The Wedding Present so veliki v naših srcih, saj boleča iskrenost njene edine stalnice Davida Gedga nikdar ni bila postavljena pod vprašaj. Mogoče je bil edini njihov »problem«, da so prehitro (javno) odrasli ter se oddaljili od vse bolj blede vizije adolescenčnega popa in razglašenih kitar poznih osemdesetih. Rezultat te vizije je bil surovi album Seamonsters (1991), ki – poleg aktualne izdaje Valentina – predstavlja ogrodje programa, ki bo nocoj na posluh v CUK Kino Šiška. Če koga ne prepriča spodaj povedano, naj samo dopišem citat, ki ga je o mojem sogovorniku izrekel legendarni John Peel: »Ta fant, David, je napisal nekaj najlepših ljubezenskih pesmi v zgodovini rock'n'rolla. Lahko mi oporekate, a jaz imam prav in vi se motite!«
Povratek The Wedding Present skoraj tri desetletja po ustanovitvi bi težko razumeli v splošnem trendovskem smislu, temveč se vzroki zanj zdijo globlji – veliko bolj osebne kot nostalgične ali komercialne narave.
Razlog vrnitve je povsem umetniški. Ko sem s sedanjo zasedbo snemal album The Fountain, smo v studio stopili kot Cinerama, iz njega pa prišli kot The Wedding Present. Tudi člani benda so – tako kot jaz – mislili, da snemamo četrti album Cinerame, toda med snemanjem se je zgodil preobrat: vedno bolj sem ugotavljal, da zvenimo kot moj nekdanji bend, a sem sprva ta razmišljanja zadržal zase. Potem smo odšli v London, kjer naj bi posneli nekaj novih pesmi za radijsko oddajo Johna Peela. Tehniki na BBC so mi dejali: »David, zakaj skupino še vedno kličeš Cinerama, če gre za Wedding Present!« Takrat sem se odločil skupino preimenovati nazaj.
Kako sedaj živite to dvojno življenje, saj tudi projekta Cinerama niste ugasnili?
V bistvu gre za dve povsem avtonomni zadevi, ki ju ni mogoče povezovati. Oziroma naj se popravim, seveda sta povezani, saj se člani v obeh skupinah podvajamo, to pa je tudi vse. Cinerama še vedno živi, vsako leto igramo na mojem mini festivalu At The Edge Of The Sea v Brightonu, kar je trenutno naša edina obveznost. Iskreno povedano, rad bi delal veliko več s Cineramo, a ne zmorem. Nemogoče bi bilo preklapljati med obema… Raje se celovito posvetim enemu projektu, kot da bi bil povprečen pri dveh.
V času vašega preboja in poslavljanja The Smiths so prav vam intenzivno prerokovali, da boste zasedli njihovo mesto. Ali ste bili kaj obremenjeni s temi pritiski?
Nikoli se nisem ukvarjal z etiketami – tu je šlo pač za obupane medijske manipulacije, saj so potrebovali nekoga, ki bi »zasedel« prazne stolpce. Nikoli nismo zveneli kot The Smiths, morda v čisto zgodnji fazi, potem pa smo razvijali svoj zvok, ki še danes ostaja prepoznaven. Kar nas je povezovalo z njimi, je bilo to, da smo bili oboji »veliki« in »neodvisni« ter da so ljubitelji Smithsov poslušali The Wedding Present in narobe.
Če bi bil medijski svet pravičnejši, bi morali ljubitelji The Smiths nositi tudi logotipe The Wedding Present, ljubitelji Coldplay pa majice Cinerame. Se strinjate?
(Smeh.) Ne vem, Mislim, da smo The Wedding Present veliko bolj ekstremni in kljubovalni, kot so bili The Smiths kadar koli. Enako velja za razmerje med Cineramo in Coldplay. Če bi se že moral opredeliti, bi dejal, da bi ljubiteljem Cinerame na majicah veliko bolj pristajala John Barry in Ennio Morricone.
Poleg nezanesljivih Primal Scream in prezrtih The Pastels ste edini z legendarne kasete C86, ki ste preživeli do danes. Kako se vam je uspelo obdržati ob vseh spremembah?
