Tisti, ki so zbrano poslušali, so videli jasne vzporednice med vodenjem športne ekipe in podjetja, kamor je mogoče preslikati Obradovićev način dela. Ta mu je v zadnjih enaindvajsetih letih prinesel več lovorik, kot jih je osvojil katerikoli drug trener. Med drugim je bil osemkrat evropski klubski prvak s štirimi različnimi klubi (Partizan, Joventut, Real Madrid, Panathinaikos), pa olimpijski podprvak ter evropski in svetovni prvak kot selektor Jugoslavije. Košarkarski tempelj si je v zadnjih trinajstih letih zgradil v Atenah pri Panathinaikosu, ki pa ga je letos poleti zapustil in si privoščil enoletni odmor. Čeprav velja za najboljšega košarkarskega trenerja v Evropi zadnjih dveh desetletij, pravi: "Lovorike so nepomembne v primerjavi s stvarmi, ki so resnično pomembne v življenju." Po koncu predavanja se je, oblečen v elegantno modro obleko in obut v lakaste čevlje, usedel v fotelj v preddverju hotela s pogledom na morje. Sogovornika je ves čas gledal v oči ter razložil, kaj je v življenju resnično pomembno.

Pravite, da ste demokratični in liberalni. Obenem imate avtoriteto, ki ne izhaja iz položaja moči. To pomeni, da ste izbrali težjo pot?

Edina avtoriteta je avtoriteta znanja. Ko sem postal trener, tri mesece nisem spal. Vsak trening sem pripravil do najmanjše podrobnosti. Vseskozi sem razmišljal, kaj bi me igralci lahko po določeni vaji vprašali. To je bilo zelo pomembno, kajti na vsako vprašanje moram imeti pripravljen odgovor. In sem ga imel. Igralci radi sprašujejo. Veliko jih razume košarko in postavljajo dobra vprašanja, so pa tudi nekateri, ki se delajo pametne, a postavljajo neumna vprašanja. Rad se pogovarjam s košarkarji. Želim si, da bi me čim več spraševali, ker to pomeni, da so z glavo pri stvari. V mojem poslu je najpomembnejša avtoriteta znanja. Košarkarjem, ki so delali z menoj, je jasno, da materijo poznam bolje od njih.

Imate še vedno odgovor na vsako vprašanje?

Noben človek ne more imeti odgovorov na vsa vprašanja, naredim pa vse, da bi bil pripravljen na vsak položaj in da imam vnaprej pripravljen odgovor. To je zelo pomembno.

Pa je znanje dovolj? Verjetno so pomembne tudi intuicija, čustvena in socialna inteligenca.

Vse našteto je zelo pomembno. Veliko sem se posvečal intuiciji. Ena mojih najljubših knjig, ki sem jih uporabljal pri trenerskem delu, je Čustvena inteligenca. Če se ne motim, jo je napisal Daniel Goldman. Govori o tem, da inteligenčni kvocient, ki je sicer v življenju zelo pomemben, ni pogoj, da bi človek uspel. Uspešni so ljudje z razvito čustveno inteligenco. Tisti, ki so sposobni razumeti druge. Tisti, ki z drugimi delijo trenutke veselja in žalosti. Ti ljudje razumejo vsakogar in lahko vsakomur pomagajo v različnih situacijah. Sam poskušam biti tak. Koliko mi to uspeva, ne morem reči, saj ni lepo govoriti o sebi. Rad imam ljudi, sem filantrop, čeprav se v življenju to ni vselej izkazalo kot najboljše. Vendar vedno komuniciram z ljudmi, iz njih poskušam iztisniti najboljše in jim dati najboljše.

Toda kadar je vodja skupine tak, kot opisujete, ponavadi ni uspešen, ker podrejeni izkoristijo njegovo dobroto.

S košarkarji sem v prijateljskih odnosih. Vedno sem pripravljen iti z njimi na pijačo, večerjo... Pogovarjamo se o njihovih problemih. Toda ko pridejo na igrišče, morajo ravnati v skladu s kodeksom obnašanja. Tam sem šef absolutno jaz. Jaz dajem ideje, oni jih morajo izpeljati. Imajo veliko svobode, lahko povedo svoje mnenje, ampak končna odločitev je moja. To je povsem enostavna in lahka stvar.

Vam je avtoriteta kdaj spolzela iz rok?

