Kot sta v primerjalni študiji stroškov bančnih kriz pokazala Laeven in Valencia (2012) iz IMF, so fiskalni stroški bančne krize v Sloveniji zaenkrat še malenkost nižji od povprečja razvitih držav (3,6 proti 3,8 odstotka BDP), medtem ko stroški povečanja javnega dolga že presegajo raven zgodovinskega povprečja razvitih držav (24,5 proti 21,4 odstotka BDP), stroški izgubljenega BDP pa ga že krepko presegajo (38 proti 32,9 odstotka BDP).

Stroški bančne krize pri nas so torej že zelo visoki, pri čemer pa se Slovenija rešitve bančne krize sploh še ni lotila. Največji je strošek v obliki izgubljene gospodarske rasti, ki se s podaljševanjem bančne agonije samo še dodatno povečuje. Pri tem je lahko poučen primer Japonske, ki se tudi dve desetletji po izbruhu bančne krize v začetku devetdesetih let - zaradi prepozne odločitve za sanacijo bank - še vedno ni pobrala iz gospodarske depresije.

Sporočila Irske in Islandije

Poučna je tudi primerjava z Irsko in Islandijo, njunim načinom sanacije bank v zadnji krizi ter hitrostjo okrevanja. Obema državama je skupno, da se je njun bančni sektor med visoko gospodarsko konjunkturo napihnil - v Islandiji so krediti in finančne naložbe bank dosegli skoraj desetkratnik njihovega letnega BDP, na Irskem pa osemkratnik. Njun bančni sektor je preprosto postal prevelik, da bi ga zmogli sami reševati. Obe državi sta se bančne sanacije lotili na isti dan - 29. septembra 2008, dva tedna po bankrotu Lehman Brothers. Vsaka država je ubrala svojo metodo sanacije bank. Islandija je tri največje banke, ki so skupaj obsegale skoraj 90 odstotkov bančnega trga, podržavila in vsako od njih - po metodi nekdanje Ljubljanske banke - statusno preoblikovala v dve entiteti. "Nova" banka je jamčila samo za obveznosti do domačih varčevalcev, na "stari" pa so ostale milijardne obveznosti do tujih varčevalcev in kreditodajalcev. Nato je "nove" banke dokapitalizirala. Irska je po začetnih dokapitalizacijah bank, ki zaradi velikega obsega slabih kreditov niso dale rezultata, ustanovila agencijo za sanacijo bank NAMA, ki je nato odkupovala slabe terjatve bank ter jih dokapitalizirala.

Za obe državi je bil strošek bančne sanacije prevelik in obe sta morali zaprositi za mednarodno finančno pomoč. Toda ne glede na različno metodo sanacije so bili stroški sanacije v obeh državah na podobni ravni. Irska sanacija je terjala fiskalne stroške v višini 41 odstotkov BDP in povečala javni dolg za 73 odstotkov, islandska sanacija pa je zahtevala fiskalne stroške v višini 44 odstotkov BDP in povečanje javnega dolga za 70 odstotkov BDP. Pri tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da Islandija vseh stroškov bančne sanacije še ni plačala, saj mora v prihodnosti poplačati še tuje varčevalce iz Velike Britanije in Nizozemske, ki jo tožita, ta strošek pa pomeni okoli 50 odstotkov islandskega BDP.

Razlika med državama glede stroškov sanacije bank je le v hitrosti gospodarskega okrevanja. Islandija se je iz recesije izvila po dveh letih, Irska po treh. Toda kumulativni padec BDP je v obeh državah zelo podoben. Ob koncu recesije v letu 2010 je bil kumulativni padec BDP na Irskem 8,2 odstotka, v Islandiji pa 10,1 odstotka (glej sliko 1).

Cena zamude

Če na isto sliko dinamike gospodarske rasti, pri čemer je leto pred začetkom krize enako 100, narišemo še Slovenijo, vidimo, da se je Slovenija iz krize izvlekla že po enem letu. Vendar pa zgolj začasno, saj je že naslednje leto (2011) spet zašla v recesijo. Nato pa je slovenski statistični urad naknadno popravil svoje izračune BDP navzgor za 0,8 odstotka in Slovenijo čudežno spet potegnil iz krize. Toda tudi ta statistični trik ni pomagal, saj je Slovenija letos padla še v globljo recesijo, ki se bo na podobni ravni nadaljevala še prihodnje leto. Glavni razlog za ponovni zdrs v recesijo je predvsem v kreditnem krču, prezadolženosti podjetij, zmanjševanju javne porabe in investicij zaradi varčevanja ter zmanjševanju zasebnega trošenja zaradi negotovosti.

Če primerjamo krivulje dinamike gospodarske rasti med Slovenijo, Islandijo in Irsko, je več kot očitno, da štiri leta po izbruhu bančne krize Irska in Islandija robustno rasteta, Slovenija pa se enako robustno pogreza v daljšo gospodarsko depresijo.

Kako mračna bo ta depresija? Ali lahko zdaj, ko je zakonski okvir za sanacijo bank le sprejet (mimogrede, v Islandiji so v treh dneh po začetku bančne krize v parlamentu sprejeli zakon o sanaciji, v enem tednu pa so bile tri največje banke že podržavljene in s prisilno upravo!), pričakujemo, da se bo Slovenija tej gospodarski depresiji izognila?

