V SD ste se odločili, da kljub odločnemu nasprotovanju državnemu holdingu in ustanovitvi slabe banke pri morebitnem zbiranju podpisov za referendum o teh zakonih ne boste sodelovali. Zakaj?

Odločno nasprotovanje enemu in drugemu zakonu smo izrazili v parlamentu in ju skušali v parlamentarni proceduri tudi spremeniti. To nam ni uspelo. Zaradi preteklih izkušenj pa je naša stranka do tega, da politika sama sproži referendum, zelo zadržana. Zato zagovarjamo novo ustavno ureditev referendumov. Bilo bi nekorektno, da bi zaradi konkretnih zakonov spreminjali svojo načelno držo. SD torej ne bo pobudnica referendumov, kot vidimo, pa obstajajo med sindikati iniciative, da bi volilci odločali tako o prvem kot o drugem zakonu. Če bo do tega prišlo, bomo v referendumski kampanji vsekakor poskušali predstaviti razloge, zakaj je treba oba zakona zavrniti.

Koalicija poudarja, da bi z zavrnitvijo omenjenih zakonov krizo še poglobili in dali slab signal EU glede naših sposobnosti reševanja težav.

Državni holding ne odpravlja krize. Gre za kratkoročno zapolnjevanje proračunske luknje z restavracijo političnega upravljanja premoženja za pospešeno razprodajo, s čimer se bodo bistveno poslabšale možnosti za dolgoročni razvoj Slovenije. Pri slabi banki sicer gre za protikrizni ukrep, a je po našem prepričanju izbrani model bistveno dražji kot dokapitalizacija bank.

Toda dokapitalizacije bank pri nas doslej niso bile učinkovite in je tudi to torej lahko drag način reševanja bank.

Pretekle dokapitalizacije so imele učinek, zadnje finančne injekcije v banke pa so bile v primerjavi z drugimi državami prenizke, da bi odpravile problem kreditnega krča. Seveda pa dokapitalizacija sama po sebi ne prinaša ničesar, če ne rešimo vprašanja upravljanja in če se ne odločimo, da politiko odrežemo od upravljalskih procesov v bankah. Če bomo banke napolnili z denarjem, jutri pa omogočili politiki, da s telefonskimi klici spet odloča o takšnih in drugačnih kreditih, bomo bančno krizo nadaljevali. Z dokapitalizacijo je bankam mogoče vrniti kredibilnost na medbančnem trgu, da bodo lahko dobile dolgoročne vire financiranja za servisiranje potreb gospodarstva.

V zadnjem času smo bili celo priče, da je parlament glasoval v nasprotju z zakonom, zadnji tak primer je bila razrešitev nadzornikov RTVS. To k ugledu parlamenta nedvomno ne pripomore?

Celotna slovenska politika se mora zamisliti nad nizkim zaupanjem javnosti, nad dvomom, da je sposobna reševati nakopičene družbene probleme. Zavestna podpora poslancev nezakonitim predlogom legitimnost parlamenta še dodatno zmanjšuje. SD je na to glasno opozarjala, odgovornost pa je na koncu na tistih, ki so za takšne nezakonite sklepe glasovali.

Čeprav se mi zdi, da smo kot opozicija izjemno angažirani, se nenehno postavlja vprašanje, ali je to vse, kar lahko naredimo. V SD vztrajamo, da moramo družbene probleme reševati v okviru institucij. Ljudi pred parlament ne bomo pozivali, ker lahko vsaka iskrica v tem napetem času povzroči požar.

Jih pa k prihodu pred parlament poziva Janez Janša, čeprav je na oblasti.

Kot opozicijska stranka skušamo javnosti predstaviti naše argumente, nasprotovati slabim predlogom in vlado prepričati, da nam prisluhne. To pa se ne zgodi. Kar pove opozicija, je za vlado irelevantno. Namesto da bi se pogovarjali o realnih problemih in racionalnih rešitvah, govorimo drug mimo drugega. Gre za amputacijo političnega sistema, ki - resnici na ljubo - ni značilnost šele te vlade.

Ampak druga mimo druge ne govorita le koalicija in opozicija, temveč tudi obe levosredinski opozicijski stranki. Večkrat se zdi, kot da ste v SD bolj zadovoljni, da je vodenje vlade prevzel Janša, kot če bi ga Janković.

Smo leva stranka in tekmujemo na levosredinskem prostoru. Za nas je pomembno, da kot stranka z izgrajeno strukturo, izdelanim političnim profilom, jasnim programom in množičnim članstvom ohranjamo primat na levici. To se na zadnjih volitvah ni zgodilo, temveč je prišlo do nečesa za evropske razmere zelo nenavadnega: zmagala je stranka, ki je nastala zgolj šest tednov pred volitvami. Takšen pojav ni v čast državi, ki bi želela biti zrela demokracija.

Ne bi lahko rekli, da je bil tak rezultat velika nezaupnica SD?