Ne. V vsaki sezoni se moraš spoprijeti s kakšno stresno situacijo. V tistih trenutkih moraš paziti, da majhna težava ne preraste v veliko. Seveda je bilo precej takšnih težav. Igralcem sem vedno govoril, da sem jaz edini, ki skrbi za vse. Igralec mora skrbeti zase, enako fizioterapevt, trener pa je tisti, ki skrbi za vse. Po tem principu sem se ravnal, zato moja avtoriteta nikoli ni bila pod vprašajem.

Pravite, da vam lahko vsak košarkar pove svoje, kaj misli, in da ne dovolite obrekovanja posameznikov, ki niso prisotni. Marsikateremu trenerju to ne uspe. Gre za vprašanje samozavesti in iskrenosti?

Gotovo. Vse življenje se trudim gledati ljudi v oči, povem jim, kar mislim. Resnica včasih ni lepa. Z igralcem se ne pogovarjam, da bi mu govoril, kar želi slišati. Prav tako nočem, da on meni govori stvari, ki jih želim slišati. Spoštovati moramo vse člane ekipe. Če o kolegu govorite slabo, mora biti prisoten, da to ve. Narava ljudi je takšna, da drug o drugem, ko so v istem prostoru, govorijo le dobro. Ni lahko kolegu povedati svojega resničnega mišljenja, a je to edini pravilen način.

Kaj je za vas uspeh?

Uspeh je, da imam pri svojih letih toliko prijateljev, kot jih imam. To je pomembnejše od vseh lovorik in kolajn. Druženje z ljudmi je najpomembnejše. Srečen sem, ker imam po enaindvajsetih letih trenerskega dela toliko prijateljev po vsej Evropi. Delal sem v treh tujih državah, v Španiji, Italiji in Grčiji. Povsod imam veliko prijateljev.

Torej sporočilo človeka, ki je na vrhu in je osvojil vse, ni, da je treba vseskozi stremeti k še višjim ciljem, osvojiti lovorike in čim več zaslužiti?

Ne verjamem v to. Življenje je tako narejeno, da si ljudje tega želijo. Hočejo se zabavati in lepo živeti. Seveda so rezultat, zaslužek, status v družbi pomembne stvari, ki odražajo uspešnost človeka. Toda ko se zjutraj zbudiš, si sam s seboj. Takrat moraš sebi pojasniti, ali si srečen človek. Ne glede na to, kakšni uspehi so za teboj. Sreča ni v rezultatih in zaslužku, ampak v drugih stvareh.

Katere so tiste majhne stvari, ki vas osrečujejo?

Najraje se družim z ljudmi. V zadnjih mesecih, odkar ne delam, imam za to še več časa. Najlepše je, ko greš s tremi prijatelji na kosilo, čez nekaj ur pa je za mizo že trideset ljudi in nato nadaljujemo dolgo v noč. Več ko nas je, bolje je.

Ste zato na svoj petdeseti rojstni dan povabili tisoč ljudi?

Ko sem goste pozdravil, sem dejal, da je to največja zmaga v mojem življenju. Rojstni dan sva praznovala skupaj s hčerko, kajti rojena sva na isti dan. Ona je praznovala 25. rojstni dan, jaz pa 50. Povabljene sem prosil, naj nama ne kupujejo daril, ampak sredstva namenijo v humanitarne namene. Denar je šel ustanovi, ki pomaga otrokom brez staršev.

Nekoč ste v košarkarskem kontekstu dejali: "Pomagaj človeku, ki potrebuje pomoč." Torej tako ravnate tudi na splošno v življenju?

Ja, ampak o tem ne bi preveč govoril. Sem pomagal in vedno pomagam, kolikor morem. Ampak tega ne delam, da bi to jutri prišlo v medije.

Veste, kje je vaša zgornja meja?

Mislim, da vem. Trudim se, da bi bila postavljena čim višje. Ne mislim, da vse vem. Ne trdim, da se ne morem ničesar več naučiti in da ne morem postati boljši človek.

Pravite, da medtem ko z ogledom videoposnetka analizirate tekmeca, vedno sedite v zadnji vrsti in spremljate reakcije košarkarjev. Je to primer, kako mora trener opazovati igralce?

