Pri iskanju nekaterih člankov pa smo pred časom naleteli na nenavadno anomalijo: Dnevnik je glede na dejstvo, da je drugi največji dnevni časopis, izredno slabo evidentiran. Časopis Delo, za katerega spremljanje skrbijo v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), je izredno dobro pokrit in tako so v bazi zabeleženi praktično vsi članki s področja kulture pa tudi s številnih drugih področij. Enako velja za Večer, za katerega skrbijo mariborske knjižnice. Ali torej Dnevnikovi novinarji ne dosegajo zahtevane kakovosti? To verjetno ne bo držalo, saj za Dnevnik med drugim piše tudi eden naših najboljših filmskih kritikov in teoretikov Zdenko Vrdlovec, ki pa, sodeč po vzajemni bazi podatkov, v petintridesetih letih novinarstva skorajda ni napisal kakovostnega članka v Dnevniku, hkrati pa čez 200 prispevkov v filmskih revijah, katalogih, monografijah. Njegov generacijski kolega iz konkurenčnega časopisa ima čez 1800 zabeleženih časopisnih člankov. Zadeva postane še bolj zabavna, če vzamemo primer kolega Ervina Hladnika - Milharčiča: ta je očitno pisal dovolj kakovostno, dokler je pisal za Mladino in Delo, odkar je na Dnevniku, pa nič več... Ne, razlog za takšno stanje mora biti drugje, in zato smo se lotili raziskave.
Nejasni dogovori
Pokazalo se je, da je Dnevnik enostavno "padel skozi", kot se reče, in sicer zato, ker so se v 90. letih knjižničarji odločili, da si bodo delo razdelili. Do tedaj je namreč to delo opravljal NUK, tako nam je pojasnila direktorica Mateja Komel Snoj: "Do nastanka sistema COBISS je Slovenska bibliografija selektivno vključevala tudi članke iz Večera, Dnevnika, Primorskega dnevnika in Primorskih novic. Zaradi spremembe dela (obširnejši bibliografski opis) in kadrovskih omejitev je bil izpis člankov iz omenjenih dnevnikov v NUK v celoti opuščen. Delo na tem področju so prevzele nekatere splošne knjižnice."
To se je po besedah nekdanje vodje oddelka za bibliografijo v NUK Lidije Wagner zgodilo, ker je zaradi naraščanja števila publikacij delo postalo neobvladljivo tako količinsko kot tudi vsebinsko, težko je bilo poenotiti merila, stopnjevali pa so se tudi pritiski avtorjev, ki jim je vpis v bazo postal pomemben zaradi zbiranja točk na univerzah ali zaradi knjižničnega nadomestila. Zato naj bi po takratnem dogovoru na področju dnevnega tiska NUK skrbel le še za Delo, Dnevnik pa naj bi prevzela tedanja Knjižnica Ljubljana, kasnejša Mestna knjižnica, današnja Knjižnica Otona Zupančiča, ki je del Mestne knjižnice Ljubljana. "Naj bi" smo zapisali zato, ker se glede tega niso resnično dokončno uskladili. Sedanja direktorica Mestne knjižnice Ljubljana mag. Jelka Gazvoda pojasnjuje: "Takratne splošne knjižnice so si razdelile časnike, iz katerih naj bi izpisovale članke in s tem seznanile NUK ter Slovansko knjižnico. Slovanska knjižnica se je pri tem strinjala, da še naprej nadaljuje z vnašanjem literarnih kritik in prispevkov o slovenskih umetnikih iz strokovnih revij in časnikov, tudi iz Dnevnika. Preostale vsebine so si razdelile ljubljanske splošno-izobraževalne knjižnice, ki pa očitno projekta niso izvajale naprej. Ob združitvi knjižnic v Mestno knjižnico Ljubljana so bili v vsaki od knjižnic samo zametki domoznanskih zbirk, ki smo jih zato vse združili v Slovanski knjižnici."
Vnašanje zgolj po potrebi
Težava je torej že uvodoma nastala zato, ker se je NUK odločil spremljati vso kulturo in tudi številna druga področja, objavljena v Delu, v Mariboru so na enak način poskrbeli za Večer, ljubljanske knjižnice pa so popisovale le tiste Dnevnikove članke, ki so sodili pod domoznanske zbirke, v te pa spadajo le slovenski umetniki ali njihovo delo, in še to le literati, ter članki, ki se navezujejo na Ljubljano. In tudi te odločitve se niso držali dosledno: podpisana je po evidenci vzajemne baze v 22 letih napisala le dva intervjuja s slovenskimi umetniki in enega s socialno pedagoginjo.
