Kot že izkušeni politik pa ve, da na britanskih volitvah zmagujejo tisti, ki imajo na svoji strani glavnino srednjega razreda in politično sredinsko misleče volilce, ki prevladujejo prav v tem razredu. Zato se je pred kongresom konservativcev, kot pred njim vodja laburistične opozicije Ed Miliband, v nanizanki intervjujev podal v bitko za sredinske duše v bistvu obubožanega srednjega razreda.
Stiskanje sredine
V vseh pogovorih je Otočane utrujal z izdatnim omenjanjem ljudi, ki trdo delajo, oziroma s tem, kaj vse naj bi njegova koalicijska vlada naredila dobrega zanje, ki jim na Otoku že nekaj časa rečejo stisnjena sredina, ki ima kljub premierjevi dobroti vse manj. Stisnjena sredina ji pravijo, ker je stisnjena med na eni strani bogate, ki kljub krizi zadnjih let še naprej bogatijo in nimajo problemov, in na drugi strani revne, ki še vedno lahko računajo na sicer okleščeno socialno pomoč. Cameronova vlada je v resnici do zdaj dajala "pomoč" predvsem bogatim. Najbolj z letošnjo ukinitvijo najvišje, petdesetodstotne davčne stopnje na zaslužek nad 150.000 funtov na leto, ki je neuradna meja med bogatimi in vsemi drugimi. Pomagal jim bo tudi tako, da ne bo - kot je povedal včeraj - uvedel tako imenovanega davka na dvorce (mišljene so drage hiše), ki ga zahtevajo partnerji konservativcev v vladi, liberalni demokrati Nicka Clegga. S tem davkom naj bi nekoliko napolnili državno blagajno in poskrbel za uresničenja vladine fraze, da bodo tisti Otočani z najširšimi rameni (bogati) nosili največje breme varčevalne krizne politike. V resnici ga nosi srednji razred. Ta je največ izgubil, ko je vlada začela odpravljati splošno socialno podporo države, kot so na primer otroški dodatki. Cameron je pred kongresom v Birminghamu, ki se je začel včeraj popoldne, omenil nekaj korenčkov za vse: vlada bo prihodnje leto že tretje leto zapored zamrznila občinski davek v Angliji, katerega velikost je odvisna od velikosti tvojega doma. To bo res pomagalo vsem, največ denarja pa bo s tem prihranila tistim z največjimi domovi (bogatim). Napovedal je tudi, da bo omejil podivjano draženje železniških vozovnic, ki najbolj jezi tiste, ki trdo delajo in za prevoz na delo porabijo manjše premoženje, tudi do četrt zaslužka: ne bodo se smele podražiti za več kot en odstotek nad inflacijsko stopnjo. Cameron si je očitno želel kongres začeti s priljubljenimi napovedmi, da bi zmanjšal desetodstotno zaostajanje konservativcev za laburisti, ki jim je Miliband postregel z izvrstnim govorom in lansiranjem najnovejšega enonarodnega laburizma, osredotočenega na zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi in enakopravnejšo delitev narodne pogače.
Gospodarstvo in EU
Glavni vladin problem je gospodarstvo, ki stopiclja skoraj na istem mestu - med recesijo in mini rastjo. Glavni problem konservativcev kot stranke pa je njeno desno krilo, ki jih vleče v desno, in njeno stalno ropotanje o tem, da mora Britanija ali izposlovati nove veliko ohlapnejše vezi z EU ali izstopiti iz nje. Cameromov problem je tudi desničarska evroskeptična stranka UKIP, ki zahteva izstop iz EU in konservativcem resno krade volilce. Premier je pred kongresom, na katerem ga čaka velik pritisk desnega krila, naj se natančneje izreče o referendumu o EU, zanikal, da se konservativci pomikajo v desno. Napadel je Milibanda, ker trdi, da so laburisti pod njim varuhi politične sredine, in dejal, da je konservatici pod njim niso in ne bodo zapustili. EU se spreminja in je v težavah, je ugotovil, in zato je to idealen trenutek, da se Britanija z njo dogovori o novem sporazumu zase, ki ga morajo odobriti volilci, kar je napovedal za čas po volitvah leta 2015. Nepriljubljenost vlade je pripisal temu, da porabi preveč časa za vladanje in sprejemanje dobrih odločitev, premalo pa za razlaganje teh odločitev. Zato jih bo razlagal na kongresu. Volilci niso naivni: vladne odločitve so dobre, če jih kot takšne čutijo ljudje, ne pa, če jih premier dobro razloži.