Igralci so osebnosti, ki jih je treba spoštovati. Razumeti moraš tudi njihove težave. Zasebno življenje je zelo pomembno, saj še kako vpliva na profesionalno življenje košarkarja. Vpliva namreč na košarkarjevo koncentracijo. Skoncentriran pa je lahko le, kadar je motiviran. Motivacijo mora najti v sebi. Je profesionalec, ukvarja se z delom, ki si ga je sam izbral. Ko košarkarjem govorim o motivaciji, jih vprašam, ali so bili kdaj zaljubljeni. Kaj si sposoben narediti za dekle, v katero si zaljubljen? Takrat je motiv neverjeten. Pripravljen si narediti vse. Motiviran človek nima mej. Vse se mu zdi lahko. Z lahkoto preplava na drugo stran obale (z roko pokaže proti portoroškemu morju, op. a.). Tisti, ki nima motivacije, se mu zdi, da je ta pot oddaljena kot Amerika. Motivacija je predpogoj za vse stvari v življenju.

Za športnika je zmaga kot ljubezen?

Na tekmo se mora pripravljati, kot da pred njim stoji dekle. Če zmagaš, pa osvojiš najlepše dekle na svetu.

Zvenite kot motivacijski inštruktor.

Vem. Igralci mi sledijo. Moja motivacija je na visoki ravni. V strokovnem vodstvu imam pomočnike mlajše od sebe. Pogosto nimajo toliko energije, kot bi je na treningu morali imeti. V tem primeru takoj reagiram. Povem jim, da če nekdo pride v takšnem stanju na trening, je bolje, da ga tam sploh ni. Igralci ne smejo videti pomočnika v takšnem stanju. Na treningu ne smeš biti brez želje in motivacije. Tako igralcem kot pomočnikom govorim, da je v tem primeru bolje, da preskočijo trening ali dva, zame to ni noben problem.

Je talent povezan le s fizičnimi lastnostmi ali tudi miselnimi?

Talent je sposobnost človeka, da tisto, kar je videl, poskuša izvesti na enak način. V košarki je talent, da čim prej delaš določene stvari avtomatično. Vsi igralci se učijo drug od drugega, manj od trenerja. Napredek košarke izvira iz igralcev, ne iz trenerjev. Ti se ukvarjajo s taktiko, evolucija košarke pa je zasluga košarkarjev, ki so demonstrirali kakšen nov trik. Se spomnite, kako so nekoč izvajali proste mete? Da mečejo kot danes, je zasluga igralcev. Enako velja za skok-met, pa različne načine zabijanja in podobno. Vse to so razvili igralci.

K talentu spada tudi to, da se košarkar zaveda pomembnosti popolne motivacije in koncentracije?

Ne gre toliko za talent, kot za človeško in košarkarsko inteligenco. Ne poznam veliko igralcev, ki ne bi imeli radi košarke. Malo je bilo takšnih, ki so igrali košarko, čeprav je niso marali. Ti niso spremljali drugih tekem, ampak so le opravili svojo dolžnost na igrišču. Večina igralcev pa igra košarko, ker jo imajo radi. Od njih se pričakuje, da so dovolj inteligentni, da vedo, da je predanost zelo pomembna. Razlika med vrhunskimi in povprečnimi igralci je bila vedno v njihovi človeški inteligenci. Vrhunski košarkarji so hitreje razumeli stvari, manj časa so potrebovali za reakcijo na terenu, hitreje so mislili. Košarka je specifična igra, ker se moraš zelo hitro odločati.

Neinteligenten človek torej ne more biti vrhunski košarkar?

Ne le košarkar, v nobenem športu ne more biti vrhunski.

Rekli ste, da imate liberalen pristop. Dovolite košarkarjem obiskovanje diskotek?

Vse je dovoljeno, če se tako dogovorimo. Imajo določeno uro, kdaj morajo iti spat. Na primer ob enih. Kadar me je kapetan, v zadnjih letih je bil to Dimitris Diamantidis, vprašal, ali lahko ostanejo zunaj do treh, sem mu rekel, da lahko ostanejo še dve uri dlje ali dokler se jim zdi. Vedno sem jim dal na voljo več časa, kot so me prosili. Toda rekel sem jim tudi, da so lahko zunaj resnično le do takrat, kot smo se dogovorili. Nočem namreč naslednji dan poslušati novinarjev, da so videli igralce v mestu, ne da bi jaz to vedel. Se zgodi, da gredo kdaj tudi ven, ne da bi vprašali. Tudi to je človeško, saj so mladi. Samo da ne pretiravajo.

