Za zaupanje v institucije sistema gre, kot se temu reče. Za to, da si želiš živeti v državi, v kateri je samoumevno, da nimaš občutka, da te dobavitelji energentov kradejo. A dandanes v te ustanove sumimo. Sumimo celo, da nam ti fantje in punce kdaj kaj kar pripišejo. Kot oni praktikant, ki mu je šef trgovine rekel, naj slabše prodajane proizvode zlaga na osrednje police, da bodo ljudem bolj na očeh, kar je na koncu enomesečne prakse res navrglo povečanje prodaje, vendar zato, ker je mali sem ter tja kakšnega od izdelkov enostavno skrivaj vrgel v voziček nakupovalca. Podobno kot se tvoje bilance glede kredita nikdar ne skladajo z oštirjevimi, vedno pa na koncu obvelja oštirjeva knjiga dolgov. Ampak eno je oštir, drugo so pa podjetja, za katera naj bi jamčila država. S svojim nadzorom! Ki se izkaže kot kritje za zasebne plenilce, ki vendarle bogatijo v zavetrju preostale inercije socialističnega zaupanja v tovrstne institucije. Kajti v tem je srž. Ne samo v naročniških seznamih, ki so jih te ustanove prevzele od socialističnih firm. Prevzele so še nekaj enako pomembnega. Miselnost, da se o teh računih ne dvomi. In če sem prav zaznal, nekateri menijo, da bi se zares daljnovidno ozaveščen državljan pocenitve plina niti ne smel veseliti. Da gospod Golob, ki je proces povzročil, "ne ve vsega", je onkrat na TV, dejal gospod Draškovič. Ne vem, kaj je to "vse", imam pa občutek, da ne gre toliko za to, da Golob ne bi nečesa vedel, temveč prej za to, da nečesa ne upošteva.

Draga korporativna država smo, polna prelivanja, kupčkanja, konformizma in skritih iger. Že v tretjem koraku lahko na nasprotni strani naletiš na osebo, ki jo imaš dejansko rad ali pa ki premore prepričljive argumente. Zato se domala nič ne more vzpostaviti tako, kot bi moralo biti, ampak sleherna ideja vedno doživi neko domačijsko prilagoditev. Lokalno hendikepiranost. Invalidnost. Specifiko. Zato se je enostavne pocenitve nemogoče ne veseliti. Ne gre samo za denar. Za sproščajočost enostavnosti tega dejstva gre.

Pa vendar se mi zdi presežna informacija tedna nekaj drugega. Gre za trač o "polnem" tipu iz lige "državotvorna & politično korektna umetnost, d. o. o.", ki v teh dneh menda razmišlja o selitvi. Zgodba pravi, da bi se iz elitne stanovanjske enote preselil zato, ker na hodniku prevečkrat zavoha vonj po jetrcih s čebulo, ki je ne mara. Čuden tip, sicer. Za denar zagrebeni nevrotičen ambicioznež, ki stalno čuti podcenjevanje. Napornež, od katerega nimaš nobene koristi. Ampak ta, tokratna igra, mu je pa zanimiva. V kontekstu duha časa človek figurira kot malodane zadnji pokončnež. Trmoglavi upornik, ki ne odstopa od ekscentričnosti. Kajti v teh časih se je marsikateri domačijski prikoritnež ustrašil in pomislil, da je nespametno voziti jaguarja, čeravno ima zanj denar. Ta pa pač ne. Razen če ni izračunal, da se mu neljubi vonj bolj splača prenašati na kakšnem manj elitno izpostavljenem mestu.