Povedala nam je, da preden je izvedela za projekt Simbioz@, računalnika ni uporabljala. Lansko leto pa jo je radovednost in pripravljenost na nove izzive privedla do telefonskega klica, s katerim se je prijavila na delavnico.
Za projekt je sicer izvedela iz medijev, k sodelovanju pa jo je prepričalo tudi samo ime "Simbioza“, v katerem je videla plemenito gesto, "da imajo mladi v teh časih toliko posluha in toliko srca, da želijo pomagati starejšim.
Priznala je, da se je pred samo delavnico najbolj veselila vstopa na medmrežje in s tem dostopa do elektronske pošte. Ob tem je pohvalila prostovoljce, ki so s pozitivno energijo in potrpežljivostjo pomagali starejšim učencem. "Domači znajo biti pri učenju pogosto 'nervozni', na delavnicah pa smo uživali.“
Gospa Žagar opaža, da je v njeni generaciji mnogo skeptikov, ki se jim zdi uporaba računalnika nepotrebna. Vendar jim skuša predstaviti prednosti, ki jih tovrstna tehnologija prinaša za starejšega človeka. „Silim jih seveda nič. Vsak se mora sam odločiti, ali želi izvedeti nekaj novega. Zame, ki težje hodim, je splet inštrument, preko katerega se zabavam, ohranjam stike, je pa tudi izredno praktičen. Lahko denimo opravljam nakupe in se tako izognem nepotrebnemu premikanju po mestu.“
"Pogosto me ljudje tudi sprašujejo, kaj je bilo najbolj težko? Odgovorim, da težko v bistvu ni bilo nič. Najtežji je strah. Strah pred neznanim. Ko se prijaviš in nato še stopiš v predavalnico, pa strah začne plahneti.“
S pomočjo spleta si Žagarjeva predvsem izboljšuje kvaliteto upokojenskega življenja, saj redno spremlja aktivnosti, ki so na voljo v njeni bližini. "Ko bom imela malce več časa, se nameravam v bližnjih centrih vpisati na tečaj joge. Splet mi omogoča, da vidim ponudbe, cene, urnike, pa še prijavim se lahko preko spleta.“
