Zadruge ste objavile namero o prevzemu največje slovenske mlekarne, a za delnico ponujate le 6,5 evra. Vam bo uspelo, ko pa so isti prodajalci - konzorcij podjetij NFD Holding, Skupina KD Group in banka Factor - pred petimi leti zatrjevali, da mlekarne za manj kot 14 evrov za delnico ne morejo prodati?

Denarja ni, postaja vedno dražji, podjetja zaradi krize poslujejo iz leta v leto slabše, zato se vrednost delnic znižuje. Menim, da je naša ponudba za sedanji čas primerna, zato si želim, da bi z njo uspeli. A končni izid ni več odvisen od nas.

Se vam 6,5 evra za delnico ne zdi nespodobna ponudba?

Ne. Absolutno ne.

Nekateri vodilni v Ljubljanskih mlekarnah so še pred tremi, štirimi leti delnice podjetja odkupovali po 11 evrov. Kako jih boste prepričali, da vam jih bodo zdaj prodali po skoraj prepolovljeni ceni? Predsednica uprave Cvetana Rijavec je že napovedala, da tega ne bo storila...

Nikogar nismo osebno prepričevali, naj nam proda delnice. Prevzemno ponudbo smo javno objavili, neposredno smo o njej obvestili tudi delničarje, sicer pa ni bilo nobenega osebnega prepričevanja niti predsednice uprave niti kogarkoli drugega od zaposlenih. Vsak od njih se bo odločil po svoje. Menim pa, da bi morale Ljubljanske mlekarne kot najpomembnejše živilsko podjetje v slovenskem prostoru in tudi eno najpomembnejših podjetij sicer pri nas čim prej dobiti strateškega lastnika, ki bo dal usmeritve za dolgoročno politiko v slovenski živilski industriji. To obdobje je po mojem za mlekarno problematično, saj zadruge in kmetje, ki smo zainteresirani zanjo, nismo nikjer zraven, tudi v nadzornem svetu ne, večinski lastniki pa svoj lastniški delež že nekaj let prodajajo. Nastal je vakuum, ki ni dober za podjetje. Tudi rezultat poslovanja ob polletju ni najboljši. Po mojem vedenju je bilo okoli 1,5 milijona evrov minusa.

Kaj se je vmes zgodilo z največjo slovensko mlekarno, da je tako nazadovala, saj so jo pred petimi leti vrednotili na okoli 60 milijonov evrov, zdaj se je njena vrednost prepolovila? Ste bili zadružniki slabi solastniki?

Zadruge smo bile ves čas manjšinski lastniki, zato nismo imele odločilnega vpliva na poslovno politiko mlekarne. Smo pa v teh letih z večinskim lastnikom kar solidno sodelovali. Seveda so bila tudi razhajanja. V preteklosti smo imeli predstavnike v nadzornem svetu mlekarne, zadnja leta jih nimamo več, zato nismo imeli dejanskega vpliva na poslovanje. Ko sprašujete, kaj je vzrok, da se razmere v Ljubljanskih mlekarnah slabšajo, naj poudarim, da se zadeve poslabšujejo povsod. In neko podjetje, ki je načeloma dobro, lahko zaradi težav drugih podjetij, s katerimi poslovno sodeluje, tudi samo zaide v težave. Treba je tudi vedeti, da so veliki trgovci kapitalsko zelo močni, da postavljajo izjemno težke pogoje. Videli smo študijo agrarnih ekonomistov, ki ugotavljajo, da imajo naši trgovci izjemno visoke marže, ki so nad evropskim povprečjem. Tudi to verjetno vpliva na podjetja živilske industrije, ki pa si v tem majhnem prostoru dostikrat tudi sama konkurirajo med seboj in si zbijajo ceno.

Ljubljanske mlekarne so po moji oceni še vedno dobro podjetje, je pa treba čim prej najti lastnika, ki bo imel dolgoročni interes. Potrebno bo tudi dogovarjanje v širšem slovenskem prostoru, da se ne bi investicije podvajale. Banalen primer je recimo sirarna, ki jo želita graditi tako ljubljanska kot celjska mlekarna. Mislim, da se je treba dogovoriti, ali potrebujemo dve sirarni ali pa je dovolj ena. Stroške mlekarn je treba zmanjšati, kajti če bomo proizvodne zmogljivosti še naprej podvajali, bomo na trgu nekonkurenčni.

