Ne trdim, da je končna formulacija te prepovedi nepomembna. Seveda naj bi bila dovolj jasna in natančna, da ne bo imelo ustavno sodišče, ko bo odločalo o prepovedi referenduma, pretežkega dela. Po drugi strani pa je že zdaj v grobem povsem jasno, v katero smer je zamišljena prepoved namerjena. Morda bo govora o "fiskalnih" zakonih, morda o zakonih "finančne narave", morda celo o "davčnih in proračunskih" zakonih. V vsakem primeru naj ljudstvo ne bi več neposredno odločalo o zakonih, ki imajo pomembne premoženjske posledice. Na referendumu nas ne bodo smeli spraševati o davkih in o zadolževanju države. Tudi ne o tem, kako naj država zbrani denar porabi. Nikakor se ne bomo smeli neposredno izreči o tem, koliko solidarnosti naj bo pri pokojninah in v zdravstvu, koliko socialno naj bo šolstvo, koliko časa naj se izplačuje nadomestilo za brezposelnost in kako dolgo naj traja porodniški dopust. Pozabimo lahko na to, da bi volilci korigirali voljo poslancev glede državnih poroštev za gigantske investicijske projekte.
Predvsem pa želijo elite preprečiti, da bi ljudje na referendumih odločali o načinu spopadanja s finančno krizo in o tem, kdo bo nosil njeno najtežje breme (kolikor je to mogoče pravno urejati).
Ali res obstaja samo en način soočanja s krizo?
Politične stranke, kapital in (žal skoraj enoglasno) tudi akademiki se vsi strinjajo z navedenimi omejitvami referenduma. Njihovo stališče bi bilo lažje sprejeti, če bi res obstajala samo ena (tehnična!) pot za spopad s socialnimi in gospodarskimi težavami, v katerih sta se znašli Evropa in Slovenija. Tedaj bi bilo pač treba ubrati to pot in izrekanje neukega ljudstva bi bilo resnično le moteča ovira, ki jo je treba odstraniti. Stvar ne bi bila bistveno drugačna, kot je tedaj, ko mehanik diagnosticira okvaro na avtomobilu in določi najboljšo pot za odpravo napake. Vsem nam je jasno, da se v mehanikovo diagnozo - če smo sami nestrokovni - ne gre vmešavati.
Težava je v tem, da je tudi preprostim ljudem očitno, da ne obstaja le ena sama pot reševanja zagat, v katerih smo se znašli. Leta 2008 je svet padel v finančno krizo zaradi vratolomnih finančnih špekulacij, ki so ob predvidljivem poku finančnega balona ustvarile ogromne luknje v bilancah bank. Z izjemo Grčije se je javni dolg povsod povečal zgolj zaradi velikih naporov držav, da se socializirajo izgube in zaščitijo dobički finančnih ustanov. Zaradi avtomatskih stabilizatorjev so se povečali odhodki proračuna, prihodki pa so padli že zaradi samega padca gospodarske aktivnosti.
Gospodarji finančne krize (vodilne države severnega pola EU, centri kapitalske moči in Evropska centralna banka) so predpisali eno samo metodo zdravljenja: varčevanje, varčevanje in varčevanje (austerity). Zdi se, da jih njeni rezultati ne zanimajo. Varčevanje je mogoče doseči s krčenjem obsega proračuna. Seveda se ne krčijo zneski, rezervirani za obresti bankirjev. Krčijo se deli proračuna, ki koristijo široko opredeljenemu srednjemu in nižjemu sloju: izobrazba, zdravstvo, plače javnih uslužbencev. Zaradi padanja kupne moči in povpraševanja je v evropskih državah močno ogrožen tudi občutljivi sloj malih podjetnikov, kot so trgovci, gostinci, nekateri obrtniki itd. Vendar je padanje kupne moči očitno zaželeni rezultat krize. Svetujejo nam model "interne devalvacije", po katerem plače padajo ali močno upočasnjeno rastejo, produktivnost (torej tudi delovni tempo) pospešeno raste, inflacija je blizu ničle, kapital pa je deležen vse večjega števila subvencij in davčnih olajšav. Odpuščanje delavcev je v tem modelu olajšano, socialne pomoči pa znižane.
Kot vzor nam predstavljajo Latvijo, sen prostotržnih ekonomistov. Latvija ima nizek javni dolg (pod 45 odstotkov BDP) in je plače javnih uslužbencev znižala za 30 odstotkov. Po ogromnem padcu BDP v letu 2009 je ta lani zrasel za 5,5 odstotka. Dober zgled? Skrito stran zgodbe nam neoliberalci vedno zamolčijo. Latvija je tipičen primer države z geslom "ni ljudi, ni problema". Državo je pretresel biblijski eksodus prebivalstva v tujino (tudi do odstotek prebivalstva mesečno, zmanjšanje števila prebivalcev za 400.000 v zadnjem desetletju), število rojstev pada, število samomorov in prometnih nesreč pod vplivom alkohola - oboje simptom socialne obupanosti - pa gre v nebo. Kot pišeta ugledna ekonomista Michael Hudson in Jeffrey Sommers, je model tako brutalne interne devalvacije primeren za majhne države, ki so pripravljene pristati na zmanjšanje prebivalstva (in to najbolj produktivnega dela). Politično pomaga, če je država postsovjetska ekonomija s fleksibilno, sindikalno slabo organizirano delovno silo. Prebivalstvo mora slepo podpirati "prostotržne" sile, etnična nesoglasja pa morajo preprečevati večji upor proti strogemu varčevanju. Množično izseljevanje seveda tudi zmanjša potrebo po socialnih storitvah. Le pod temi pogoji je po oceni Hudsona in Sommersa politika interne devalvacije lahko uspešna. Povzročanje trpljenja lastnemu prebivalstvu očitno ni pomembno.
