Primanjkovanje časa
"Trinajst let sem živela v Brežicah in vam povem, da če bi ostala tam, bi že umrla. Premalo se dogaja, v Ljubljani sem pa znova oživela, saj imam zelo rada druženje. Najbolj zoprni sta mi sobota in nedelja, ko ni dejavnosti v centru," je iskrena vitalna Mari Hrušelj. Pravi, da je petje zanjo duševna hrana, hodi pa še na telovadbo, ročna dela in tuje jezike. Tudi drugi iz pevske ekipe, ki delujejo tako usklajeno, kot bi se poznali že od mladih let, a so se spoznali šele v centru, prikimavajo, da je v prestolnici neomejeno možnosti, da kaj narediš zase, in da so dnevi preprosto prekratki.
"Zakon" in "super" sta besedi, s katerima opisujejo, kako je v Ljubljani biti star, če ti služi zdravje. "Jaz sicer hodim samo na petje, zraven pa tudi hodim gledat trebušni ples," nagajivo prizna Jernej Lindič, rojen Ljubljančan, ki že več kot dve leti zahaja samo v dnevni center na Gosposvetski. Na drugi strani Jolanda Lorenčič, aktivna tudi kot prostovoljka, prepeva kar v štirih zborih.
Idejo o centrih aktivnosti za starejše je ljubljanska mestna občina podprla pred nekaj leti kot odziv na novonastale potrebe starejših v mestnem okolju. Pod okriljem Mestne zveze upokojencev je zaživel prvi program, kasneje se je pridružilo še sedem novih, od tega en center za gluhe, naglušne in gluhoslepe. Dnevno jih po podatkih občinskega oddelka za zdravje in socialno varstvo obišče od 30 do 100 ljudi. "V prihodnje načrtujemo odpiranje novih centrov in s tem širjenje mreže čim bolj enakomerno po občini," pravi vodja oddelka Tilka Klančar.
Od grščine do astronomije
Jutranja telovadba, joga, plesne vaje, pilates, aerobika, taiči, nordijska hoja, francoščina, grščina, klekljanje, pikniki, urjenje spomina in literarno-debatni krožek je le nekaj aktivnosti, ki jih izvajajo v ljubljanskih centrih za starejše, voditelji aktivnosti pa so v več kot 90 odstotkih prostovoljci. Katji Mileusnić so dejavnosti v dnevnem centru pomagale pri premagovanju depresije ob upokojitvi, danes hodi na jogo, zraven pa tudi sama vodi tečaj angleščine in telovadbo. "Gibanje je pri starejših problem, čeprav je možnosti danes res veliko, a udeležuje se manj ljudi, kot bi se lahko. Nekateri preprosto nimajo volje, drugi pa so še vedno premalo ozaveščeni," je prepričana.
"Računalništva," veselo odgovori 86-letna Doroteja Simčič iz Šiške na vprašanje, česa se je že brezplačno naučila v pokoju. Mestna občina je sistematično začela približevati računalnik starejšim že pred petimi leti na sedežih četrtnih skupnosti in po njihovih podatkih se je delavnic udeležilo okoli 6000 občanov in občank. Simčičeva pa ne le, da uporablja računalnik, ampak je tudi študentka na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Na tej je danes okoli 3650 starejših študentov, to število pa je iz leta v leto večje, prav tako širijo ponudbo. Pravo na vsakem koraku, S slovenščino nimamo težav, Keramika, Astronomija je le nekaj izmed programov, zanje pa morajo študentje na mesec odšteti okoli 20 evrov. "Tisti, ki menijo, da so se skozi življenje naučili dovolj in da je novo znanje odveč, se ne bodo mogli spreminjati skupaj z družbo," opozarja Alijana Šantej s tretje univerze.
Čakanje na poteze države
Po podatkih državnega statističnega urada je v prestolnici približno 17 odstotkov občanov in občank starejših od 65 let. Mesto se na to odziva s klopmi v parkih in na nabrežjih, z ugodnimi cenami mesečnih vozovnic, klančinami, nizkopodnimi avtobusi, storitvijo knjiga na dom, s prevozom na klic, s kavalirjem in še marsičim drugim, s čimer upravičujejo naziv starosti prijazno mesto po kriterijih Svetovne zdravstvene organizacije. "Na področju dela s starejšimi in za starejše je Mestna občina Ljubljana zagotovo lahko primer dobre prakse," samozavestno navaja Klančarjeva, čeprav so še področja, ki potrebujejo izboljšave. Katera so to, opozarja svet za vprašanja starejših občanov - županovo posvetovalno telo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja dela s starejšimi. "Na žalost ni vse stvar mesta, ampak je večina stvari, na katere opozarjamo, v pristojnosti države," pravi predsednica sveta Lada Zei. "Denimo še vedno ni obljubljenih postelj v negovalni bolnišnici, patronažna služba je vsako leto slabša in zdravstveni sistem veliko premalo dela na preventivi."
Problem prestolnice kljub vsemu ostaja predvsem primanjkovanje prostih postelj v domovih za starejše občane. Namreč, skoraj polovica vseh prošenj za sprejem je v Ljubljani, kjer je trenutno osem domov oziroma 2137 postelj, letos pa naj bi odprli še dom za starejše v Črnučah. Po besedah Zeijeve računajo, da bi s tremi dodatnimi domovi pokrili vse potrebe starejših po bivanju v domovih v Ljubljani. Hkrati opozarja, da še vedno ni računalniškega programa, s katerim bi videli, kje so prosta mesta. "Na ministrstvu so nam že pred leti zagotovili, da bodo podelili koncesije in razpisali 450 mest za ljubljansko območje, kar pa se žal še ni zgodilo," o odvisnosti mesta od ministrstva pove Klančarjeva.
Vsekakor velja, da starostniki v prestolnici niso pozabljeni. "Ljubljana ima veliko možnosti, le videti jih je treba," sklene Zeijeva. Hkrati se zaveda, da je veliko takšnih, ki jih je treba naučiti, kako uživati starost in da negativni pogled na življenje ne prinaša sreče.
