V tednu, ko so priprli Zorana Jankovića ter vse njegove sorodnike in prijatelje, ki so kdaj letovali na Cipru, in ko so nam novinarji obljubljali, da bo po Rebeki Dremelj dobil otroka še en slaven in mednarodno uspešen Slovenec, sam kardinal Rode, sem seveda pričakoval najhujše. A Matjaž Tanko je tisti večer kot glavno, v središče postavljeno novico dneva postregel z resnično neverjetnim novinarskim razkritjem, namreč, da se meteorologi po Evropi še vedno niso poenotili glede tega, kakšna zima nas čaka.

Nejeverno sem zrl v ekran in se ves zbegan spraševal, ali morebiti ne razumem sporočila. Pomislil sem celo, da je v času, ko sem se mu načrtno izogibal, Tanko začel govoriti v šifrah, ki jih razumejo le zvesti gledalci 24 ur, tisti, ki zdržijo celo do konca Vizite.

Potem pa se mi je le posvetilo, da je vse to morda le del velike medijske zarote, s katero nas nekdo na nadvse premeten način poskuša spraviti v stanje, ko bodo vse novice za nas enako (ne)pomembne in bomo z enakim navdušenjem, kot smo danes sprejeli novico o tem, da bo letos pozimi morda snežilo, morda pa tudi ne, jutri sprejeli novico, da so nam ukinili brezplačno šolanje in prepolovili pokojnine vsem, ki so nekoč v partizanskih filmih igrali partizane.

Vsekakor bi bila to za trenutne krizne razmere idealna rešitev, sem razmišljal, rešitev, ki bi naše uboge obupane politike dokončno razbremenila zaviralnega strahu pred vsesplošno ljudsko vstajo in bi se končno lahko mirno posvetili svojemu delu, ki ga v imenu tega istega ljudstva opravljajo. Kajti če bi nas vse, kar nam zagodejo, zanimalo natanko toliko, kot nas zanima januarski sneg, bi nam lahko povsem neovirano in brez vsakršnih posledic za svoje politične kariere vsak večer znova postregli z za nas katastrofalno politično odločitvijo, z veliko podkupninsko afero, s finančno malverzacijo ali vsaj s hudim kratenjem človekovih pravic.

Pomislite samo, kako bi bil svet lep. Matjaž Tanko in Petra Kerčmar bi se v studiu 24 ur najprej uigrano nasmehnila hudomušnemu prispevku Janeza Usenika o tekmovanju za najlepšega snežaka Bele krajine, nam takoj zatem neprizadeto prebrala novico o tem, da je vlada denar iz zdravstvene blagajne porabila za sedemindvajseto dokapitalizacijo Nove Ljubljanske banke, nato pa nas v isti sapi pozvala, naj si v Pop In pogledamo še družabno kroniko Nejca Simšiča, ki je ta teden štirikrat naletel na Demetra Bitenca in trikrat na Mitjo Okorna. Sledila bi še vreme in šport, in potem ko bi od Nike Mulec izvedeli, da bo jutri tekmovalna steza v Hungaroringu najbrž mokra, bi besedo spet dobila Petra in Matjaž, ki bi nas, preden bi se poslovila, mimogrede razveselila s srečno vestičko, da se je poslanec Franc Pukšič živ in zdrav vrnil s trimesečnega uradnega obiska pri Slovencih na Bahamih.

In mi bi ves ta čas zdolgočaseno zrli v televizor, zehali v enakomernih presledkih in si vrtali po nosu in niti na kraj pameti nam ne bi padlo, da bi skušali v tem pisanem venčku novic izbrskati tisto eno, ki se nas res tiče.

Sedel sem torej prejšnji konec tedna pred televizorjem, poslušal priznanega nemškega meteorologa, ki je vneto razlagal, da so njihove najsodobnejše raziskave potrdile, da se bo tudi oktobra in novembra proti večeru temnilo, a da bo za dežjem vselej posijalo sonce, in ugotavljal, da se reči, ki me resnično zanimajo, skoraj nikdar ne znajdejo v naših poročilih, kjer mrgoli prispevkov o naraščajočih cenah kurilnega olja in najnovejših poslovnih izzivih Špele Perc.

A ko sem se že ustrašil, da postajam eden tistih norcev, ki celo v nagradah na Festivalu slovenskega filma vidijo zaroto svetovnih razsežnosti, sem z roko končno le zatipal daljinca pod seboj in obrnil na Športklub, ravno v trenutku, ko je Xavi še stodvaintridesetič tisti večer podal žogo do Inieste, komentatorja pa je razganjalo od napetosti.

In v tistem sem dojel, da ne gre tu za nikakršno zaroto, ampak za povsem preprosto dejstvo, da so poročila v resnici le neznansko podobna nogometu. Naj so namreč novice še tako dolgočasne, moramo biti gledalci ves čas na robu živčnega zloma, ker je smisel poročil v tem, da vsak večer gledamo, kar smo že neštetokrat videli. Da torej gledamo, kako Zorana Jankovića preganjajo zaradi gospodarskega kriminala, kako se pojavljajo novi dokazi o trgovanju Janeza Janše z orožjem, kako je socialna država znova na udaru, kako škofa obtožujejo, da je ljubici naredil otroka, in kako nam grozi zdaj grški, zdaj španski scenarij.

Pa kako bo letošnja zima mrzla. Ali pa tudi ne bo.

Zakaj pa ne? Če lahko gledamo nogometno tekmo, kjer ima ena od ekip rahlo terensko premoč na sredini igrišča, zakaj ne bi z odprtimi usti gledali tudi poročil s takšnimi udarnimi novicami?