Kot je znano, je bil razlog za zelo restriktivno ustavno določitev pristojnosti predsednika države pisanje ustave po meri konkretnega politika. Natančneje, ko so ustavo pisali, je takratna vladna koalicija Demos pričakovala, da bo zmagovalec prihajajočih predsedniških volitev Milan Kučan, kar se je tudi uresničilo. Tudi kasneje, ko so stranke (resda večinoma neuspešno) razmišljale o najrazličnejših spremembah ustave, se ponovnega pretresanja pristojnosti predsednika republike niso resneje lotile. Tako zaradi še vedno (ali ponovno) njim neljubega očeta naroda kot zaradi možnosti posledičnega zmanjševanja njihove politične moči in samovolje. Pojavili so se zgolj nekateri predlogi o drugačnem načinu oblikovanja vlade (po teh bi na predlog mandatarja predsednik države imenoval ministre). In pobude, da bi iz določila, da je predsednik države izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zapored, črtali besedico zapored. Očitno so imeli predlagatelji te spremembe zopet v mislih Milana Kučana oziroma morebitno nevarnost njegove vrnitve.
Med štiridesetimi predlogi za spremembo ustave, ki so jih stranke v začetku tega mandata posredovale predsedniku parlamenta Gregorju Virantu, se na pristojnosti predsednika države nanašata pobudi Pozitivne Slovenije, po katerih bi v prihodnje predsednik (in ne več državni zbor) na predlog sodnega sveta imenoval sodnike, imel pa bi tudi večje pristojnosti pri razpustu parlamenta. A možnosti, da bi omenjena predloga dobila potrebno dvetretjinsko podporo, ni. Poznavalci ocenjujejo, da predlogi sprememb, ki bi zmanjšale moč parlamenta ali povečale moč predsednika republike, v Sloveniji ne morejo uspeti.
Obvezen podpis, tudi če je zakon neustaven
Ena od posebnosti slovenske ustave je, da parlament kar dvakrat odloča o imenovanju vlade: najprej voli predsednika vlade, nato pa imenuje še ministre. Pregled ureditev nekaterih drugih evropskih držav kaže, da so te bolj racionalne. Po nemški ustavi predsednika vlade na predlog zveznega predsednika izvoli bundestag (in to brez razprave), ministre pa nato na predlog predsednika vlade imenuje in razrešuje zvezni predsednik. Po italijanski, avstrijski in češki ustavi premierja in nato na njegov predlog še ministre imenuje predsednik republike, vlada pa mora dobiti zaupnico v parlamentu. V Avstriji se je tako v preteklosti zgodilo, da je predsednik države Thomas Klestil v svojem drugem mandatu zavrnil dva svobodnjaška kandidata za ministra in je moral kanclerski kandidat Wolfgang Schüssel poiskati nova ministrska kandidata.
Konec minulega leta smo bili v Sloveniji prvič doslej priče razpustitvi parlamenta, vendar pa je možnost za razpust državnega zbora pri nas zelo majhna. Ustava namreč določa, da je predsednik vlade izvoljen, če dobi v tretjem krogu volitev navadno večino poslanskih glasov. Tudi pri razpustitvi parlamenta daje nemška ustava (po kateri so se avtorji slovenske ustave pri pisanju pristojnosti predsednika republike v največji meri zgledovali) predsedniku države več pristojnosti: v primeru, ko predsednik vlade ni izvoljen z večino vseh članov bundestaga, lahko tistega kandidata, ki dobi navadno večino, v sedmih dneh bodisi imenuje za predsednika vlade ali pa razpusti bundestag. Zvezni predsednik lahko razpusti bundestag tudi na predlog predsednika vlade, če temu v parlamentu ni bila izglasovana zaupnica, o kateri se je glasovalo na njegovo zahtevo. Po avstrijski ustavi lahko predsednik države razpusti parlament na predlog vlade, vendar le enkrat iz istega razloga. Za takšno potezo se je doslej odločil le predsednik Wilhelm Miklas leta 1930. Po italijanski ustavi sme predsednik republike po posvetu s predstavniki obeh zbornic razpustiti obe ali samo eno zbornico, ne sme pa tega storiti v zadnjih šestih mesecih svojega mandata.
Po mnenju nekaterih pravnikov bi premislek o morebitni spremembi zahtevalo tudi določilo, da zakone razglaša predsednik republike najpozneje osem dni po njihovem sprejemu. Po prevladujočem pravnem mnenju omenjeni člen pomeni, da ima predsednik zgolj pravico presojati, ali je bil zakon res sprejet po predpisanem postopku (ali so ga poslanci res potrdili, ali je bil poslan državnemu svetu...), ne sme pa zavrniti podpisa iz vsebinskih razlogov. Leta 2006 se je sicer takratni predsednik države Janez Drnovšek odločil, da zakona o azilu ne bo podpisal, saj bi se po njegovem prepričanju z njegovo uveljavitvijo znižale pravice prosilcev za azil. A si je, ker ni imel pravnih možnosti za zavrnitev zakona, še pravočasno premislil in zakon v ustavno določenem roku vendarle podpisal. V nasprotnem primeru bi mu namreč grozila ustavna obtožba.