Ob teh besedah in ob nekoliko zloveščem spominu na opozorila vlade, da bodo odškodnine izbrisanim potopile slovenski proračun (etnična nesoglasja?), se moramo s srhom vprašati, ali nam naše elite omejujejo pravico do referenduma, da bi nam lahko postregle z "latvijskim modelom".
Alternativna pot iz krize obstaja in jo zastopa mnogo razumnih strokovnjakov. Korejski ekonomist iz Cambridga Chang nas v briljantni zgodovinski analizi spominja, da politike prezgodnjega ter premočnega rezanja proračunskih primanjkljajev niso v resnici nikoli delovale: ne v dolžniški krizi tretjega sveta (1982), ne v mehiški krizi (1994), ne v azijski krizi (1997), ne v brazilski in ruski krizi (1998), ne v argentinski krizi (2002). Ne delujejo niti zdaj. Chang dodaja, da dereguliran trg dela ne pripomore k večji zaposlenosti - v 19. stoletju delavskih pravic sploh ni bilo, pa je bila brezposelnost višja kot danes. Gospodarska rast in investiranje v obdobju visokih davkov in močne regulacije (1945-1980) sta bila bistveno višja kot v kapitalu bolj prijaznih časih. Chang nam zastavlja vprašanje: ali želimo družbo, kjer je npr. 50 odstotkov mladih brezposelnih le zato, da bi primanjkljaj v treh letih padel z 9 na 3 odstotke BDP?
Če torej obstaja vsaj minimalno verodostojna in mogoča "druga pot" iz krize (počasnejše manjšanje primanjkljajev, ohranjanje socialne države, večja davčna obremenitev premožnih in mednarodni boj proti davčnim utajam, skupne evrske obveznice, javne investicije v izobrazbo in infrastrukturo, nekonvencionalne intervencije ECB, povišanje plač, povpraševanja in inflacije v severni Evropi...), potem gornja analogija o eni in edini "mehanikovi diagnozi" potrebnih ukrepov ne zdrži. V svobodnem političnem procesu, vključno s široko dopuščenimi referendumi, je treba ostremu političnemu boju prepustiti odgovor na vprašanje, kateri od obeh pristopov bo zmagal.
Zgodovinski kontekst omejitev referenduma
Zgornja slika je za "spodnjih 99 odstotkov" brezupna in mračna. Prihajajo generacije, ki se bodo morale odpovedati celo sanjam po boljšem, kvalitetnejšem, bolj varnem življenju. Ni videti, da bi katerakoli od uveljavljenih političnih strank želela iskati drugačen, bolj progresiven ali bolj pravičen izhod iz sedanjega gospodarskega položaja. Socialdemokratske stranke so se premaknile tako močno v desno, da jih njihovi predhodniki iz petdesetih ali šestdesetih let ne bi več prepoznali. Če se pojavi stranka, ki deluje nekoliko bolj pristno socialno in progresivno (grška Siriza, nemška Levica), jo uveljavljene sile in mediji demonizirajo, kot bi šlo za teroristično skupino. Čeprav ne gre za stranke, ki bi imele posebno radikalen program, ki bi postavljal pod vprašaj tržno gospodarstvo. Kako radikalno bi danes zvenela najvišja marginalna davčna stopnja na dohodek v višini 91 odstotkov pod republikanskim predsednikom ZDA Eisenhowerjem? Posredna demokracija ne deluje več. Za njeno vsebinsko vitalnost namreč ni odločilno, da formalno obstaja telo, ki se imenuje parlament, v njem pa sedijo ljudje, imenovani poslanci, ki sprejemajo zakone. Poslanci seveda niso in ne smejo biti vezani z navodili ljudstva za vsako konkretno odločitev, po drugi strani pa je nujno, da njihovo vsebinsko odločanje skozi daljši čas ohrani neko, vsaj pretežno, skladnost z interesi in vrednotami volilcev. Naši poslanci so izgubili stik in povezavo z upanji, željami in stališči večine ljudi. Politični sistem ni več transmisija teh upanj, želja in stališč. Je le še transmisija zapovedi, dogovorjenih na sestankih peščice voditeljev najmočnejših evropskih držav.
Ravno zato menim, da je radikalna omejitev referenduma v sedanjem zgodovinskem in družbenem kontekstu nevarna in nesprejemljiva. Navajanje tujih ureditev, ki bolj omejujejo referendum, in sklicevanje na nekatere zlorabe v preteklosti sta navadno sprenevedanje. Gre za to, da se referendum omejuje tukaj in zdaj. Tukaj in zdaj - v Evropi, v srcu tornada finančne krize - je na kocki bodoči obstoj evropske solidarnosti, enakosti, humanosti in socialne države, po mojem mnenju vrhuncev evropske civilizacije. Referendum se omejuje zgolj in samo zato, da bi se olajšala razgradnja temeljnih mehanizmov sociale in solidarnosti, ne da bi po večinskem mnenju ekonomistov to sploh moglo pripeljati do gospodarske rasti.
Poslanci, ki se imajo za progresivne, bi morali glasovati proti spremembi ustave, in, če je treba, ignorirati nasprotna navodila strankarskih central. Pravica do referenduma in odločni množični, a mirni javni protesti so namreč edini način, da se prepreči devolucija Evrope na nivo "manchestrskega" kapitalizma, ki ga poznamo iz romanov Charlesa Dickensa.
