Poskus stabilizacije slovenskega gospodarstva skozi varčevalne in strukturne ukrepe slovenske vlade povzroča vse večji nemir, grozo in živčnost med politiki, sindikati, mediji… Tudi javnost je vse bolj zmedena, kar prestrašena. Vidi se, da vlada razmer ne obvladuje povsem, saj varčevalne ukrepe in reševalne brvi v podobah slabe banke in državnega holdinga vsiljuje na hitro, na silo in brez zanesljive ocene, ali koalicija sploh lahko tako nedodelane predloge podpre v celoti ali ne. Predsednik vlade je nekako vzvišen nad dogajanjem, kot da bi na razmere v Sloveniji gledal s funkcije predsedujočega varnostnega sveta OZN. Ob tem pa nikoli in nikjer, tudi v OZN, ne pozablja in ne zanemarja svoje osebne ideološke svete vojne s silami imaginarne "rdeče kontinuitete", ki jo neprekinjeno vodi in uprizarja že od časov, ko ga je pokojni dr. Drnovšek prepoznal za "viteza teme". Ukvarja se bolj s svetovnimi, skoraj civilizacijskimi izzivi, z banalnostmi domačih finančnih okvirov pa se raje sooča z bolj varne oddaljenosti. Zato pa sta ministra za finance dr. Šuštaršič in minister "za vse" dr. Turk vse bolj pod stresom. Zadnji je celo osebno prizadet, ko ga vlada peha v prepad, propad in konflikt z vsemi in z vsem. V prve bojne črte prvi minister pošilja mlajše ministre, "komisarje", ki so tako zaposleni, posvečeni in prezaposleni z izvrševanjem zgodovinskih nalog, da pravzaprav niti ne opazijo več, kakšno je vreme nad gladino. Ker so sami že dolgo pod vodo in dihajo le še po slamici, ne morejo videti površine. Nad gladino pa se splošna klima slabša in razpoloženje temni.

Že večkrat sem zapisal, da vlada hote pretirava in dramatizira do absurda, ko slika razmere v Sloveniji kot prihajajočo apokalipso. Nekako tako, kot so si morali slikarji v zgodovini vedno izmišljati vse bolj grozne strašljive podobe neskončnega trpljenja in mučenja, da bi ljudem v cerkvah naslikali pekel kot nekaj tako zelo strašnega in nepredstavljivega, da je vse drugo bilo sprejemljivo in prava milost božja v primerjavi s kaznijo, ki jih (nas) bo zadela, če ne bodo (bomo) verjeli dogmam oblasti.

Vse je le v glavah in če so naše trenutne vodilne glave v svojih razmišljanjih negativno predznačene, se nam kaj dobrega ne more obetati, vsaj na kratek rok ne! Moramo trpeti, zategniti pas, moramo se postiti in stradati, spokoriti, da si bomo končno lahko razbistrili um, spregledali in priznali, da smo grešili, hudo grešili, ko smo pred tem kdaj dopustili drugačno oblast. Ljudje niso neumni in razumejo, da so potrebne reforme, da je pokojninska reforma nujna. Toda grožnje so povsem odveč, ker dosegajo povsem nasproten učinek.

Ogromna večina ljudi namreč ni grešila, ni zapravljala več, kot je imela, ničesar ni privatizirala, ni špekulirala. Zakaj se potem vlada loteva ukrepov na način, da tako hudo kaznuje nedolžne in uničuje srednji razred, ki je vedno in povsod po svetu nosilec razvoja? Preprosto zato, da bi te iste "nedolžne" mobilizirala in vključila v obračun z vsemi tistimi "negativci", ki so krivi za njihovo trpljenje. Stoletja že oblast manipulira z ljudmi na enak način, drugačni, priseljenci, manjšine so bili vedno zlorabljeni za take potrebe in v te namene. Da bi to zmogla, pa oblast vedno potrebuje vsaj dva predpogoja. Potrebuje vzdušje izrednih razmer in potrebuje medije, da bi z njimi usmerjala miselno valovanje ljudi. Medije seveda imamo, večina novinarjev pa se zaveda, da podcenjevanje ljudi in poskusi tako cenenega poneumljanja ne prinesejo ne verodostojnosti medijev, še manj pa oblasti, ki si jih poskuša podrediti. Taki poskusi so vnaprej obsojeni na neuspeh.

Namesto da bi ljudem vlivali upanje in jih usmerjali v prihodnost, da bi jih spodbujali, da investirajo v prihodnost, jih vlada vsak dan na nov način straši, da bo jutri še slabše, pojutrišnjem pa verjetno še huje. Še tistega malo, kar jim je ostalo, ne upajo trošiti in v strahu čakajo, kaj bo. Ta strah povzroča še dodaten potrošniški krč, ki je najbolj nevarna oblika gospodarskega krča, ki se poglablja se vse bolj in bolj. Živimo v tržnem gospodarstvu, v Sloveniji, v EU, v svetovnem merilu. Gibalo tržnega gospodarstva doma in v svetu je trgovina, svetovna trgovina. Doma vlada generira negotovost in strah pred prihodnostjo. Ljudje ne trošijo, ponudniki doma nimajo komu prodajati, ne izdelkov in ne storitev. Kako naj ob krčenju javne porabe in gospodarstva ustvarjamo nova delovna mesta? Ta kvadratura kroga se ne izide. Rešitev je relativno preprosta. Pravzaprav potrebujemo sproščena delovna mesta za nove ministre in nove ministrice.

Ob tem pri nas sočasno poteka še kampanja za predsedniške volitve. Koalicija je odločila, da je z volitvami treba preusmerjati pozornost stran od zadreg vladajočih, zato so volitve razpisali šele na zadnji možni datum. Vsak dan v volilni kampanji in nenehni kampanji za, "politična" reforma vlade šteje, zato nenehno poslušamo napade, kako sedanji predsednik države državljane ločuje, novi pa bi jih in jih bo povezoval. Eden bi bil novi Churchill, drugi novi Pučnik. A solze in kri je treba (pre)pustiti zgodovini in prepisovalcem citatov. Prihodnost namreč pripada povezovalcem in avtorjem novih citatov! Končati volitve v prvem krogu bi bilo najboljše in najbolj razumljivo politično in gospodarsko sporočilo vsem, tako doma kot po svetu. Treba je namreč varčevati in kaka politična neumnost manj je hvalevreden prispevek k varčevanju in ustvarjanju bolj optimističnega vzdušja med ljudmi.

Jelko Kacin je evropski poslanec ALDE/LDS.