V časih, ko se vsi ljudje skrivajo v svojih glavah, štejejo vsak evro, ker se (upravičeno) bojijo za svoj obstoj, se mi zdi življenjsko važno, da imamo kolikor toliko neodvisen glas, ki (lahko) vstopi v vsak dom. Tisti trenutek, ko se je napovedal naskok še na tiskane medije, ne moremo biti več statisti v paranoidni zgodbi. Sicer sem psihiatrinja in bi morala biti navajena na srečevanje s preganjavico, vendar mi je kljub temu skrajno neugodno. Tak trenutek se mi zdi zadnji, da opravimo samorefleksijo - vsak zase in vsi skupaj. Da si premislimo in ustavimo konje.

Sama se čutim najbolj kriva, ker imam ogromne luknje v znanju. Samo znanje bi me oborožilo, da se ne bi sedaj čudila temu, kaj nam je uspelo narediti iz države. Najbolj pogrešam znanje iz zgodovine. V gimnazijskih časih smo vse šolske ure zapravili s profesorico, ki ni bila dorasla svojemu izredno pomembnemu poklicu. In vodstvo jo je ščitilo, namesto da bi ji poiskalo pomoč, ki jo je potrebovala. Če bi dobro poznala zgodovino, bi imela pogled nazaj skozi čas in generacije, vedela bi, kako so družbe zlezle iz sužnjelastništva ali fevdalizma in kako globoko bomo še tonili, da dosežemo dno. Pri slovenščini na gimnaziji ni bilo bistveno bolje, zato ne vem dovolj o Zolajevem "J'accuse". Le to, da je imel Zola veliko poguma, resnicoljubnosti in skrbi za prihodnost.

Vsak od nas je kriv, ko je kupil poceni izdelek z Daljnega vzhoda in se pri tem hahljal nad svojo dobro kupčijo. Na Kitajskem življenje posameznega človeka ni vredno nič! Sedaj nadobudni delodajalci naše plačilo za delo primerjajo z njihovim!

Vsi smo krivi, da smo 20 let pristajali na tolmačenja, ki so nas pripravila, da smo vedno pogledali stran. Enkrat je bil to nacionalni interes... Drugič se je nekaj ("zoprnega"?) dogajalo drugim... Še vedno nam razlagajo, da smo mi lastniki vsega (pobeglega) premoženja, da moramo kot slabi gospodarji pač prevzeti posledice svoje nezainteresiranosti. Obenem pa se mi zdi, da je spet vse isti manever, ko se limamo na nastavljene limanice, državno imetje - kar ga je še - pa strastno išče nove "lastnike".

Za situacijo, v kateri smo, smo odgovorni generacija plus-minus 50-letnikov. Ko smo po osamosvojitvi prišli k "jaslim", smo se sončili v razkošju "pluralnosti" pogledov na zasluženo udobno vsakdanjost. Postmodernizem pač. Moj mentor na kliniki, gospod, ki je kot mlad intelektualec dodobra izkusil vojno, je rekel: "Dajte no, gospa doktor, vi boste vedno Titovi mladinci!" Cela generacija. Tista večina, ki je bila na grbi Gaussove krivulje, nas ni pomislila, da skrajno levi in skrajno desni igrajo drugo igro.

Kriva sem, ker me je zanesla lastnost, da se ukvarjam s podrobnostmi namesto s celoto. Tako sem se celo gimnazijo ukvarjala z vprašanjem, zakaj se reče Marx in Engels, zakaj nikoli in nikjer Engels in Marx. Zakaj sta se pojavila (v tem istem zaporedju) na vsaki uri, praktično pri vsakem predmetu in žal mi je, da nikoli nisem niti želela slišati, kaj sta govorila. Pri verouku pa sem se ukvarjala z vprašanji spola. Zanimale so me (samo) zgodbe žensk, ki so servisirale religijo. Zakaj mora Eva odgovarjati za zmešnjavo, ki sta jo zakuhala Bog in Adam? Prosim? In zakaj se mora Marija odpovedati aktivni ženskosti in seksualnosti, da lahko pride na oltar?

Večina nas v grbi Gaussove krivulje se je v teh letih ukvarjala z delom, etiko, izobrazbo, vzgojo otrok in vse bolj nasedala na potrošniške in kapitalistične čeri. Tisti, ki so bili na njej skrajno levo ali desno, pa so ob samem nastanku naših sanj o državi (žal) videli, da je zastavica za krvavi lov za grabljenje padla.

V vsem tem času so se stvari dogajale, a se za to ni zmenil nobeden od nas. Ljudje so postali nezainteresirani. Mentalno smo se predajali popolni lenobi. Intelektualno smo bili brez interesov. Trošili so samo še lahko literaturo, rumene novice, resničnostne šove. Poleg duha, razuma so se razgradili etika, sočutje, povezanost in družbene norme. Dogajala se je razgradnja sodstva, do te mere, da če si pomemben in dovolj bogat, ta sistem mirno ignoriraš. Sodišča so namreč za rajo iz grbe Gaussa.