Preživeli smo, ker smo v redu skupina, ki rada počne to, kar počne. Nobena nihanja niso mogla na nas vplivati tako globoko, da bi pustila dolgotrajne posledice. Ne tajim, nismo nedotakljivi in smo večkrat občutili zunanje nemire, ki so se prevedli na odnose med nami, vendar smo vedeli, do kod lahko sežejo oziroma kje je meja, čez katero ne gre. V vsem tem času smo ohranili visoke studijske in koncertne standarde in mislim, da so poslušalci to spoznali. Naprej me žene prav ta neopisljiva interakcija z njimi in obsedenost z rock'n'rollom.
Že vaše prve male plošče so vzbudile veliko zanimanja, četudi so bile posnete po »do it yourself« načelu. Ali mislite, da bi se vam bolje godilo, če bi ostali na tej neodvisni poti in ne bi podpisali za RCA?
Nikakor ne, saj smo v trenutku podpisa z RCA in kasneje z Island Records že poznali napake, ki so jih pred tem naredili drugi glasbeniki iz naše branže. Prav iz njihovih izkušenj smo se veliko naučili. Zagotovili smo si popoln umetniški in tržni nadzor nad našimi albumi, tako da se s podpisom pogodbe za nas ni nič spremenilo. Še vedno smo delali po enakih principih kot pred tem, le več denarja smo imeli na voljo in naši fani so imeli – zaradi boljše distribucije – lažji dostop do naših izdelkov.
Pred kratkim ste izdali novi album Valentina, a vaš koncertni program je v osnovi podrejen preigravanju albuma Seamonsters iz leta 1991.
Bistvo albuma Seamonsters je njegova enovitost, nemogoče ga je »razrezati« na posamezne pesmi. Rekel bi, da gre za eno samo skladbo, ki je sestavljena iz desetih enakovrednih delov, takšno je namreč vzdušje na njem. Med izvajanjem se počutim, kot bi bil udeleženec nekega odbitega filma ali gledališke predstave. Vendar »zgodba« traja samo petinštirideset minut, naš koncert pa obsega še enkrat daljši čas. Ko smo pripravljali sedanjo turnejo, smo si bili enotni, da mora celotna plošča Seamonsters postati del programa. Nekateri so začudeni, a meni je vseeno.
V tem početju niste ne prvi ne edini. Preigravanje celih albumov je postalo trend, naj gre za Rogerja Watersa ali Metallico. Zakaj po vašem mnenju prihaja do teh prepakiranj?
Seamonsters ni naša prva žrtev, podobno smo obdelali že albuma George Best in Bizzaro. Priznam, najprej nisem bil navdušen nad takšnim početjem, saj moram kot umetnik gledati naprej, se poenotiti z novimi pesmimi, predstavljati najnovejši program in iskati motive za nov album. Vendar sem kmalu spoznal, da včasih – kot bi prebiral star dnevnik – prija, če poiščeš nekdanjega sebe. In če dodam še filozofski aspekt – v tem trenutku je preteklost The Wedding Present za nas enako pomembna kot prihodnost.
Če me spomin ne vara, Seamonsters sprva ni bil najbolje sprejet med oboževalci.
Rekel bi, da gre za album, v katerega je težko prodreti. Potreben je čas, da se lahko poglobiš vanj. A če mu daš priložnost, zna na koncu zlesti pod kožo.
Za mešalno mizo je pri njem sedel Steve Albini. Kaj vas je prepričalo, da ste ga najeli? Spominjam se, da ste nekoč na veliko razlagali o koncertu projekta Rapeman, katerega član je bil.
Ni šlo toliko za koncertno izkušnjo kot za njegove posege na albumu Surfer Rosa skupine Pixies. Prevzelo me je, kako je poživil tiste pesmi; nasploh gre – tudi iz tega razloga – za enega meni najljubših albumov. Odločil sem se, da ga povabim k sodelovanju. Malce sem se bal le, kako bodo reagirali pri RCA. Nad idejo so bili navdušeni. O tem sem prej razlagal, da smo imeli svobodo in podporo z njihove strani.
Za konec se vrniva na začetek. Prvenec ste poimenovali George Best, ki vam je tudi pomagal pri promociji albuma. Kako se spominjate tega genialnega nogometaša, za katerega mi je Irec v Ljubljani povedal, da je pri njih doma večji od Boga?
George je eden največjih genijev nogometa, kar jih je svet videl in doživel. Poleg tega je igral za moj klub, Manchester United. Vendar je meni pomenil veliko več kot to, saj sem v Manchestru z njim odraščal. Oboževal sem njegovo uporniško in nemirno naravo, njegov neprilagojeni imidž… Obstaja tudi žalostna plat te zgodbe, a zame je bil in vedno bo velik človek.