Teh omejitev se v Mestni knjižnici Ljubljana držijo še danes. Po besedah Jelke Gazvode: "Vedno sledimo naši temeljni usmeritvi: domoznanske vsebine, knjižne recenzije in predstavitve umetnikov. Ob tem pa naj ponovno poudarim, da je šlo pri vseh teh dogovorih med NUK in knjižnicami sedanje Mestne knjižnice Ljubljana samo za članke s področja domoznanstva, torej take, ki se nanašajo na Ljubljano in kar je povezano z njo. Glede drugih člankov pa je bilo tako, da je posamezna knjižnica vnašala tiste vsebine, ki so jih konkretno njeni uporabniki potrebovali - Slovanska knjižnica literarne in humanistične vsebine, Knjižnica Bežigrad je vnašala članke iz naravoslovnih revij, ker so jih potrebovali dijaki Bežigrajske gimnazije, in tako naprej."
V Mestni knjižnici Ljubljana so torej prepričani, da bi za vse ostalo, za Dnevnikove glasbene, likovne in gledališke prispevke ter za tiste o tujih umetnikih morali poskrbeti v NUK: "Predlagam, da se glede tega ponovno obrnete na NUK oziroma njihov oddelek Slovenska bibliografija. NUK je namreč dolžan poskrbeti za celovit prikaz vsebin časnikov in revij v bazi Cobiss, ker je nacionalna knjižnica."
Je ta pingpong mogoče ustaviti? Očitno ne. Mateja Komel Snoj: "V vzajemnem sistemu COBISS sodeluje več kot štiristo slovenskih knjižnic. Naloge knjižnic in potrebe njihovih uporabnikov so različne, zato najdemo v katalogu zapise o najrazličnejšem gradivu. NUK oziroma Slovenska bibliografija v preteklosti ni nadzorovala in ne more nadzorovati sistema glede na to, kaj vse se posamezne knjižnice odločijo prispevati v katalog." Avtonomija knjižnic, torej. Sliši se prelepo. A kdo skrbi za to, da ne bi prišlo do različnih interpretacij glede področja dela, do napak, do nesorazmerij, do lukenj, kakršna je ta, v katero je padel Dnevnik? Očitno nihče.
Skrbne lokalne knjižnice
Z vso to zmedo je torej odločilni kriterij za vpis - kakovost in relevantnost besedila - povozil kriterij mesta objave: če pišem za Dnevnik, me ni, če pišem za lokalno glasilo, me baza nemudoma zabeleži. Skrbne obravnave namreč nista bila deležna le Delo in Večer, ampak tudi množica minornih publikacij, celo zloženk. Vse je pač odvisno od skrbnosti lokalnih knjižnic; te so denimo zelo prizadevne na Dolenjskem, zato so tamkajšnja glasila skrbno evidentirana.
Rezultat je, da s tem nastaja škoda. Škoda za uporabnike virtualne knjižnice, škoda za raziskovalce in predvsem škoda za Cobiss in njegovo relevantnost. Slika, ki jo daje vzajemna baza podatkov, enostavno ne ustreza realnosti, Dnevnik kot drugi največji časopis v državi namreč nedvomno prispeva pomemben kamenček v kulturnem in družboslovnem publicističnem mozaiku Slovenije, ki je v javnem interesu, zato so vsi, pa četudi dobronamerni nasveti knjižničark, kako bi si lahko Dnevnikovi novinarji (tudi za plačilo) zagotovili svojo bibliografijo, neresni. Ne gre nam le za naše osebne bibliografije, ampak za enakopravno obravnavo objav v časopisu, ki odločno soustvarja javni kulturni in družbeni utrip. Opozoriti skušamo na anomalijo, ki jo knjižnice zaradi svoje neusklajenosti ustvarjajo v najpomembnejšem informacijskem sistemu v Sloveniji. Anomalijo v sistemu, ki je javno dobro, in kjer bi bilo treba narediti vse, da bi nanj ne bi vplivali slabi dogovori in ne arbitrarne odločitve posameznih knjižničarjev, ki delujejo (ali pa ne) po nereflektirani in nestrokovni rutini. In za to anomalijo se očitno nihče ne čuti odgovornega. Si jo lahko privošči Cobiss?
