Te dni Zavod Ypsilon praznuje tretjo obletnico delovanja. Kakšne cilje ima za prihodnji dve leti? Vizija zavoda je postati vodilno svetovno združenje proaktivnih mladih, kajne?

Nadaljevali bomo v zastavljeni smeri, saj kaže, da smo postali prepoznani kot drugačna organizacija, ki dela dobro. Še naprej bomo širili projekte, kot je na primer Simbioz@. Z Unescom sodelujemo pri postavljanju Unescove mladinske platforme, ukvarjamo se z mentorskim programom. Ob tem se zavedamo odgovornosti, da Zavod Ypsilon združuje mlade med dvajsetim in tridesetim letom starosti, zato mi, ki vodimo zavod sedaj, že iščemo naslednike, ki bodo prevzeli njegovo vodenje. Ker je naša vizija postati vodilno svetovno združenje mladih, je naša ambicija in naloga mednarodna širitev. Čez dve leti bo torej Ypsilon zagotovo vsaj v desetih državah.

Mladost za skupno prihodnost je vodilo Zavoda Ypsilon in konference mladih, ki poteka te dni. Povezujete torej. Zakaj je vodilo »Skupaj!« tako pomembno?

Morda zato, ker je to tudi moja osebna vrednota, torej povezovanje in sodelovanje. Pa tudi zato, ker je razdvajanje pripeljalo Slovenijo do tu, kjer smo. Očitno moramo zamenjati to ključno paradigmo. Čeprav se v Sloveniji trudimo ločevati, na primer zasebni in javni sektor, rdeče in bele, česar mladi sploh ne razumemo, mlajše od starejših, ženske od moških, je prava pot, ki bi jo morali ubrati, pot »skupaj«, ker samo skupaj zmoremo.

Pa ne le to. Pri de Bonovih obiskih v Sloveniji ste pomembno prispevali, da se je leta 2010 odzval minister za šolstvo, pa zavod za šolstvo in državni svet, septembra letos pa tudi državni zbor in vplivne podjetnice. Kakšne sadove so rodila vaša prizadevanja?

V Zavodu Ypsilon skušamo biti drugačni. To je tudi sicer pot, v katero verjamem in vlagam svojo energijo, a tako delajo tudi drugi mladi v zavodu. Vemo, da je delati isto in pričakovati spremembo definicija norosti. Rezultatov še ni dovolj. Ko bo Slovenija ena najboljših držav, bom verjel, da smo na tej poti in da gremo v pravo smer. Ko se bodo otroci v šolah učili de Bonovih metod razmišljanja, ko bomo znali delati na inovativen način, šele tedaj bom rekel, da smo naredili dovolj. Ta pot drugačnosti, pot k družbi sodelovanja, je še zelo dolga.

Zakaj, menite, je takih premikov tako malo? Je to plod neustreznega razmišljanja, kot na primer trdi de Bono?

Absolutno! Poleg tega nam manjka poguma. Vajeni smo življenja v coni udobja. Nihče si ne upa postavljati resnih inovativnih projektov. Pri tem izpostavljam tudi nerazumevanje upravljanja države. Dvajset let kaže na to, da je politična elita vedno razumela, da ima državo v lasti, a je na srečo nima. Ima jo v upravljanju! Ampak tega za zdaj še ne razume.

Svoje pobude vedno tudi uresničite. Slovenska družba potrebuje take ljudi. Si želite stopiti na politični parket?

Vesel sem, da se to opazi. Kar zadeva politiko, je moj iskren odgovor: ne vem. Gotovo ne želim stopiti v to politiko, zanima me politika za ljudi, politika za napredek Slovenije. Tega pa žal, ko delimo Slovenijo na dva pola, ne vidim. Je pa pred mano tudi nekaj projektov, ki so prednostni, zato so politiki še vsaj nekaj let lahko mirni. (smeh)

Mladi, ki naj bi bili v središču vizije razvoja Slovenije, se držijo ob strani. Kako bi lahko postali bolj aktivni državljani?

Absolutno spodbujamo mlade. Je pa tudi res, da ne nosimo roza očal, in priznavamo, da verjetno mladim v tej državi nikoli ni bilo težje, kot jim je sedaj. Večkrat poudarjamo, da naj bi bili po zdravi kmečki logiki edini nacionalni interes, o katerem v tej državi tako radi govorimo, mladi. Žal se tega ne vidi. Deloma smo za tako stanje krivi tudi sami, ker se ne znamo organizirati, ne znamo biti enotni, po drugi strani pa je največji problem, da vsi govorijo o mladih, a navadno o njih govorijo brez njih. Napredek bo že, če se bodo, ko se bodo pogovarjali o mladih, pogovarjali skupaj z njimi.

Skoraj petina mladih je brezposelnih in zaposlitev za nedoločen čas ni, s čimer se slabša njihova socialna varnost. Gredo ukrepi in sistemske rešitve na področju pokojninske in delovnopravne zakonodaje, ki naj bi spodbudili gospodarsko rast, v pravo smer tudi za mlade?

