Zato ne čudi dejstvo, da je bilo 26 večjih športnih zvez v Sloveniji lani, sodeč po bilancah, zadolženih za okoli 9,5 milijona evrov. Za nameček so ob dobrih 34 milijonih evrov prihodkov poslovale s skoraj pol milijona evrov visokim primanjkljajem. Kljub temu da so v letu 2010 imele več prihodkov in celo 292.000 evrov presežka, je težko verjeti, da se bo večji del velikega dolga poplačal v doglednem času. Ne smemo namreč pozabiti na mrke gospodarske napovedi in recesijo, ki ne hromi le podjetij, temveč močno otežuje tudi poslovanje športnih zvez. Te se vse težje prebijajo do nujno potrebnega denarja za financiranje dejavnosti svojih članov, saj so z redkimi izjemami močno odvisne od države in sredstev pokroviteljev, ki se v zaostrenih gospodarskih razmerah stežka ločijo od svojega denarja.

Z zbiranjem pokroviteljskih sredstev v lanskem letu ni imela težav Hokejska zveza Slovenije (HZS), ki jo vodi prvi mož Zavarovalnice Triglav Matjaž Rakovec. Uspelo ji je dobiti dobrih 476.000 evrov sponzorskih sredstev, kar predstavlja 38-odstotno rast na letni ravni. Kljub temu so v HZS po pozitivnem poslovnem rezultatu lani zašli v 35.000 evrov visok minus, s čimer se je zadolženost le še povečala. HZS je imela tako ob koncu lanskega leta 1,15 milijona evrov globoko luknjo v društvenem skladu, kar pomeni, da je imela zveza precej več obveznosti kot sredstev in je bila praktično insolventna. Z letnimi prihodki v višini okoli milijon evrov (lani 1,36 milijona evrov), letnimi stroški obresti, višjimi od 70.000 evrov, in skoraj 300.000 evri slabih terjatev se je tako mogoče vprašati, ali bo HZS sploh kdaj splezala na zeleno vejo. Podobni dvomi so v začetku leta obšli tudi banke, ki so za kratek čas zamrznile vse bančne račune HZS.

Čeprav je govor o nižjih zneskih, je Vaterpolska zveza Slovenije (VZS) pod vodstvom Milana Krajnca prav tako v nezavidljivi finančni kondiciji. Skupni dolgovi so lani že presegli prihodke, vendar je k temu treba dodati, da je bil finančni položaj še ob koncu leta 2010 precej boljši. Kljub lanskemu primanjkljaju iz poslovanja v višini 154.417 evrov imajo pri VZS smele načrte za prihodnost, med katerimi sta poglavitna povečanje zanimanja za vaterpolo med mladimi in vzpostavitev treh vaterpolskih centrov v krajih, kjer so pokriti bazeni. Na drugi strani je daleč najmanj zadolžena Taekwon-do zveza Slovenije, ki jo vodi večkratni svetovni prvak Tomaž Barada. Ob dobrih 312.000 evrov prihodkov je imela lani le 2636 evrov dolgov.

Čeprav so Smučarska zveza Slovenije (SZS), Nogometna zveza Slovenije (NZS), Košarkarska zveza Slovenije (KZS) in Rokometna zveza Slovenije (RZS) po proračunih z naskokom največje in razmeroma manj zadolžene, pa si denar za nemoteno delovanje vse težje izbojujejo. Med četverico je imela tako lani le največja, SZS, nekoliko višji proračun. Čeprav se je šampionka Petra Majdič leta 2011 upokojila, spomine na zlate čase našega smučanja pa obuja le Tina Maze, je imela SZS lani skoraj 10,2 milijona evrov proračuna. Vendar pa je konec leta zaznamovalo krhanje odnosov med prvo zvezdnico in takratnim predsednikom SZS Tomažem Lovšetom. Spori so se nadaljevali tudi letos, a šele afera na kongresu Mednarodne smučarske zveze v Južni Koreji je Lovšeta odnesla z vodstvenega položaja. Imenovanje novega predsednika Primoža Ulage, nekdanjega odličnega smučarskega skakalca in direktorja nordijskih reprezentanc Slovenije, bi lahko tako pomenilo novo in bolj uspešno poglavje. A ob zatišju v gospodarstvu naj bi bil letošnji proračun visok "le" okoli 9 milijonov evrov. Po oceni Toneta Vogrinca bi moral za ohranjanje konkurenčnosti slovenskih športnikov ta doseči okoli 15 milijonov evrov.