Koliko zadrug je vključenih v konzorcij, ki je objavil prevzemno ponudbo za Ljubljanske mlekarne?

Preko trideset.

Drži, da se nekatere zadruge zaradi ponujene prevzemne cene niso priključile prevzemnemu konzorciju, saj bi morale po zakonu delničarjem ponuditi najvišjo ceno, po kateri so v zadnjem letu dni kupovale delnice?

Velika večina zadrug se je odločila za sodelovanje. Minimalno število jih ima notranje težave, zato jih ne bo zraven. Mislim pa, da je velik uspeh spraviti skupaj več kot trideset zadrug.

Imate slovenske zadruge kakšnega tekmeca za nakup večinskega deleža Ljubljanskih mlekarn?

Tisti, ki prodajajo ta delež, govorijo, da imajo tudi druge kupce. Uradno pa tega ne vem. Toda glede na to, da smo mi javno objavili prevzemno ponudbo, se bo verjetno tudi pokazalo, ali obstajajo resni kupci. Devetnajsti oktober je dan D, ko se bo jasno videlo, ali so resni kupci iz tujine ali ne. Domačega verjetno ni. Kolikor pa poznam razmere, so tudi tujci zelo previdni. V tem kriznem času se zelo težko odločajo za prevzeme v tujini. Pri nas so bili lani na pogovoru predstavniki nizozemske zadružne mlekarne Royal Friesland Campina. Dejali so, da če bi se uspeli dogovoriti z obstoječimi lastniki mlekarne oziroma s prodajalci mleka, bi šli v prevzem ljubljanske mlekarne, na silo pa ne.

Nizozemce naj bi Ljubljanske mlekarne zanimale predvsem zato, da bi v njihovem obratu predelovali svoje presežno mleko.

Verjetno bi v Slovenijo vozili mleko iz drugih evropskih regij in bi se spremenil tudi asortiman proizvodov Ljubljanskih mlekarn, ki bi se verjetno priključile grški podružnici Friesland Campina.

Za nakup Ljubljanskih mlekarn naj bi se zanimali tudi Italijani...

Ja, ti, ki prodajajo, govorijo o dveh italijanskih mlekarnah. Toda to so le besede. K nam iz Italije ni bilo nikogar na pogovor. Menim, da bi nekdo, če je resen kupec, pred sklenitvijo nekaj deset milijonov evrov vrednega posla verjetno navezal stik z drugim največjim lastnikom oziroma s tistimi, ki prodajamo kompletno količino mleka, in povprašal, kakšno je mnenje proizvajalcev.

Leta 2015 namerava Bruselj odpraviti kvote, s katerimi zdaj omejuje proizvodnjo mleka. Kaj bi s tega vidika pomenilo, če bi največjo slovensko mlekarno, ki odkupi več kot polovico vsega slovenskega mleka, prevzel tuji lastnik?

Pravkar sem se vrnil s kongresa evropskega kmetijstva v Budimpešti, na katerem je bilo precej govora tudi o mleku. Ukinitev kvot bo prinesla velike spremembe. Mlekarsko najbolj razvite države se že pripravljajo na močno povečanje proizvodnje mleka. Nekatere severnoevropske države so zdaj kvote kupovale za dokaj velike vsote denarja, zato menimo, da se bo po ukinitvi kvot proizvodnja mleka v nekaterih državah močno povečala. To bo precej prizadelo tiste države, ki imajo težke pogoje pridelave. In Slovenija je med njimi. Verjetno bo tudi odkupna cena mleka padla.

Bi Ljubljanske mlekarne danes še živele, če bi jih pred petimi leti kupil britanski finančni sklad Salford, ki je oziroma je bil lastnik večine mlekarn v Srbiji ter nekaterih v Bosni in Hercegovini?

