Volitve za predsednika so opravili že maja, ko sta se pomerila Kalan-Živčeceva in kirurg Valentin Sojar, a predsednika niso izvolili, ker je glasove oddala manj kot polovica članov zbornice z volilno pravico, kot to zahteva statut zbornice. Valentin Sojar je kasneje od kandidature odstopil in podprl Andreja Možino. Tudi na ponovljenih volitvah mora glasovati vsaj polovica članov z volilno pravico. Če jih bo volilo manj, bo predsednik skupščine razpisal nove volitve.
Zwitter: Janša in Šušteršič naj odstopita
Na vprašanje, kakšne so po njihovih izkušnjah posledice interventne zakonodaje v zdravstvu, Matjaž Zwitter ugotavlja, da je s protikriznimi ukrepi med zaposlenimi vse več napetosti, negotovosti, tudi že odkrito nezadovoljstvo, kar se prenaša na odnose z bolniki, po drugi strani pa tudi ti postajajo vse bolj nezaupljivi. Krize ni povzročila prevelika javna poraba, meni, pač pa popoln razpad pravnega reda in finančnih tokov. Ministrski predsednik in finančni minister, ki ne znata ali ne upata postaviti prave diagnoze, naj odstopita, je oster Zwitter.
Andrej Možina meni, da so interventni ukrepi - upokojevanje, zmanjševanje mase plač - prizadeli zdravstvo v manjši meri kot preostale dele družbe. Ugotavlja, da so v zdravstvu še vedno oaze nedotakljivosti, razsipavanja denarja in neučinkovite organizacije, ki se jih ukrepi ne dotikajo - pa bi se jih morali, če želimo ohranjati zdravstvo pravično, solidarno in kvalitetno.
Zujf je v zdravstvo, predvsem pa v zaposlovanje zdravnikov prinesel ogromno nepotrebnega administrativnega dela, je prepričana Gordana Kalan Živčec. Prav tako omejevanje podjemnih pogodb z lastnim delodajalcem povzroča težave pri organizaciji službe. Zdravniki že plačujejo najvišje prispevne stopnje za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje iz rednega dela in dejstvo, da to plačujejo še iz dodatnega dela, ki ga opravijo zato, ker ga potrebujejo bolniki, ne bi smel biti razlog za takšno omejitev. Neugodne posledice bo po njenem mnenju imelo obvezno upokojevanje starejših zdravnikov in ustreznejša rešitev bi bila fleksibilen način zaposlitve.
Na vprašanje, v katerem primeru je smiselno podeliti koncesijo v zdravstvu, Matjaž Zwitter odgovarja, da kadar to obeta učinkovitejšo ter hkrati varno in strokovno korektno obravnavo bolnikov.
Kalan-Živčeceva: Zdravniki naj ne bodo javni uslužbenci
Podelitev koncesij se Andreju Možini zdi smiselna zlasti v zobozdravstvu pa tudi pri večini preostalih zdravniških poklicih osnovnega nivoja. Velike možnosti za prehod v koncesijske oblike dela vidi tudi v specialističnih dejavnostih, ki niso neposredno vezane na bolnišnično zdravljenje. Če je ta dejavnost primerno regulirana, je to za državo učinkoviteje in ceneje, do državljanov pa bolj prijazno.
Kalan-Živčeceva zagovarja samostojno delo v zobozdravstvu. Meni, da za zdravnike sistem javnih uslužbencev ni primeren, ker je povezan z uravnilovko, zdravniki pa imajo v profesionalnem življenju različne potrebe in želje: sprva po izpopolnjevanju na specialističnem področju, potem imajo kot oblikovani specialisti interes za različno veliko delovno obremenitev, v tretjem obdobju pa potrebujejo večjo socialno varnost in so steber pri usposabljanju mladih zdravnikov.
Možina: Krivična uravnilovka pri nagrajevanju
Na vprašanje, kako bi lahko zajezili vse pogostejše odhajanje zdravnikov na delo v tujino, Matjaž Zwitter odgovarja, da če bi dobili delo doma, bi v tujino odhajali le redki. Andrej Možina predlaga, da bi bilo treba urediti delovne pogoje zlasti pri "težki hospitalni medicini" pa tudi pri splošni medicini, saj je splošnih zdravnikov premalo in so preobremenjeni, od tod tudi povečano število dragih specialistični pregledov. Svobodni poklic, stimulativni pogoji dela in kakovostno sporazumevanje z bolnišničnimi specialisti so prava pot do zadovoljstva splošnih zdravnikov. Krivična je tudi uravnilovka nagrajevanja, še posebej pri zdravnikih iz težkih segmentov medicine. Ti profili so v primerjavi z drugimi državami bistveno slabše nagrajeni, zato se bo odhod v tujino še stopnjeval.
Gordana Kalan Živčec pravi, da imajo zdravniki veliko željo in potrebo po strokovnem razvoju in možnosti, da to znanje tudi uporabijo pri delu z bolniki. Če je to onemogočeno, se odločajo za odhod tja, ker je to mogoče. S tem sta povezana tako osebno zadovoljstvo kot finančna nagrada. Odhode v tujino je mogoče zajeziti samo z upoštevanjem teh vidikov.
