Manj prizanesljivo je njeno siceršnje mnenje o resničnostnih oddajah; morda tudi zato, ker so za to vlogo pri komercialni televiziji snubili tudi njenega moža Valterja Kramarja, priznanega sommelierja, medtem ko so kandidate za novega šefa Gostilne menda med drugim nabirali s pošiljanjem povabil dijakom gostinskih šol. Za kulinariko so po mnenju Ane Roš tovrstne oddaje - in tudi siceršnji trend (medijskega) zvezdništva kuharjev - medvedja usluga, saj se morajo kuharji zaradi njih bolj kot s kuhanjem ukvarjati z nastopanjem in javno podobo, kratko pa potegneta predvsem restavracija in gost pa tudi kreativnost.

Prav nasproten učinek želi doseči kulinarično-socialni projekt Cook it raw, katerega ime bi se v prevodu lahko glasilo "skuhaj na surovo" in ki združuje štirinajst svetovno priznanih šefov kuhinje. Večina imen je vezanih na eno od restavracij s seznama 50 najboljših na svetu (René Redzepi, denimo, prihaja iz trenutno najboljše) oziroma z vsaj eno Michelinovo zvezdico (pri čemer je Pascal Barbot najmlajši kuhar s tremi zvezdicami do zdaj). Med drugim jim je skupno, da ne čepijo na lovorikah: veljajo za najdrznejše, najbolj inovativne in najbolj intelektualne eksperimentalne umetnike kuhanja. Na svojih nekajdnevnih srečanjih spoznavajo lokalno okolje in kulinarično izročilo. Za letošnje srečanje na Poljskem konec avgusta so se odločili, da ne bodo več moštvo, saj so medse - kot prvo žensko - povabili prav Ano Roš.

Eksperimentalna inštalacija

Ideja za Cook it raw se je glavnemu organizatorju Alessandru Porcelliju utrnila leta 2009, ko je v Koebenhavnu potekala konferenca o podnebnih spremembah. Kuhanje se v zadnjem času namreč vedno manj omejuje na golo pripravo hrane; zlasti mladi in razgledani kuharski mojstri se trudijo kuhanju in (pre)hrani povrniti družbeno-povezovalno vlogo s svojim vedno bolj poglobljenim interdisciplinarnim družbenim angažmajem. Znanstvena kulinarika (bolj znana pod angleškim imenom "molecular gastronomy"), katere vodilo je z znanstvenim pristopom kuhanje kreativno in tehnično nadgraditi, je zgolj eden izmed bolj prepoznavnih poskusov v tej smeri. Precej drugačno izhodišče si je postavilo gibanje, ki ga bržkone najbolje predstavlja ravno Cook it raw: medtem ko je znanstvena kulinarika praksa, ki jo kuhar lahko vključi v vsakdanje delo, je Cook it raw bolj kot ne eksperimentalna inštalacija, katere namen je izobraževanje in spodbujanje kreativnega mišljenja tako kuharjev kot jedcev.

V okviru projekta se je odvilo že pet srečanj: 2009 v Koebenhavnu, 2010 v Furlaniji - Julijski krajini, 2011 na Laponskem, 2012 pa najprej v Išikavi (Japonska) in nato še v deželi tisočerih jezer - v Suwalszczyzni, pokrajini na skrajnem severovzhodu Poljske, ki je po številu jezer na površino takoj za Finsko. "Jezerce, jezerce, bajerček, jezerce - ampak noro lepo," je Ana Roš povzela Suwalszczyzno, ki sega tudi v Belorusijo in Litvo (zgodovinsko dela Poljsko-litovske republike).

Shod Cook it Raw vselej poteka podobno: najprej nekaj dni pod vodstvom lokalnih kuharjev, gobarjev, etnologov, botanikov in drugih poznavalcev ter tradicionalnih obrtnikov in kmetov odkrivajo naravno in kulturno (predvsem kulinarično) izročilo. To običajno med drugim pomeni dolge lovsko-nabiralske pohode po gozdovih in močvirjih, na katerih pred kuharji ni varna ne goba ne ptica, ne praprot ne svinja, ne lišaj ne bambi. Kar ujamejo in naberejo, surovin in znanja, uporabijo zadnji dan pri pripravi obeda za svoje lokalne vodiče in učitelje ter za maloštevilne in zelo skrbno izbrane novinarje in povabljence.