Bojim se, da stvari niso tako preproste. Sploh pa niso več odvisne od nas samih. Če bi namreč pred tremi leti in pol na hitro sanirali banke, bi bil problem obvladljiv, stroški v obliki izgubljene rasti in delovnih mest ter povečanja javnega dolga pa sprejemljivi. Takrat so bili stroški zadolževanja zelo nizki in če bi tiste tri milijarde evrov in pol, za katere se je prejšnja vlada zadolžila na mednarodnih trgih, da bi jih dala v obliki depozitov v banke, namenili raje za sanacijo in dokapitalizacijo bank, bi imeli danes bistveno bolj zdravo in rastoče gospodarstvo, manj podjetij bi v vmesnem času moralo propasti, javni dolg pa ne bi bil višji od današnjega.

Danes so stvari drugačne. Obseg slabih terjatev bank v domači lasti bo do konca letošnjega leta narasel na 6 milijard evrov, čeprav naj bi država za njihov odkup ter za dokapitalizacijo bank namenila garancije samo v višini 4 milijarde evrov. Toda te dodatne 4 milijarde evrov državnih garancij bodo povečale slovenski javni dolg za dobrih 11 odstotkov BDP. Hkrati moramo vedeti, da so pretekla štiri leta katastrofalno slabega kriznega vodenja države s strani prejšnje vlade ter neodgovornega populizma nekdanje opozicije in sindikatov Slovenijo v očeh mednarodnih finančnih trgov postavile na polje rdečega alarma. Kredibilnost Slovenije kot kreditojemalca, ki se zrcali v zahtevanem pribitku obrestne mere, če hočemo najeti kredite v tujini, je nekje med Portugalsko in Španijo. Slovenska državna boniteta je samo dve stopnji od "junk". Ali drugače rečeno, slovenske državne obveznice so za tuje vlagatelje le ped od vrednosti "smeti".

Zato prihodnji razvoj dogodkov in gospodarska dinamika v Sloveniji nista več odvisna od nas. Odvisna sta od tega, kako bodo slovenske protikrizne ukrepe videli in ocenili mednarodni finančni trgi. Če bodo finančni trgi ocenili, da sta obe strukturni reformici (omiljena pokojninska in delovnopravna četrt-reforma), sprejeti program sanacije bank ter uspešnost fiskalne konsolidacije z varčevalnimi ukrepi kredibilni z vidika sposobnosti stabilizacije javnih financ, ima Slovenija morda še priložnost, da se iz krize izvleče sama. Če bodo v naslednjih tednih zahtevane donosnosti na slovenske državne obveznice padle na še sprejemljivo raven (na 4 do 5 odstotkov), bo vlada za letošnje leto lahko zaprla proračun in refinancirala odprte obveznosti v višini okoli 3,5 milijarde za prihodnje leto.

Ni razlogov za optimizem

Če nam finančni trgi ne bodo verjeli, kar nakazujejo odzivi tujih finančnih analitikov na objavljeni program sanacije bank, bo Slovenija ob koncu leta prisiljena zaprositi za tujo finančno pomoč. Že danes ni nobenega razloga za optimizem, če pa se bodo finančni trgi odločili, da nadaljujejo špekulacije proti Sloveniji in še naprej stavijo na njen bankrot, bo konec tudi vseh sentimentalnosti in iluzij. Čaka nas scenarij Grčije, ki je že šesto leto v globoki gospodarski depresiji. Pri čemer pa predstavniki "tuje pomoči" (ECB, EK, IMF) zahtevajo še več varčevanja, kar grško gospodarstvo še globlje potiska v depresijo.

Se opravičujem, ker ne morem biti bolj optimističen. Toda scenariji gospodarskega okrevanja Slovenije pač ne morejo biti bistveno drugačni od tistih, ki so zajeti v sliki 2. Polna linija prikazuje scenarij v primeru, da bodo finančni trgi zaupali v naš program sanacije, črtkana linija pa scenarij, če nam ne bodo verjeli. Pozitiven scenarij je dejansko enak tistemu, ki ga je v zadnji gospodarski napovedi predvidel Umar. Po njem bomo, če bomo imeli srečno roko (če prepričamo finančne trge in uspešno izvedemo sanacijske ukrepe), še dve leti v recesiji in konec leta 2013 bo slovenski BDP za slabih 10 odstotkov nižji od tistega v predkriznem letu 2008. Če se bo sreča nadaljevala, bomo do leta 2015 imeli samo še slabih 7 odstotkov zaostanka za letom 2008. Nasprotno pa, če nam usoda ne bo mila, se bo depresija še bolj poglobila in prvo ponovno rast bi morda lahko dočakali šele leta 2015. Takrat bo naš BDP zaostajal za letom 2008 še vedno za desetino. Pri tem pa se bralec mora zavedati, da sem bil v tem pesimističnem scenariju dejansko zelo optimističen.

V položaj, ko ne moremo več odločati o svoji usodi, smo se spravili sami. Natančneje, v ta položaj so nas spravili nesposobna prejšnja vlada ter tisti, ki so hujskali k referendumom. Pustimo krivce za bančno krizo. Tudi vse druge države so imele svoje špekulante, tajkune in nepremičninske balone, toda s posledicami njihovih dejanj so bolje opravili. Mi pač nismo.