Ta zgodba je zelo zanimiva. Predstavniki Salforda so prišli takrat tudi k nam na pogovor. Bili so zelo aktivni, celo agresivni v nameri, da prevzamejo Ljubljanske mlekarne. Mi smo takrat temu javno nasprotovali. Gre za britansko podjetje z ruskim kapitalom, ki je pokupilo večino mlekarn v Srbiji, nekaj tudi v Bosni. Kar nekaj teh mlekarn so zaprli. Močno so znižali odkupne cene, zato se je proizvodnja mleka v Srbiji prepolovila. Tako se te dni spet dogaja, da v tej državi primanjkuje mleka. V Srbiji so del premoženja olastninili domači kapitalisti, ostalo so pokupile multinacionalke. Tam živilsko industrijo obvladuje tuji kapital, zato imajo težave tudi zaradi pomanjkanja olja, sladkorja... Zanimivo je tudi to, da so bile Salfordove mlekarne, združene v holding Imlek, naprodaj. Za nakup se je zanimala prej omenjena nizozemska Campina, in ko sem bil maja v Vojvodini, so povedali, da je posel tik pred sklenitvijo, nedavno pa so sporočili, da je Campina odstopila od nakupa. Vzroka ne poznam. Za nameček so pred kratkim v Novem Sadu zaprli še eno dobro mlekarno, ki je bila prav tako v Salfordovi lasti.

Tuji lastnik vedno pride z nekim specifičnim namenom. Pozabimo na to, da bi nekdo iz tujine prišel v Slovenijo zato, da bi bilo nam lepo. V majhni državi, ki ima specifične pogoje kmetovanja, je zato lastništvo še toliko pomembnejše.

Bi se lahko zgodilo, da Ljubljanskih mlekarn danes ne bi bilo več, če bi jih leta 2007 prevzel Salford?

Glede na scenarije, ki jih vidimo v drugih državah, bi bilo tudi to mogoče. Ljubljanske mlekarne so zanimive zaradi lokacije in zemljišč pa tudi zaradi položaja, ki ga imajo na Balkanu. Kamorkoli prideš, v Makedonijo, na Kosovo..., so Ljubljanske mlekarne, kar zadeva mleko, blagovna znamka številka ena. Njihova zemljišča zaradi krize trenutno niso tako zanimiva, ko bo kriza mimo, pa bi lahko kateri od tujih investitorjev tukaj videl svoj interes. Če bi mlekarno prevzel tujec in bi pripeljal v Slovenijo svojo blagovno znamko, bi lahko prostore naše mlekarne uporabljal za skladišče in ga prestavil na obrobje Ljubljane, na njegovem mestu pa zgradil kaj drugega. Zato trdim, da le lastništvo zadrug in kmetov zagotavlja, da se bo v Ljubljanskih mlekarnah še naprej predelovalo mleko in da bo to podjetje še naprej zagotavljalo delovna mesta. In če kaj, potem je ljubljanska mlekarna resnično naš nacionalni interes.

Toda zadruge se v nekaterih slovenskih mlekarnah niste izkazale kot najboljše lastnice. Denimo v vipavski, ki je pod vodo.

Tam vemo, zakaj se je to zgodilo in kdo je odgovoren. Krivo je napačno upravljanje zadruge v preteklosti, na kar smo na Zadružni zvezi Slovenije mnogokrat opozarjali. Za vipavsko zadrugo mi je izjemno žal, saj je bila ena najboljših slovenskih zadrug. Imela je veliko premoženja. V Vipavski dolini so imeli pred leti vse: sadje, zelenjavo, vinogradništvo, živinorejo, poljedelstvo... Agroindova vinska klet je bila v časih, ko koprska in nekatere druge kleti še niso veliko pomenile, pojem. Enako velja za blagovno znamko jogurtov Yoviland. In kje smo zdaj? Če ni zadruge, so kmetje v velikih težavah. V tej zgodbi je bilo precej politikantstva in to v gospodarstvu ne gre.

Obubožana vipavska mlekarna je zdaj naprodaj. Jo bo kupila katera od zadrug?

Zadružna zveza se je osredotočila le na nakup Ljubljanskih mlekarn. Ko je bila vipavska mlekarna še v kolikor toliko dobri kondiciji, smo predlagali sodelovanje z Ljubljanskimi mlekarnami, ki bi bile za to pripravljene, vendar se lastniki v Vipavski dolini zanj niso odločili. Zdaj iščejo kupce tako doma kot v tujini. Toda ker je položaj vipavske mlekarne zelo slab, jo bo težko prodati. Problemi so hudi, tudi odkup mleka se je precej zmanjšal.