Tudi Drnovškov predhodnik Milan Kučan je imel pri podpisovanju nekaterih zakonov - med drugim zakona o obrambi - pomisleke. Vendar se za zavrnitev podpisa tudi on ni odločil. Niti v primeru, ko je dobil v razglasitev davčni zakon, v katerem je bil kot začetek njegove veljavnosti zapisan datum, ki je že minil. O neustavnosti zakona je Kučan sicer obvestil predsednika državnega zbora, v Uradnem listu pa je bil objavljen neustaven zakon, ki so ga nato spremenili.
Profesor političnega sistema in nekdanji svetovalec predsednika države Milana Kučana dr. Miha Ribarič sicer meni, da lahko predsednik republike tudi z vsebinskega vidika podpis zavrne, a le v primeru, ko bi z razglasitvijo zakona nastale evidentno nepopravljive posledice, ki jih tudi morebitni postopek pred ustavnim sodiščem ne bi mogel popraviti. Profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič pa se zavzema, da bi v primeru, če bi prišlo do omejevanja referenduma, okrepili moč in pristojnosti nadzornih mehanizmov z uvedbo ustavnega veta. Ta veto bi bil odložilni, omejen bi bil samo na primere, kadar predsednik republike ocenjuje, da je zakon neustaven; končno odločitev o tem, ali naj se zakon uveljavi, pa bi imelo ustavno sodišče.
Osebna predsednikova nota
Dr. Miha Ribarič tudi ne pozna utemeljenega razloga, zakaj slovenska ustava ni uvedla instituta tako imenovanega protipodpisa. V drugih državah namreč skoraj noben akt predsednika ne more biti objavljen brez protipodpisa pristojnega ministra ali predsednika vlade ali celo obeh. Z institutom protipodpisa naj bi bilo zagotovljeno enotno vodenje države in omogočeno, da za vse akte šefa države, ki potrebujejo protipodpis predsednika vlade ali ministra, prevzame odgovornost sopodpisnik. A so avtorji slovenske ustave pred dobrimi dvajsetimi leti ocenil, da je protipodpis relikt preteklosti in da v parlamentarnem sistemu ni potreben.
Dr. Ribarič se sicer ne zavzema za to, da bi v ustavi določene pristojnosti predsednika republike spremenili. Kot pravi, je treba ustavo, razen tistih določb, ki jih je res nujno spremeniti, pustiti pri miru. Še zlasti v sedanjih razmerah. Bi se mu pa v primeru, če bi do odločanja o pristojnostih predsednika republike vendarle prišlo, zdelo najbolj potrebno, da se ustrezno uredi oblikovanje vlade in vprašanje imenovanja sodnikov. Odločanje o sodnikih bi bilo namreč po njegovem prepričanju treba umakniti iz parlamenta, saj so odločitve v državnem zboru po naravi stvari nujno politične. Po nemški ustavi imenuje zvezne sodnike predsednik države, tako kot tudi državne uradnike, oficirje in podoficirje, seveda vedno na predlog pristojnega ministra. Po avstrijski ustavi imenuje predsednik republike zvezne uradnike, oficirje in sodnike, po italijanski odloča o imenovanju sodnikov višji sodni svet, ki mu predseduje predsednik republike.