Pozitivno sporočilo okolju

Morda vse skupaj zveni precej larpurlartistično in dadaistično (omenimo na tem mestu, da so kuharji vsako jutro ob sedmih izvajali jogo), toda početje zasedbe Cook it raw ima globok smisel. Namen je vsakokrat znova pokazati domačinom in svetu, da ni njihovo življenjsko okolje nič manj zanimivo in nič manj bogato od katerega koli drugega; da so v svoje okolje postavljeni ne zato, da bi jih dolgočasilo s svojo vsakdanjostjo, pač pa da bi si z nekaj domišljije in ustvarjalnosti vsakdanjik sem ter tja nevsakdanje popestrili. "Ves dogodek je bil v bistvu naše sporočilo njim, kaj lahko iz svojega okolja potegnejo, kajti globalizacija je najbolj revna okolja spridila in naredila katastrofo iz njihovih prehrambnih navad. Mi že s svojo prisotnostjo in s svojim raziskovanjem njihovega teritorija pokažemo interes do nečesa lokalnega, kar je izjemnega pomena, kajti v najbolj revnih okoljih se lokalno začenja izgubljati."

Zato ni naključje, da je shod Cook it raw leta 2010 potekal v Furlaniji - Julijski krajini, povsem blizu teritorija Ane Roš, in kuharske mojstre je tedaj (seveda še brez nje) nekajkrat zaneslo tudi na našo stran meje, kjer pa se položaj počasi izboljšuje. Navidezno protislovje je, da lahko v skladu z načelom "misli globalno, deluj lokalno" globalna klientela pomaga reševati lokalno produkcijo. Gostje so namreč pripravljeni prepotovati marsikateri kilometer (tako denimo estonski par, ki je nekoč "uletel" jest v Hišo Franko kar iz Talina), če vedo, da so sestavine njihovega obeda od pridelovalca do kuhinje prepotovale "dobesedno manj kot kilometer", kakor v primeru Hiše Franko. Smisel kupovanja in uporabe lokalnih proizvodov tudi ni le v kvaliteti, marveč njihovo višjo ceno po prepričanju Roševe upravičuje tudi, da se na ta način sklene krog, od katerega imajo korist vsi: pridelovalec dobi psihološki in finančni motiv, da sploh nadaljuje svoje delo, gostu pa poznavanje porekla sestavin poveča užitek v hrani in željo po vrnitvi. Tudi kuharju ne izostaneta ne zaslužek ne zadovoljstvo.

Kuhinja ni za telebane

Cook it raw želi torej s svojimi srečanji tako z vidika jedca kot z vidika naravnega okolja (kar vključuje tudi prav zaradi svoje samoumevnosti spregledani koncept letnih časov) kuhanje in prehrano prizemljiti nazaj iz togih, odtujenih in nenaravnih nebes "visoke kuhinje" ter jima vrniti radovednost, igrivost in - intelektualno ter znanstveno širino. Ali, kot je dejala Ana Roš: "Kuhinja ni za telebane." Preden je sama prišla v kuhinjo, je osvojila diplomo iz diplomacije in štiri svetovne jezike. In preden sta z možem Valterjem Kramarjem, ki kot vrhunski sommelier skrbi za vinsko klet, od njegovih staršev prevzela Hišo Franko, ni Ana po besedah svojega očeta Bojana Roša kazala "prav nobenega zanimanja za kuhinjo in ni znala niti skuhati jajca, kaj šele ga speči", nato pa je bila po "hitrem" postopku prisiljena "skuhati na surovo".

No, na poljskem surovem kuhanju so potekale tudi filozofske delavnice, ena recimo pod naslovom Kako prenašam poraz, toda Ano je najbolj navdušilo spoznanje, kako "fantje vedo, kaj iščejo - v gozdu se ne ustrašijo pred neznanim, ampak iščejo neznane stvari, ki bi jim odprle nov svet". Zase je ugotovila, da je iskala znane stvari in se pred neznanim umikala; ni se vprašala, kako bi neko zelišče lahko uporabila ali kakšnega okusa je ona trava. Druženje v gozdu pa, pravi, ji je odprlo oči: "Če želiš prispevati k razvoju nekega okolja, se moraš bolj kot z znanimi ukvarjati z neznanimi stvarmi."