Igralci dogovora niso spoštovali leta 2005, ko ste kot selektor Srbije in Črne gore na domačem evropskem prvenstvu doživeli edino veliko razočaranje doslej.

O tem sem že govoril. Biti del reprezentance je bilo zame vedno nekaj najpomembnejšega in najlepšega. Ko pridejo v ekipo ljudje, ki jim je biti tam odveč, se obnašajo drugače, kar je velik problem. Moja največja napaka je bila, da sem do konca slepo verjel, da bodo dojeli, za kaj igrajo. In da bodo zavoljo skupnega cilja sposobni iti preko problemov, ki so bili med njimi. Na žalost ni šlo. Če bi na začetku priprav iz ekipe vrgel dva ali tri igralce, za katere sem lahko predvideval, da bodo povzročali težave, bi bil rezultat veliko boljši. A izkušnja je bila fantastična.

Pravite, da le dva košarkarja od vseh, ki ste jih trenirali, z vami ne govorita več. Sta bila v tej ekipi?

Drži, da le dva igralca ne govorita z menoj, a ne bi bilo korektno, če bi povedal, kdo sta.

Igralce izbirate tudi na podlagi osebnostnih lastnosti. So pri tem razlike med reprezentanco in klubom?

Ne. Razlika je le ta, da ima v klubu trener igralce na razpolago deset mesecev, v reprezentanci pa okoli dva meseca. Zato je v reprezentanci težje vzpostaviti odnose. V klubu obstaja sistem kaznovanja. Za posamezne prekrške so košarkarji lahko denarno kaznovani. V reprezentanci tega ni, kajti igralci tam ne zaslužijo plače. Dobijo le premije, a to ni motiv. Naj zveni še tako prozorno, ampak tako je: motiv v reprezentanci je, da se boriš za barve svoje nacije. Zato imaš pred seboj velik cilj. Nič ne sme ogroziti kolektiva in ideje, ki jo imamo vsi pred seboj.

Košarkarja nikoli niste finančno kaznovali?

Ne. Včasih sem jim rekel le, naj plačajo kosilo ali večerjo.

Torej so vas košarkarji v večini primerov poslušali in upoštevali?

V večini primerov so me razumeli. Čeprav sem nekajkrat grozil z denarno kaznijo, po njej nikoli nisem posegel. Raje sem košarkarja povabil na pogovor. Nekaterim denarna kazen ne bi pomenila nič, drugim pa vse. Nekaterim je hujša kazen, če na naslednji tekmi ne igrajo, kot če bi jih kaznoval s pet tisoč evri.

Za vsakega košarkarja v ekipi veste, kaj ga najbolj prizadene?

V glavnem. Skušam prepoznati njihov značaj. Vedeti moraš, kakšne ljudi imaš v ekipi, da lahko iz njih izvabiš maksimum.

Kako izveste, kakšen je njihov značaj, preden pridejo v ekipo?

Imamo informacije. Človek, ki je pomočnik Joeja Dumarsa v Detroitu, je naš skavt za ZDA. Plačali smo ga, da je opazoval košarkarje. Ko smo v ekipo pripeljali igralca iz ZDA, nam je priskrbel informacije o košarkarskih in osebnostnih lastnostih.

Niste nikoli v ekipo pripeljali igralca z izjemnim košarkarskim znanjem, a vprašljivim značajem?

Ne, nikoli se nismo odločili za igralca z lastnostmi, s katerimi bi po našem mnenju lahko slabo vplival na vzdušje v ekipi. Ko gledamo določenega košarkarja, se lahko vsi strinjamo, da je talentiran, a ne igra dobro. Ljudje mi rečejo, da bi igral izjemno, če bi prišel v mojo ekipo. V to ne verjamem. Če ne more biti izjemen v ekipi, v kateri igra, ne more biti niti pri meni. Nimam čarobne paličice. Kdor je dober, je dober v vsaki ekipi. Se dogaja, da imaš včasih slabšo sezono, tudi meni se je. Možno je seveda, da ima košarkar v ekipi težave, ki jih v kakšni drugi ne bi imel. Ko smo izbirali igralce, je bila najbolj pomembna osebnost, šele nato košarkarsko znanje, ki ga je lahko prepoznati.