Nekateri od naših sogovornikov, ki posegov v ustavo ne podpirajo, tudi poudarjajo, da lahko da predsednik države kljub majhnim pristojnostim funkciji predsednika države pomembno osebno noto. Verjetno si je omenjeno funkcijo od dosedanjih treh predsednikov še najmanj svobodno razlagal prvi predsednik Milan Kučan. A je dejstvo, da bi si kakšno večjo "kreativnost" - tako zaradi takratnih razmer kot zaradi nesprijaznjenja pomembnega dela politike z njegovo izvolitvijo - težko privoščil. Vendarle pa je na primer ustavno določilo, da predsednik postavlja in odpoklicuje veleposlanike, razumel tako, da je kakšen predlog za imenovanje (na primer Marcela Koprola na Kitajsko) "pozabil" v predalu, ali pa da ni hotel podpisati odpoklicev, dokler ni izvedel, kdo bodo novi izbranci za vodenje diplomatsko-konzularnih predstavništev. Predsednik države Janez Drnovšek je vsaj v drugem delu predsednikovanja funkcijo očeta naroda zelo po svoje razumel: tedanjega šefa diplomacije Dimitrija Rupla in tudi premierja Janeza Janšo je pogosto spravljal v nejevoljo s solističnimi akcijami za zagotavljanje miru v svetu, volilce doma pa je najpogosteje nagovarjal kar kot predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj Janez D. Tudi sedanji predsednik države Danilo Türk je jasno sporočil, da na nekatere ustaljene predstave o ravnanju predsednika države ne bo pristal. Tako je šel pri odločanju o veleposlanikih še korak naprej od predhodnikov in jasno povedal, da določenih oseb (na primer dolgoletnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla) na veleposlaniško mesto ne bo imenoval, in to ne (le) zaradi neizpolnjevanja kriterijev, ki jih določa zakon, temveč ker jim ne zaupa. Ne ravno diplomatsko umirjen je bil tudi v oceni o primernosti pridige apostolskega nuncija v Sloveniji, nadškofa Santosa Abrila y Castella, pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu. Pred lanskoletnimi volitvami je nakazal, da bi lahko prekinil dosedanjo prakso predlaganja mandatarjev, saj je v luči pričakovane zmage SDS napovedal, da bo pri izbiri mandatarja temeljito premislil. A mu je bil po zmagi Pozitivne Slovenije ta premislek tedaj prihranjen...
Pahor zavrnil Kučanov nastop
Za vse predsednike države doslej so bili značilni (vsaj) hladni odnosi z aktualnimi vladami, in to ne glede na to, kakšne barve je bila vladajoča koalicija. Tako so parlamenti pogosto zavračali kandidate, ki so jih za ustavne sodnike, varuha človekovih pravic, predsednika računskega sodišča, guvernerja Banke Slovenije, sodnike mednarodnih sodišč... predlagali predsedniki republike. Tudi če je šlo za vrhunske strokovnjake. Ustava sicer določa, da predsednik države imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno v zakonu, nikjer pa ni zapisano, da jih predlaga, kar določajo posamezni zakoni. Se je pa v prejšnjem mandatu tudi okrepilo število mest, na katera predsednik države sam izbere in imenuje funkcionarje - prvo takšno pomembnejše imenovanje je bilo imenovanje predsednika in namestnikov predsednika protikorupcijske komisije. Nekateri pravni strokovnjaki ob tem svarijo pred nesistemskem dodajanjem nalog predsedniku republike po posameznih zakonih.
V ustavi je izrecno določeno, da mora predsednik republike na zahtevo državnega zbora izreči mnenje o posameznem vprašanju. K temu so poslanci dvakrat pozvali Milana Kučana, in sicer so zahtevali njegovo mnenje o zakonu o obrambi, ki pa ga pri sprejemanju zakona niso upoštevali. Prav tako so želeli od njega slišati, kaj je mislil z besedami, izrečenimi na poslanskem večeru Boruta Pahorja slab mesec pred dogodki v Depali vasi. Govoril je namreč o nevarni politični miselnosti, ki temelji na načelu "kdor ni z nami, je proti nam" in ki v ljudeh vidi sovražnike, za premagovanje katerih naj bi bila dovoljena vsa sredstva. Tudi tista, ki z demokracijo nimajo nobene zveze, to je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. To svoje razmišljanje je Kučan v parlamentu tudi ustno obrazložil.
Manj uspešen je bil, ko je želel poslancem sam od sebe kaj pojasniti. Kot je leta 2007 dejal v intervjuju za Objektiv, v primeru, "ko je šlo za spremembo 87. člena ustave, ki je bil pogoj za podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, nisem imel možnosti, da bi nastopil v parlamentu. Na parlament sem se obrnil s pismom, na javnost pa z objavo stališča, ki je bilo objavljeno kot plačani oglas. Tudi ko sta takratna poslanca gospoda Peterle in Janša predlagala zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima in resolucijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, je bilo poslancem posredovano zgolj moje pisno mnenje o zakonu in resoluciji. Ko sem hotel ob zaključku drugega mandata nastopiti v državnem zboru in se zahvaliti poslancem ter prek državnega zbora državljankam in državljanom, mi takratni predsednik državnega zbora tega ni omogočil." Predsednik državnega zbora je bil tedaj sedanji predsedniški kandidat Borut Pahor.
Predsednik države Janez Drnovšek se je na parlament (praviloma neuspešno) obračal s pismi oziroma pozivi: eden takšnih je bil poziv državnemu zboru, naj ne sprejme zakona o medijih, drugi, naj najde ustrezne zakonske rešitve za odpravo krivic izbrisanim. Danilo Türk pa je še v času prve Janševe vlade poslancem predstavil svoj pogled na vlogo in učinkovitost delovanja ustavnega sodišča. Naslednjič je svoja mnenja in stališča Türk v parlamentu razlagal dve leti pozneje, ko je bil proti njemu s strani SDS in SLS vložen predlog ustavne obtožbe, ki pa ni dobil potrebne podpore. To je bil doslej tudi edini predlog, da bi zoper predsednika republike sprožili impeachment.