Dogajala se je razgradnja šolstva. Iz lagodja so se nižali kriteriji, ker so besne mame drvele do univerzitetnih učiteljev, obenem pa se je učiteljstvo marsikje in marsikdaj maščevalo družbi s hladnim ukalupljanjem otrok v najzgodnejšem šolanju. Vsi z diplomami, pa mnogi napol pismeni.

Dogajale so se zadeve v zdravstvu - moje mnenje o njih je preosebno in brez distance. Skrb za bolne, šibke? Pa zdravstvene blagajne in zavarovalnice, marmorna stopnišča in steklene fasade...

Kmalu smo videli, da se marsikaj dogaja v bankah. Nič "ups" zdaj, ker mnogi že dolgo vemo, da smo dobivali kredite z zelo različnimi pogoji. Toliko sprenevedanja...

Dogajale so se stvari v sindikatih, ki - pomislite! - do konca in naprej niso vedeli za neizplačane plače, neporavnane prispevke. Silno me zanima, kje so bili birokrati z davčne.

Dogajale so se stvari s tujci, ki smo jih izrabljali brez kančka sočutja in etike.

Za infantiliziranje ljudi so odgovorni (tudi) mediji. V strahu za službo ali v poganjanju za dobičkom so pogosto pozabili biti (v bistvu) etični, pogosto so postali gonilna sila dekonstrukcije inteligence in zdrave pameti in nekogaršnja trobila. Pogum se res ne (iz)plača! V brezplačniku, s katerim te posilijo v soboto zjutraj doma, vabijo ljudi na prodajo krvne plazme v deželo lastnika medija... Srce me boli, ker bo razpadla zadnja trdnjava naše solidarnosti.

Ko imaš ljudstvo dovolj revno ter s premalo znanja in informacij, imaš fevd ali sužnje. Vendar se moramo za medije boriti brez zamer, ki jih morebiti imamo do nekaterih njihovih potez. Če propade vse tiskano, bo verjetno generacija naših otrok zagnala medmrežno mrežo, vendar bo to drugačen svet.

Kriva sem, ker sem nosila zblojene informacije o avtoriteti: z desne, da obstaja dobri Bog Oče, in z leve, ki se je nekoč napajala na bratstvu, enotnosti, enakosti. Slepo sem zaupala - predolgo, da so tisti levi in desni, ki so zajahali bele konje, etični, da jim je mar za čredo, ki se pomika za njimi. Ko jih pogledam, te svoje vrstnike na čelu družbe, me popade krohot. Sami martini krpani. Možaki s pivskimi trebuhi, z nekaj odtenkov pretemno bordo rdečico tena. Pogledov pa ne prav bistrih. Ampak z dobrimi in odpornimi želodci. Posebej me zabava bukalna guba, ki jo imajo kot neka vrsta glodavcev (pomanjkanje znanja biologije!), ki v gobček nabašejo vse preostanke hrane, da jim je ne bi kdo vzel.

Posebej me jezi pomanjkanje znanja iz ekonomije. Vsa leta sem mislila, da je to veda, ki ima vsaj nekaj eksaktnosti. Se je pa pokazalo, da je le oddelek za posebej nadarjene igralce in bleferje. Ti so nas prepričevali z ekranov, odvisno od krmarja, v čigar jadra so pihali.

Da je sodstvo institucija, kjer gre temeljno za zakone in ne za pravico ali čustva, mi je že nekaj časa jasno. So pa vsa leta poskusov diskreditacije pustila posledice v javnosti in seveda tudi v samem sodnem sistemu. Pred desetletjem mlade sodnice, sedaj srednjih let, so se soočale s trdnjavami moči v podobi posebne kaste arogantnih odvetnikov-moških, ki so dobro vedeli, kako zasukati razmerja moči. Tudi če so zakoni bili, ni bilo poguma. In ne družbenega konsenza, da se v ospredje postavi etiko in pravico. Ko so poslanci sprejemali zakone, po katerih sodnice sodijo, nismo rekli, da se ne strinjamo in da jih ne podpiramo. Vsi intelektualci, odgovorni za etiko, smo bili tiho in gledali desno-leve igrice, medtem ko so nas v resnici moralno in materialno odrli. Podpreti moram javno besedo in avtonomijo sodišč!

Včasih pa se le vračam, k zgodovini, poskušam nesistematično usvojiti kako novo znanje. Mislim, da bi nas rešila le črepinjska sodba iz grške zgodovine. A za to vsi mi ne bi smeli biti sužnji strahu.

Breda Jelen Sobočan, Ljubljana