Oglašam pa se predvsem zaradi zanimivih stališč Jadranke Juras, ker sem glede teh v dvomih in jih ne bi kar vnaprej brez prigovora podprl. Se pa vedno pustim poučiti, vendar ne zgolj s sklicevanjem na tujino, ampak z "zrnom soli". Sklicevanje na druge imenujemo argument avtoritete, ki v logiki sam po sebi nima dokazne moči. Nekdo je namreč lahko avtoriteta ali pa ni. Težko je pristati na to, da so politiki, ki so v drugih državah sprejemali zakone o prepovedi nastopanja živali v cirkusih, že kar avtoritete. Iz domače izkušnje vemo, da to ni res. Pa tudi na sploh mi papagajsko sklicevanje na tujino ni všeč, ker imamo v izobilju domače pameti. In za to gre, za "pametno" osvetlitev problema.

Že izraz dresura mi ni všeč. Za domače živali vem, da izraz dresura opuščamo, ker ima negativen predznak. Govorimo o šolanju in vzgoji domačih živali. Ko se vzgoja sprevrže v dresuro, težko govorimo o vzgoji. Dvobesedna zveza "humana dresura" pa je sploh logični spaček. Pojem dresura po definiciji pomeni 'strogo in mehanično vzgajanje z navajanjem k nekritični poslušnosti'. Mehanično vzgajanje k nekritični poslušnosti pa res ne more biti humano, človeško.

Govorimo torej o šolanju in vzgoji živali. Različni ljudje živali šolajo in vzgajajo za različne namene. Nekateri, na primer, svoje pse šolajo za iskanje ponesrečencev pod snežnim plazom, drugi za lov, tretji za pomoč slepim, četrti za iskanje ponesrečencev po potresu in tako naprej. Težko bi pritrdil, da je šolanje teh "profesionalnih" ali "amaterskih" službenih psov mučenje živali. Ali na podlagi vseh navedenih zgledov lahko rečemo, da v cirkusu šolajo in vzgajajo živali za nastopanje? In če šolanje službenih psov ni mučenje, zakaj bi bilo mučenje cirkuških živali, če jih šolajo za nastopanje? Seveda je res, da šolanje lahko temelji na negativni motivaciji (kazen, udarec, povzročanje neprijetnosti, električni pripomočki) ali pozitivni motivaciji (pohvala, nagrada). Prvo lahko štejemo za mučenje, drugo pa je, po mojih izkušnjah, prijetno opravilo tako za žival kot za njenega lastnika. Tudi še nisem slišal, da bi kdo kdaj tako imenovani agiliti (pasji spretnostni poligon z različnimi nalogami) razglasil za mučenje živali.

Kar zadeva domače živali, je čedalje bolj v veljavi zgolj šolanje s pozitivno motivacijo. Moja nemška ovčarka uživa, če ve, da greva v "šolo". Če vzamem v roke en čevelj, mi samoiniciativno z mahajočim repom prinese še drugega. Če ob pravi uri ne vstanem od računalnika, me nežno opozarja, da je že čas. Težko verjamem, da bi me priganjala k "mučenju". Če sem nato v "šoli" premalo zavzet, mi prinaša palice in me nagovarja, naj se vendar igrava "šolo". Včasih je neusmiljena in neutrudljiva, kar je kvečjemu zame mučenje, njej pa v veselje. Po četrti nemški ovčarki sem čedalje bolj prepričan, da jim je šolanje in vzgoja v veliko zabavo. Zato nisem prepričan, da je šolanje živali v cirkusu že a priori mučenje. Temeljno vprašanje je seveda, kako v cirkusu pripravljajo živali za nastop. Pa tudi tega ne vem, ali tigri in levi "primejo" na pozitivno učno motivacijo. Zdi se, da ne gre kar povprek oznanjati, da je vsako šolanje in vzgajanje živali tudi mučenje. Seveda sem proti nastopanju živali v cirkusu, če njihovo šolanje temelji na negativni motivaciji.

Silvo Kristan