Prav je, da mladi podpiramo spremembe, ki gredo v smer medgeneracijske solidarnosti. Nikoli nisem bil privrženec tega, kar se dogaja – da znajo delati predvsem starejši in da zagovarjajo zgolj lastne interese. Sam nikoli ne bom zagovarjal samo interesa mladih. Seveda bi rad videl, da bi imeli vsi mladi stanovanje in lepo plačo, a to ni mogoče, Indije Koromandije ni. Zato se moramo osredotočiti na medgeneracijsko sodelovanje. Nekaj torej moramo prispevati mladi, nekaj pa morajo prispevati starejši.

Ko govoriva o delovnopravni zakonodaji in pokojninski reformi, je moj poziv vedno enak: Čim prej se dogovorite! Zavedamo se, da bo pokojninsko reformo čez deset let treba vnovič izpeljati, a danes bi bilo pomembno mednarodni javnosti pokazati, da znamo nekaj narediti skupaj, in dati pozitiven signal mednarodnim trgom. To bo verjetno največji prispevek za našo generacijo. Da imamo Slovenijo, ki je odprta, ki razume, in da mednarodni javnosti pokažemo, da so nam nekatere stvari vseeno jasne.

Kaj pa bumerang generacija? Kako preprečiti, da bi v to zašla tudi generacija Y?

To se seveda lahko zgodi tudi ypsilonovcem. Morebiti si generacija Y prizadeva za čim bolj samostojno pot, a če za to ne bo imela možnosti v slovenski družbi, se bo tudi ona vračala – kam drugam kot k svojim staršem?

Tukaj starejše generacije niso iskrene. Lažje so prihajali do stanovanja, imeli so službo, bilo jim je lažje. To bodo morali enkrat priznati in razumeti mlade, da nismo samo razvajeni, da ne želimo vsega na lahek način. Sam sicer pogosto opozarjam, da moramo mladi narediti več, da ni dovolj le osemurno delo, da ni dovolj le služba, a tudi generaciji Y se lahko zgodi, da se bo vračala, ker ne bo temeljev, da bi lahko samostojno živela svoje življenje.

Koliko ste mladi sploh slišani pri odločevalskih strukturah?

Bolj malo. Ampak smo za to krivi sami. Imamo številne organizacije, ki naj bi se ukvarjale z mladimi. In ko vlada reče, s kom se pogovarjamo, ko se pogovarjamo o mladih, je tudi sama v položaju, ko se je težko odločiti – bodisi med študentsko organizacijo, mladinskim svetom, med nevladnimi organizacijami... Upokojenci so idealen primer. Imajo eno samo organizacijo in vladi je kristalno jasno, kdo je pogajalec na strani starejših. Zato je prav, da razmislimo, kaj storiti, da bi se mladi združili in poenotili. Šele ko bomo poenoteni, bomo lahko bolje slišani.

Kdaj bo torej pravi čas za povezovanje mladih?

Upam, da čim prej. Čas teče in vprašanje je, kdaj bomo to naredili. Tudi mladi enkrat ne bomo več mladi in tedaj lahko preprosto zamahnemo z roko in rečemo, da se to nas ne tiče več. A prepričan sem, da je odgovornost nas, ki smo mladi sedaj, do mlajših, ki v naša leta šele prihajajo, da postavimo temelje, da se bodo lahko povezovali in bili močni, njihov glas v družbi pa jasen, glasen in slišan.

Kje smo torej pri medgeneracijskem povezovanju in ustvarjanju vrednostnega sistema, ki bi prispeval k trajnostnem razvoju družbe?

Ponosni smo, da o tem ne le govorimo, pač pa spremembe ustvarjamo. Projekt Simbioz@, ki je dobil nagrado evropskega parlamenta za državljane Evrope, je pokazal, da mladim ni vseeno za starejše. 20.000 prostovoljnih delovnih ur je darilo tej družbi, zato da ustvarjamo most med dvema precej različnima generacijama. S tako zgodbo lahko Slovenija dobi tudi zanimiv izvozni artikel, ki je plod socialne inovacije. Če bi bili pametni, bi stopili skupaj in to podprli. To bi namreč pripeljalo do novih delovnih mest, hkrati pa bi postavili Slovenijo na svetovni zemljevid z zelo pozitivnim in zanimivim projektom, s katerim bi se mirne vesti pohvalili pred mednarodno javnostjo.

Ali slovenska družba res potrebuje nov vrednostni sistem?

Ljudje vrednote imajo. Vsi, ki smo deležniki te družbe, pa morda zadnje čase kažemo, da teh vrednot ne znamo živeti oziroma da smo z dejanji šibki. A predvsem z dejanji lahko pokažemo, da vrednostni sistem, v katerega verjamemo, ki ga imamo, lahko bolje izživimo, zato da bomo ustvarjali družbo. V Zavodu Ypsilon pravimo, da gre za našo skupno prihodnost.