Najini prepričanji o odnosu med človekom in živaljo se razhajata pri enem temeljnih vprašanj v zvezi z ravnanjem z živalmi.

Ali naj človek živali osvobodi ali naj jih le zaščiti?

Cirkusi z živalmi so zagotovo problem. Ta po ugotovitvah znanosti ni večji, kot je zadrževanje živali v ujetništvu. Problem je tudi transport živali, ki vsak dan poteka po dolgih evropskih cestah iz Poljske, Estonije, Ukrajine, Romunije na jug Italije. Problem so industrializirana živinoreja, proizvodnja mesa, lastništvo družnih živali, uporaba živali v poskusih in številne druge situacije, v katerih se pojavljajo živali, ki jih človek poseduje in uporablja v svoje dobro.

Ali je res edina rešitev teh problemov, da vse omenjene dejavnosti prepovemo in si živali ne lastimo več?

Po mojem mnenju, predvsem pa po mnenju milijonov lastnikov živali po vsem svetu, je odgovor zelo jasen: "Nikakor ne." Zagotovo pa je naša moralna dolžnost, da z vsemi živalmi ravnamo tako, da jim je pri tem prihranjeno nepotrebno trpljenje. Verjamem, da vam ta izraz ni všeč, ker verjetno zagovarjate stališče, da je vsako trpljenje živali nepotrebno in da se žival nikoli ne bi smela znajti v situaciji, ko bi ji bilo povzročeno trpljenje zaradi človekove koristi. Svet pa se, kot veste, vrti drugače. Opustitev uporabe živali je praktično nemogoča.

V svojem zadnjem pismu omenjate, da bi morala Veterinarska uprava skrbeti za dobrobit in pravice živali. Tudi tukaj ne bova nikoli enotna. Prva težava, ki jo imava, izhaja iz dejstva, da je za dobrobit živali odgovoren njen skrbnik oziroma lastnik in ne neki državni organ. Strinjam se, da ima državni organ v okvirih zakonodaje pravico in dolžnost prisiliti skrbnika, da svoje dolžnosti resnično izvede, a to je zadeva popolnoma drugačne narave.

Še pomembnejši je problem s pravicami živali. Na svetu po mojem védenju ni države, ki bi v svojo zakonodajo vnesla določila o pravicah živali in jih uspešno izvajala. Zakone namreč pišemo za ljudi. Nisem še slišal za državo, ki bi v svoji zakonodaji uporabljala besedno zvezo "žival ima pravico do…". V mnogih pa lahko preberete "skrbnik mora živali zagotoviti…". Morda zveni malenkostno, a razlika je velika.

S pravnega vidika je žival stvar. Ker gre za čuteče živo bitje, je to stvar, katere lastnik ima posebne obveznosti. Te so navadno opisane v posebnem zakonu o zaščiti živali. Na tak način je možno zagotoviti, da so ljudje lahko lastniki živali, z njimi trgujejo, jih uporabljajo v določene namene, jih tudi ubijejo, če je to potrebno, predvsem pa pri vsem tem skrbijo, da živali čim manj trpijo.

Vsaka država na tem svetu se bo trudila takšno stanje ohraniti. Ukinjanje določenih panog in dejavnosti pomeni nekoga prisiliti, da si služi kruh na drugačen način. Za takšen ukrep pa mora obstajati dobro utemeljen racionalen razlog. Države zato, če je le mogoče, ne prepovedujejo, temveč predpisujejo posebne pogoje ali omejujejo uporabo živali. In takšen princip velja tudi na področju zaščite živali v cirkusih.

Če sta torej vaš edini motiv in nagrada osvoboditev živali, kakor pišete, boste prej ko slej naleteli na odpor države in mnenja javnosti. Vaš cilj je namreč - vsaj za zdaj - neizvedljiv.

Preden končam, imam za vas veliko prošnjo.

Moja želja je, da bi lahko razumeli, da osvoboditelji niste edini, ki vas skrbi za živali. Takega monopola nad sočutjem si preprosto ne morete vzeti. Delo vseh, ki sodelujemo v postopku izboljšanja dobrobiti živali, pa bo veliko lažje, če ne bomo vsi ostali pod stalno pretnjo neusmiljenega udrihanja po vsem, kar naredimo ali česar preprosto ne moremo narediti. Lahko ste namreč prepričani, da za naše ravnanje obstaja razlog.

Na samem koncu najinega dopisovanja pa naj vam sporočim, da se v eni zadevi strinjava. Krancljanje imen s titulami je verjetno res odveč. Še posebno če mislite, da s tem koga ustrahujem. Ne nazadnje vam bistvo vsega, kar sem hotel povedati, lahko sporočim tudi brez vseh dokazil o ustrezni poklicni usposobljenosti (ki se je ne sramujem).

Mitja Šedlbauer