Po letnem proračunu se s SZS lahko meri le NZS, ki pa je močno vezana na rezultate A-reprezentance, saj prinašajo uvrstitve na velika tekmovanja, kot sta evropsko in svetovno prvenstvo, zajeten kupček dodatnega denarja. Letni proračun NZS je lani znašal 8,3 milijona evrov, medtem ko je v letu 2010, zaznamovanem s kakofonijo vuvuzel, NZS razpolagala z 1,5 milijona evrov več. Poleg sredstev za nastop na svetovnem prvenstvu, ki jih podeljuje svetovna nogometna organizacija (FIFA), ki so znašala 1,37 milijona evrov, so k višjemu proračunu prispevala tudi sredstva za gradnjo infrastrukture (564.000 evrov) kot tudi višji prihodki od prodaje športne opreme, knjig in navijaških pripomočkov (113.000 evrov).

Tudi sicer se NZS, ki je pod taktirko Aleksandra Čeferina že presegla 48.000 članov, močno naslanja na denar mednarodnih nogometnih zvez. Lani je okoli četrtino proračuna zagotovilo nakazilo iz evropske krovne nogometne organizacije (UEFA) v višini dobrih dveh milijonov evrov, medtem ko je FIFA primaknila dodatnih 400.000 evrov. K temu je treba prišteti še 2,3 milijona evrov od televizijskih pravic in reklam, sponzorji pa so lani zagotovili "le" 1,2 milijona evrov. V nasprotju z NZS so športniki SZS odvisni predvsem od pokroviteljev in njihovega denarja, saj ta zavzema kar 80 odstotkov vseh pridobljenih sredstev. Lani je SZS uspelo izpeljati program dela v vseh panoga in disciplinah, v katerih sodeluje več kot 2000 vrhunskih športnikov.

Med največjimi zvezami po številu članov je KZS, ki se ponaša z več kot 21.500 registriranimi košarkaricami in košarkarji, kar pomeni več kot odstotek Slovencev. Kljub temu so predvsem moške reprezentance vseh selekcij v obdobju od leta 2004 do 2011 rezultatsko opazno popustile. Veliko upov za preobrat tega trenda je tako preloženih na ramena članske reprezentance, ki bo na domačem evropskem prvenstvu 2013 merila visoko. Prvenstvo stare celine je bilo predvsem v denarnem smislu dolgo predmet spora med KZS in vlado, ki pa je medtem popustila in bo prek evropskih skladov zagotovila levji delež sredstev za kotizacijo (približno 2,4 milijona evrov) in obnovo športnih dvoran (6,1 milijona evrov).

Če je KZS, ki jo vodi Roman Volčič, pri pogajanjih z vlado uspelo, pa na drugi strani RZS v pogovorih s Karanto, ki je uradna zastopnica znamke Kempa, ni imela uspeha. Glavna opremljevalka rokometne reprezentance je namreč lanskega septembra enostransko prekinila sodelovanje z RZS. Kot razlog prekinitve je navedla finančni dolg RZS (lani je znašal skoraj 623.000 evrov), le mesec pozneje pa zahtevala še plačilo pogodbenih kazni v skupni višini 588.900 evrov, ki pa jih je predsednik RZS Franc Bobinac zavrnil kot neutemeljene. Konec sodelovanja ima še toliko bolj grenak priokus, če vemo, da je bila Karanta glavna opremljevalka slovenskih rokometnih reprezentanc vse od leta 2003, še leta 2010 pa se je zavezala, da bo svojo vlogo opravljala najmanj do leta 2015.

Lani se je RZS soočala s težavami pri dotoku sredstev iz pogodb z ministrstvom za šolstvo in šport ter Fundacijo za šport, ki sta skupno prispevali dobrih 633.000 evrov. Znesek je bil namreč nižji od načrtovanega, pri čemer so pipico priprli tudi nekateri sponzorji. A RZS ni edina, ki se ukvarja s takšnimi težavami, ob varčevalnih ukrepih države pa se bo število zvez s težavo pri zagotavljanju denarja za nemoteno delovanje le še povečevalo.