Zaprta vrata za informacije
Slovenska ustava določa, da lahko državni zbor predsednika republike, če ta pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, obtoži pred ustavnim sodiščem. Za takšen sklep je potrebnih 46 glasov poslancev. Ustavno sodišče nato ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvetretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa mu lahko odvzame funkcijo. Po nemški ustavi lahko bundestag ali bundesrat obtoži predsednika države zaradi naklepne kršitve ustave ali zveznega zakona pred ustavnim sodiščem, za sklep o vložitvi obtožbe pa je potrebna dvetretjinska večina enega ali drugega doma. Avstrijskega predsednika republike lahko zaradi kršitve ustave pred ustavnim sodiščem obtoži zvezna skupščina (oba domova parlamenta). Posebnost avstrijske ureditve je, da lahko nationalrat da pobudo za sklic zvezne skupščine, na kateri se lahko odločijo za referendum o odstavitvi predsednika države. Vendar pa se kaj takšnega v zgodovini Avstrije še ni zgodilo.
Značilen za odnose med predsednikom države in vlado pri nas je tudi zelo šibek pretok informacij z Gregorčičeve na Erjavčevo. Zgodilo se je celo, da so novinarji predsednika Kučana v Bruslju spraševali o slovenskem priznanju Jugoslavije, on pa o tej odločitvi Drnovškove vlade ni vedel ničesar. "Neobveščanje predsednika republike je bilo vseskozi velik problem. V Nemčiji imajo v zakonu urejeno, da je predstavnik predsednikovega urada vedno vabljen na sejo vlade, to določilo pa se tudi dejansko uresničuje. Poleg tega je izrecno določeno, da se predsedniku dostavljajo vsi materiali," poudarja nekdanji svetovalec Milana Kučana dr. Miha Ribarič.
O marsikateri pristojnosti predsednika države, določeni v ustavi in zakonih, bi bilo torej treba ponovno razmisliti. A se zdi, da racionalni razmislek, tako kot ga je pred dobrimi dvajsetimi leti zamegljevala verjetnost izvolitve Milana Kučana, tokrat preveva strah, da bi "mehčanje" ustave še zlasti v sedanjih kriznih razmerah lahko privedlo do nepopravljivih zlorab in odprlo pot za uresničitev Janševe napovedi druge republike. Breme konkretnih političnih oseb torej obremenjuje tudi razmisleke o morebitnem spreminjanju najvišjega pravnega akta.
Kandidati za predsednika države so vsaj v uradnih izjavah s sedanjo ureditvijo pristojnosti predsednika republike zadovoljni. "Človek naredi funkcijo, ne funkcija človeka," poudarja Borut Pahor. Ne podpira pa zamisli, da bi predsednika volili v parlamentu, in ob tem vendarle priznava, da so predsednikova pooblastila majhna. "Njegova politična avtoriteta izvira ravno iz neposredne politične volje. Ker so pooblastila skopa, je mandat suverena toliko bolj pomemben," poudarja Pahor. Bolj zanimiv se zdi predlog o volitvah predsednika v parlamentu Milanu Zveru. "Na ta način bi se morda izognili političnim blokadam, ki smo jim priča v tem mandatu, ko aktualni predsednik države ne zamudi priložnosti, da ne bi nasprotoval odločitvam državnega zbora in vlade," očitno večjo možnost, da bi bil izvoljen v parlamentu kot pa na neposrednih volitvah, vidi Zver. Nasprotno Danilo Türk ocenjuje, da je sedanja neposredna izvolitev ustrezna, ker daje predsedniku močno podlago legitimnosti.
Vendar pa je dosedanja (tudi Türkova) praksa pokazala, da ta podlaga legitimnosti za to, da bi postal predsednik države pomembnejši igralec na političnem parketu in bi vsaj nekoliko omejil razraščajočo se strankokracijo, ni dovolj. Kot poudarja dr. Ciril Ribičič, ima v slovenskem parlamentarnem sistemu "zelo veliko moč vlada, ki preko strank obvladuje parlamentarno večino; njena moč je nesorazmerna nasproti sodni oblasti ter nasproti predsedniku republike". Brez povečanja vsaj nekaterih pristojnosti bo tako predsedniku države še naprej dodeljena vloga nekakšnega na neposrednih volitvah izvoljenega kralja, ki je tako zaradi načina volitev kot zaradi urada, ki skrbi za predsednika z malo pooblastili, tudi sorazmerno drag ljudski "monarh".