Tudi. Deloma povsem upravičeno. Nisem eden tistih, ki razloge za potop naše vlade vidijo le v drugih, v Zaresu ali takratni opoziciji. To je najprej naša odgovornost, pomembno pa je, da smo s kongresom naredili obračun z dediščino, tako z uspehi, na katerih gradimo, kot z napakami, ki jih ne smemo ponavljati.

SD je na kongresu zamenjala Boruta Pahorja, prav on pa je sedaj vaš kandidat na predsedniških volitvah. Ob tem predsednik stranke Igor Lukšič celo govori, da tisti, ki ne podpira Pahorja, ne podpira SD in mu njena politika ni blizu. Iz tega bi lahko sklepali, da politiko SD še vedno predstavlja Borut Pahor.

Borut Pahor je SD vodil 15 let in pustil neizbrisljiv pečat. Stranka pa je potrebovala spremembe. Glede na to, da smo soočeni s konsolidirano desnico, ki jo obvladuje močna in izjemno dobro organizirana SDS, si želim, da nasprotij na levici ne potenciramo. Osebno mi Pozitivna Slovenija iz vrste razlogov ni blizu, to pa ne pomeni, da z njo ne sodelujem; na področju javnih financ v parlamentu celo zelo dobro. Gre torej za projektno povezovanje sil, ki pa je v luči 11. novembra soočeno tudi z določenimi razlikami.

Igor Lukšič v zadnjem času nenehno izpostavlja SD kot novo levico. V čem pa ste novi?

Novi smo v tem, da se poskušamo realno odzivati na družbeni položaj, v katerem je Slovenija, da smo pripravljeni ponovno pretresti nekatere dogme in da poskušamo nastopati kot tista stranka, ki zna povezati nove sile na levici. Gre za sile, ki živijo od svojega dela in znanja in ki smisla politike ne vidijo v ohranjanju privilegijev, ki si jih je del levice ustvaril v procesu tranzicije.

Pozitivna Slovenija še vedno pričakuje, da bo prevzela vodenje vlade, kot svojo priložnost pa vidi morebitno odločitev sedanje vlade, da zaprosi za finančno pomoč, kar bi lahko privedlo do nezadovoljstva v koaliciji. Ste naklonjeni takšnemu scenariju?

Za Slovenijo bi bilo dobro, da bi se te vlade čim prej znebila. Da bi podprli novo, pa bi morali imeti zagotovila, da bo boljša od sedanje. Bojim pa se, da realna razmerja moči v parlamentu tega ne obetajo. Zame je nesprejemljivo, da imamo predsednika vlade, vpletenega v mednarodno korupcijsko afero. Če kot o kandidatu morebitne alternativne vlade govoriva o Zoranu Jankoviču, moram tudi njega ocenjevati z enakimi vatli.

Torej vas moti predvsem Zoran Janković in manj PS?

Predvsem sem prepričan, da je v SD akumulirano znanje in volja, da se Slovenijo potegne iz krize. Morda to v preteklem obdobju ni prišlo dovolj do izraza. Po kongresu se je začelo utrjevanje stranke in njenih struktur, nabira se energija za zmago in spremembe, ta proces pa terja čas, zato hitre spremembe niso naš zaveznik.

Bi vam bile torej ljubše predčasne volitve?

Raje to, kot da se v parlamentu oblikuje nova politična večina, ki bo glede na razporeditev politične moči in razlike predstavljala zelo šibko vlado.

Leta 2007 ste podpirali Türkovo kandidaturo za predsednika države.

V Mariboru sem celo vodil njegovo kampanjo.

In s čim vas je tako razočaral, da ga sedaj ne podpirate več?

Mislim, da ima Slovenija cenjenega predsednika republike. Morda sem pogrešal njegovo nekoliko močnejšo podporo socialdemokratski vladi v času, ko ji je bilo najtežje, vendar pa osebno nimam globokih zamer. Sem pa Borutu Pahorju, ki sem ga kot predsednika stranke dolgo podpiral in bil med tistimi, ki smo ga leta 2008 prepričali za nastop na parlamentarnih volitvah, tako po tovariški kot po človeški plati dolžan vso svojo podporo. Verjamem, da se lahko kot predsednik republike v tem času izkaže bolj, kot se je v vlogi predsednika vlade. Vprašanje torej ni, s čim me je razočaral Danilo Türk, temveč v čem menim, da je lahko Borut Pahor boljši predsednik.

In v čem bi bil boljši predsednik? Tudi vi menite, da je njegova prednost povezovalnost, saj bo v večji meri prisluhnil Janezu Janši?

Ne. Za slovensko politiko je usodna personalna delitev. Želel bi, da se po dvajsetih letih parlamentarne demokracije znebimo tako usodne povezanosti politike z osebnostmi, ki jo vodijo. Če bi se znala slovenska politika "znebiti" antipodov, ki jo držijo v tej ujetosti, bi bili problemi bistveno laže rešljivi. Potrebujemo politiko, ki bo sposobna sama sebe obnavljati.