Le redki pa vedo, da so se znotraj posameznih družin dogajale tudi prave drame. Sestradani ljudje so se na hitro odločili in potegnili črto med življenjem in smrtjo. Starke in starci so odtavali v gozd in zmrznili v ostrem mrazu ali pa se pognali v prepad. Takšno odločitev so sprejeli zaradi lakote, da bi na ta način vsaj deloma napolnili lačna usta svojih otrok.

"Danes, ko živi človek v izobilju in meče kruh v smetnjake, si težko predstavlja, kako je bilo z lakoto v srednjem veku. Takrat je imela slovenska mati zelo malo možnosti na razpolago. Za konzerviranje hrane se je posluževala tehnologije sušenja in prekajevanja. Pozimi pa, če so ubili žival, so lahko računali na to, da bo meso zmrznilo in da ga bodo dalj časa jedli. Vprašanje preživetja zime je bilo vsak dan na dnevnem redu," pojasnjuje Rudi Šimac, avtor zgodovinske povesti o preživetju hribovskih vasi v srednjem veku z naslovom Brginci (torej prebivalci Breginja).

Preživetje v hribovskih vaseh

Tega vprašanja do zdaj slovenska književnost ni obdelala, je prepričan Šimac, ki nadaljuje: "Vprašanje preživetja sem prikazal na resničnih dogodkih v gorski vasi Breginj ali Brgin. Gre za najzahodnejšo vas v Sloveniji, v času opisanih dogodkov pa je bila na vzhodni meji Beneške republike. Danes leži na severnem Primorskem, njeno narečje pa spada med terska narečja."

Ena izmed zgodb, ki bralca v Šimčevi knjigi najbolj pretrese, je zagotovo tista z naslovom Pod leso. Med drugim je zapisal: "Pogreb živih se je začel navsezgodaj. Najprej so odnesli tiste, ki so bili brez zavesti in se niso mogli braniti. Vsi so vedeli, da jim ni več pomoči. Takih so se ponavadi naveličali tudi domači in so po tihem čakali, kdaj bodo umrli, da bi se rešili družinske nadloge. Hudo se je začelo takrat, ko so prišli na vrsto tisti, ki so bili pri polni zavesti in zdrave pameti, le hoditi niso mogli. Še najtežja je bila odločitev za tiste, ki so še do včeraj pomagali mladim staršem čuvati otroke in so jim zjutraj zakurili ogenj na ognjišču, da niso vstajali v mrzle prostore..."

"Kot sem raziskal, gre za prastaro navado, stari slovenski način umiranja. Vselej je šlo za sodelovanje družine. Eden najstarejših prebivalcev vasi Homec v Breginjskem kotu Vinko Kuntih, sicer moj dober prijatelj in odličen bančni analitik, mi je pred časom še enkrat potrdil, da so imeli tudi v njihovi vasi takšna 'umirališča'," pove Šimac.

Temna plat lastne zgodovine

Ko se je izpostavilo vprašanje, ali bodo otroci preživeli, so obnemogle starce položili v koš, spleten iz šibja, in jih na ramenih odnesli na polje. Tam so jih pokrili z leso (pleten koš) in zakurili ogenj, da jih ni zeblo. Dajali so jim jesti in piti. Tudi stražo so imeli, da jih ne bi raztrgali volkovi, tako da so v bistvu umrli po naravni poti," pripoveduje Šimac, izredno zanimiv sogovornik, ki silno rad opleta z metaforami. Vedno govori počasi in s predahi. Če mu uide kakšna beseda, si vzame trenutek za premislek.

"Prvič so mi stari Brginci to povedali, ko sem hodil še na gimnazijo v Idrijo in sem prišel domov na počitnice pomagat očetu kositi. Sicer so neradi govorili o tem. To je bila namreč temna plat lastne zgodovine. Jemali so jo kot žalostno skrivnost, ki jo moramo ohraniti samo mi - Brginci." In zdaj je to skrivnost Rudi Šimac prenesel tudi na papir, da bi se ohranila rodovom, ki prihajajo.