Verze Kačičeva izgovarja z nezgrešljivo čutnostjo in odkrito ranjenostjo: vanje se vselej lahko zatečejo lepe in zasanjane duše, ki jih je življenje že seznanilo s srčnimi brazgotinami in ljubezenskimi ugrizi, z razljubljenostjo in žlahtnim hrepenenjem. Na novi izdaji je ZKP RTV Slovenija recitacije, tudi naslovno, združila z izbrano klasično glasbo. Ljubiteljem žive pesniške besede posnetki sicer niso neznani, saj jih je Kačičeva skupaj s prijateljsko trojico Ivanke Mežan, Štefke Drolc in Ive Zupančič samozaložila na kaseti že leta 1991.
Nova dimenzija literature
Akademik Ciril Zlobec, najstarejši živeči slovenski pesnik, kot se je sam ob tej priložnosti opisal z rahlo nagajivim tonom, je povzel pesniški zastavek leta 2000 preminule Kačičeve. Da poezija preživi in preseže svojega avtorja, si jo morajo bralci prisvojiti, v njej prepoznati svojo izkušnjo ljubezni. "V slovensko literaturo je Mila Kačič vnesla novo dimenzijo: da je lahko ljubezen do romantičnosti silovita in hkrati brutalno tragična. Da sta si življenje in smrt mnogo bližje, kot si ponavadi predstavljamo," je povedal Zlobec. Zaradi izrazite čutnosti so njene prve pesmi v očeh takratne literarne eminence Ferda Kozaka obveljale za nekako blasfemične, a pesnica je potegnila le preprost enačaj med duhovnim in telesnim doživetjem ljubezni.
Stoletnico pesničinega rojstva, 5. oktober, je pospremila tudi založba Sanje z izdajo darilne knjige Med tisoči bi te spoznala, ki prinaša izbor 50 njenih pesmi. Obenem so izpod peres Berta Pribca in Davida Brooksa v svet poslali še prvi prevod njenih pesmi v angleščino Among the Thousands I Would Know You. Njene pesniške zbirke Neodposlana pisma, Letni časi, Spomin, Okus po grenkem in Minevanja so vsaka zase dozorevale približno desetletje, preden so ugledale luč sveta. V pesniških krogih je bil njen glas nekje v ozadju, zaradi preprostosti ni obveljala za polnokrvno avtorico, vendar so ji bralci radi prisluhnili, kar so dokazovali njeni razvejani in dobro obiskani pesniški večeri po vsej Sloveniji. Danes je najbolj brana slovenska pesnica.
Priljubljena "dvoživka"
O njeni široki priljubljenosti priča tudi naziv Slovenke leta, ki so ji ga leta 1994 podelili bralci revije Jana. Kačičeva je bila dolgoletna članica ljubljanske Drame, kjer je upodobila več kot 120 vlog. Pogosto je igrala epizodne humorne in karikirane vloge, ki so poživile dogajanje na odru. Prepoznavne vloge je imela tudi v filmih Vesna, Naš avto, To so gadi, Butnskala in Kormoran.
Kot umetniška dvoživka je zavzemala nekakšen vmesni prostor: literati so jo sprejeli kot nekoga, ki "tudi piše", s stališča odrskih velikanov je bila "tudi igralka". Svojstven pesniški glas ji je pomagala izoblikovati prva velika ljubezen, kipar in pesnik Jakob Savinšek, ki ga je "morda še bolj ljubila, ko jo je izdal in zapustil," je razmišljal Zlobec. V spominu Glonarjeve pa Kačičeva ostaja kot oseba z izjemno energijo: "Ko smo se dobivali, je prva povedala kakšno šalo, žalost pa je prihranila za poezijo."