Kaj rečete igralcu, ki se na vso moč trudi, pošteno dela, a mu ne gre?

Poskušam mu pomagati v vseh pogledih. Ko mlad igralec dela po najboljših močeh, nima pa dovolj talenta, mu rečem: "Mislim, da je tvoje znanje omejeno." To pomeni, da lahko pride le do določene ravni. Da na primer lahko igra okoli deset minut na tekmo v kakšnem slabšem klubu v državni ligi. Povem mu, da je morda bolje, če več časa posveti šoli kot košarki. Sicer pa je vztrajnost precej bolj pomembna kot talent. Videl sem veliko talentiranih košarkarjev, ki so propadli, ker niso delali.

Kaj rečete igralcu, ki je izjemno talentiran, premalo trenira, a vseeno spada med boljše v moštvu?

Tak mora več delati. Talent zadošča do določene ravni, potem ugasne. Ljudje marsikoga razglasijo za velik talent po eni ali dveh odigranih tekmah in na podlagi fizičnih lastnosti. Seveda so te pomembne. V košarki potrebujemo visoke ljudi, a ne moremo igrati niti brez nizkih.

Imate sposobnost, da košarkarja pripravite do tega, da bo pokazal vse, kar zmore. Znate v košarkarjih prepoznati skrito oziroma tiho znanje?

Poskušam izvabiti kreativnost iz igralcev. Nekoč mi je prišla na misel slavna poteza Dražena Petrovića, s katerim sva igrala v reprezentanci. Žogo si je najprej podal za hrbtom, jo med skokom potisnil skozi noge in podal naprej soigralcu. To je izjemno kreativna poteza. Podoben trik smo izvajali na treningih. Igralcem sem rekel, ko bo to nekdo prvi izvedel na tekmi, plačam večerjo. Igrali smo neko nepomembno tekmo grškega prvenstva, vodili smo s 50 točkami razlike. Sani Bečirović se je spomnil mojih besed in izvedel ta trik. V trenutku je vsa ekipa skočila v zrak. Vsi so začeli vpiti: "Večerja, večerja!" Bil sem najsrečnejši človek na svetu. O tem govorim. Iz njih poskušam iztisniti kreativnost, pri tem pa se spet vračam k bistvu: vse naredijo igralci.

Uspe vam, da košarkar naredi nekaj, kar ve, da zna, a mu tega še nikoli ni uspelo izvesti?

Treba ga je samo malo dregniti.

To pa vam lahko uspe le, če med trenerjem in igralci vlada popolno zaupanje?

Mladim igralcem je treba pomagati. Včasih se ne zavedajo, česa vse so sposobni. Nekateri so sramežljivi, nekaterih stvari se bojijo. Takšnemu igralcu mora trener povedati, da je najboljši. So tudi takšni, ki mislijo, da so najboljši, pa jim je treba povedati, da ni ravno tako. Najpomembneje je, da človeka poznaš in veš, kako z njim ravnati.

Ste se vse to naučili le skozi prakso?

Še ko sem igral, sem si začel delati zapiske o treningih. Najbolj me je bolela krivica, ki so jo trenerji delali posameznim igralcem. Predvsem to, da za trenerja nismo bili vsi enaki. Ko sem postal trener, sem si rekel, da si tega ne bom nikoli dovolil. Zame so vsi igralci enaki, najbolj pa bom nagradil tistega, ki se najbolj trudi. Tisti, ki gleda le na osebne interese, pri meni ni dobro zapisan.

Ste eden redkih trenerjev, ki nimajo težav s priznavanjem svojih napak. Zakaj je tako težko, sploh v športu, priznati zmoto?

Ljudje se izogibajo odgovornosti. Veličina človeka je v tem, da ko narediš napako, to priznaš in se opravičiš. Samo če spoznaš napako, ne boš iste naredil še enkrat. Če je ne priznaš, imaš problem sam s seboj. Sam se skušam ravnati po tem načelu. Je kdo od nas brez napak? Ko bova končala intervju, se boste spomnili še dveh dobrih vprašanj, ki se jih prej niste spomnili, kajne?

Zagotovo.

Prav tako bi jaz na vsaki tekmi kakšno menjavo naredil prej. Tudi na tekmah, ki jih dobimo s 30 točkami razlike. Da ne govorim o tekmah, ki jih izgubimo.