Ko je izbruhnil upor proti Asadu, Turčija kljub sunitski večini v Siriji ni takoj mahala z rdečim kartonom Asadu, ampak ga je poskušala prepričati, naj uvede reforme. Če bi ji uspelo, bi njene delnice v vlogi uspešnega diplomatskega zdravnika zrasle ne le v regiji, kjer je opazno poskušala krepiti vpliv, ampak tudi širše, skladno z naraščajočo vlogo, ki jo podkrepljena z gospodarskim razcvetom igra.

Namesto tega je Erdogan po lastnih besedah doživel razočaranje in zavajanje Asada, ki pod vplivom varnostnih struktur kljub drugačnim napovedim ni v ničemer popuščal. "Lagal je, ves čas," je Erdogan izjavil nekoč, ko je pojasnjeval svoj veliki preobrat. Sredin pristanek sirskega letala v Ankari, h kateremu so ga prisilili turški lovci, je korak naprej tega zasuka, ki je iz Ankare naredil aktivnega akterja v poskusih rušenja režima v Damasku. Nekaj dni prej je Turčija opozorila Sirijo, da bo njena vojska stopnjevala dejavnosti, če bo s sirske meje še naprej videla padati granate, potem ko je ena pred petimi dnevi ubila pet civilistov. Turški parlament je vojski odobril operacije v tujini. V oporišče blizu meje je Ankara premestila dodatnih petindvajset letal F-16. Ena od idej je, da bi na severu Sirije razglasili območje prepovedi letenja, da bi doprinesli k ravnotežju med sirskimi vladnimi in uporniškimi enotami.

Neimenovani evropski diplomat je za Itar-Tass dejal, da Nato praktično 24 ur na dan spremlja razvoj dogodkov ob meji zaradi vonja po smodniku. Vendar si ne Turčija ne Sirija ne želita vojne, ki bi resno destabilizirala regijo in vpletla Nato, s tem pa vsaj posredno še njegove kritike. Iran je dal vedeti, da ne bi stal križem rok, jordanske oblasti so zaradi priliva beguncev že zdaj nestabilne, tako da so ZDA na sirsko-jordansko mejo poslale svojih domnevno prvih 150 vojakov, ki jih skrbi tudi usoda sirskega kemičnega orožja. Jasno je stališče Rusije, ki ima kljub sredinem incidentu s Turčijo še dobre odnose. Potem so tu Izrael, Libanon in Irak, kamor se že sedaj prenašajo napetosti iz Sirije.

Nevarnost je, da lahko ob takšnem stopnjevanju napetosti iskra, ki zaneti požar, hitro preskoči nenačrtovano ali je celo podtaknjena. K temu prispeva pomanjkanje jasnega scenarija, potem ko stiskanje režima v Damasku tako kot zdaj s strani Turčije ni prineslo rezultatov, poskusi OZN pa so ostali slaba šala na papirju, ker za njimi ni stal enoten blok. Vendar neučinkovitost mednarodne skupnosti, razklane in vnovič nepripravljene ter brez učinkovitega mehanizma za reševanje (notranjih) konfliktov, ni več niti presenečenje. Varnostni svet, najmočnejši organ OZN, ki je zadolžen za svetovni mir in varnost, je razklan, a ne samo zaradi Sirije, ampak tudi zato, ker pretekle zagrešene in nepriznane napake, tudi v obliki vprašljivo mednarodnopravno utemeljenih posredovanj, dajejo navidezno legitimnost nasprotovanju, da bi preprečili nove.