Strinjali so se, da UTD v času vztrajnega zategovanja pasov in zdrsa vse številnejših ljudi v družbeni razred z negotovimi zaposlitvami in brez socialnih pravic postaja aktualen predlog za pravičnejšo prerazdelitev družbenega bogastva, ki predstavlja nekakšno varovalko pred temeljitim osiromašenjem množic. Ali omogoča izhod iz slepe ulice varčevanja pri javni porabi, je provokativna, plemenita, vsaj utopična ideja, ki razpira prostor možnega? Kaj naj človek počne s svobodno izbiro življenjskega stila, če nima virov, da bi jo udejanjil?

Za zdravje in pravičnost

Univerzalni temeljni dohodek je vsota, ki bi jo posameznik redno prejemal ne glede na svoje dohodke, premoženje ali zaposlitev. Zadoščal naj bi za osnovne potrebe in poenostavil upravljanje socialnih pravic: ob javnem šolstvu in zdravstvu bi razširil pridobitve socialne države na tiste, ki so doslej iz katerega koli razloga izpadli iz njih, okrepil bi položaj delojemalcev, njihovo pogajalsko pozicijo na trgu, z onemogočanjem zdrsa pod prag absolutne revščine bi pognal svežo kri po žilah podjetništva. Prevzel bi vlogo nekakšnega cepiva proti strahu in apatiji. To je nekaj ključnih točk UTD, kot jih poudarjajo njegovi zagovorniki. Med nasprotniki prevladuje prepričanje, da bi bilo nemoralno, celo škandalozno, da bi podpirali brezdelne in jih tako prikrajšali za dostojanstvo, ki ga delo omogoča. Zato že v izhodišču zavračajo idejo UTD.

Ena izmed argumentacij gre takole: zemlja in naravni viri, znanje in kultura določene skupnosti so dediščina, ki nam vsem pripada in do katere smo vsi upravičeni. UTD je način, kako se skupno deli po univerzalnem ključu. Avtor zamisli in njen najodmevnejši zagovornik, belgijski profesor ekonomske in socialne etike Philippe Van Parijs, je prepričan, da bi UTD na ravni eksistenčnega minimuma razširil pravičnost in povečal dejansko svobodo, z zmanjšanjem negotovosti in strahu bi povečal delovno učinkovitost, pomagal bi razrešiti tudi past revščine in nezaposlenosti, v katero se nekateri ujamejo, saj "ko so malo manj revni, se jim odtegne vsak dodatni evro".

UTD polno zaposlitev nadomešča s skrajšanim delovnim časom za tiste, ki to želijo. Nekateri so preobremenjeni, morda celo bolni, ker delajo preveč, drugi so brez dela in UTD omogoča, da bi si prvi vzeli odmor - za izobraževanje, družino, dodatno usposabljanje - brez tveganja zdrsa v revščino. Tako bi dobili delo tisti, ki ga iščejo. Zaradi mehkejšega prehoda med zaposlitvijo in drugimi dejavnostmi bi lahko več časa namenili tistemu, kar nam je v določenem obdobju pomembnejše. Bolje bi poskrbeli za svoje duševno zdravje, pojasnjuje Van Parijs. V krizi evra vidi "nepričakovano priložnost" za UTD, ki bi ga na evropski ravni financirali z dodatno obdavčitvijo potrošnje, z delom davka na dodano vrednost, njegovo brezpogojno in univerzalno dodeljevanje pa bi bilo pod črto bolj ugodno za revnejše. Kot pravi ekonomist Jože Mencinger, je prihodnost EU v izenačevanju ljudi, v krizi pa se dogaja ravno nasprotno - dodatno razslojevanje, ki bi EU lahko resno ogrozilo. V Sloveniji zametke UTD prepoznava v pokojninskem sistemu, otroških dodatkih in privatizaciji s certifikati. Si Slovenija lahko privošči UTD? Najbrž da, odgovarja Mencinger.

Srečanje z apatijo in tišino

Enako je prepričana tudi sociologinja Valerija Korošec z Urada vlade RS za makroekonomske analize in razvoj, ki je leta 2010 pripravila predlog UTD v Sloveniji. Kadar koli se je v Sloveniji začelo govoriti o UTD, je bil prvi odgovor, da ni denarja. V teh težkih časih s strani institucij, ki imajo moč in znanje, na njene izračune ni bilo odzivov, nihče jih ni ovrgel in nihče zagrabil. "Že dve leti se sprašujem, zakaj taka tišina." Molk odločevalcev si v največji meri pojasnjuje z apatijo in sprenevedanjem srednjega razreda, pri čemer misli na "tiste, ki so še na varnem in toplem in gledajo na tiste spodaj, na luzerje, kot da niso njihovi bratje, kot da se jim to ne more zgoditi". Srednji razred se zato ne izkazuje kot jedro razvoja, temveč stabilizacije in ohranjanja trenutnega stanja; gonilo sprememb so tisti, ki stanje razumejo kot nevzdržno. "Oprostite, ekonomiste je treba za nekaj časa dati v kot. Naj malo razmislijo, o čem molčijo in kaj delajo," malce povzdigne glas in predlaga, da bi se v debato o razvojnih možnostih vključili sociologi, psihologi, umetniki, torej kdor koli, ki lahko prispeva.

Guy Standing, britanski profesor ekonomske varnosti in ustanovni član svetovne mreže za univerzalni temeljni dohodek BIEN (Basic Income Earth Network) pritrjuje tej oceni. Po njegovem prepričanju so nosilci družbenih sprememb prekerni delavci, najbolj deprivilegiran družbeni razred. Ti so od 80. let prejšnjega stoletja, ko se je razmahnil neoliberalizem in se je vzpostavil globalni trg, kot predmet nekakšne faustovske pogodbe z znižanjem plač in kronično negotovostjo pridobivali število. Prekerne delavce Standing imenuje za nov nevarni razred v nastajanju: vanj poleg pripadnikov delavskega razreda brez posebne izobrazbe in migrantov - preveč okupiranih z vsakdanjim bojem za preživetje, da bi povzdignili glas - tonejo tudi mladi izobraženci. "Postajajo jezni. In to jezo lahko hitro zlorabijo populistične in neofašistične politične agende," opozarja Standing. Po njegovem mnenju za to diagnozo UTD ne more biti čudežno zdravilo in samostojen ukrep, ampak del svežnja ukrepov.

Zadnji dve leti Standing izvaja pilotni projekt UTD v 20 indijskih vaseh: rezultati pričajo o povečanem obiskovanju šol in boljšem učnem uspehu, zmanjšala se je podhranjenost, povečali so se prihodki in zmanjšala se je neenakost.