Ji grozi zaprtje?

Upam, da ne, a je veliko vprašanje, ali ta mlekarna lahko preživi.

Tudi murskosoboška mlekarna je v zadružno-kmečki lasti. Tam se gredo neke čudne eksperimente z menjavo vodstva: Bernardko Hlebič so čez noč odstavili, a jo že čez slab mesec znova ustoličili za direktorico. Kaj se dogaja?

Murska Sobota je v zadružno-kmečki lasti šele nekaj let. To je bila odlična mlekarna z izjemno dobro kapitalsko osnovo, vendar so se v zadnjem obdobju prejšnjega vodstva zadeve precej poslabšale. Zadruge takrat v mlekarni še nismo imele vpliva, ko smo jo prevzele, pa je bil položaj že kar resen. V tem zadnjem času je bolje, čeprav ima mlekarna še nekaj težav. Upam, da se jih bo dalo prebroditi. So pa bile kadrovske stvari res problematične. Prišlo je do nerazumne odločitve nadzornega sveta, da se zamenja vodstvo mlekarne, ki je delovalo dobro. Zadružniki so napako popravili in postavili stvari nazaj na svoje mesto. Upam, da mlekarna zaradi tega ne bo občutila preveč negativnih posledic.

Nekateri direktorji zadrug vam očitajo, da ste se prevzema Ljubljanskih mlekarn lotili, ne da bi poprej naredili strategijo, kaj bo v prihodnje s slovenskim mlekarskim sistemom. Bi zadruge vse mlekarne zlile v eno?

O tem se pogovarjamo dvajset let in ti, ki so to izpostavili, dobro vedo, kakšna je strategija. Po eni strani sta seveda potrebna povezovanje in enoten nastop na trgu, po drugi strani pa je treba spoštovati strogo zakonodajo s področja varstva konkurence.

Koliko denarja bi za nakup Ljubljanskih mlekarn primaknila Deželna banka Slovenije, ki je prav tako v večinski zadružni lasti?

Natančen razrez še ni jasen. Bi pa nakup delno financirale zadruge, delno zadružna zveza in delno banka.

Ima glede na izgubo, ki jo je ustvarila v prvi polovici leta, Deželna banka Slovenije sploh denar za takšen podvig?

Banka mora preračunati, koliko lahko prispeva, saj ima svoja pravila poslovanja in omejitve, kaj lahko in česa ne more.

Koliko je imela izgube ob polletju?

Rezultati v Deželni banki Slovenije se izboljšujejo in ob polletju je imela pod dvema milijonoma evrov izgube. Zelo intenzivno smo šli v slabitve. Naša banka ima v kmetijstvu in podeželju dobro podlago in me zanjo ne skrbi.

Ste neke vrste Napoleon. Sodelujete na več frontah hkrati. Eno imate odprto prav v banki, v kateri se vojskujete z Matjažem Gantarjem, prvim človekom KD Group. So se odnosi med vama izboljšali?

Zadruge smo največje lastnice v Deželni banki Slovenije. Tega lastništva ne želimo nikomur prepustiti. Banka je tudi v teh težkih časih izjemnega pomena za naše zadruge in kmete. Drugi največji lastnik, KD Group, si vsa leta prizadeva, da bi postal večinski lastnik. Pred nekaj leti so nam, pod upravo Draška Veselinoviča, protipravno odvzeli glasovalne pravice. Sodišče je potem odločilo v korist zadrug. Takrat so izpeljali tudi veliko dokapitalizacijo. Računali so, da ne bomo zmogli dokapitalizacije in bi oni postali večinski lastniki. To jim ni uspelo. Jaz to jemljem kot poslovno zadevo. Mi pač banke ne moremo izpustiti iz svojega lastništva.

Zakaj gospodu Gantarju, ki ima v banki tretjinski lastniški delež, ne omogočite vsaj enega mesta v nadzornem svetu? Če KD Group tam nima svojega predstavnika, je le nekakšen sponzor banke in ne njen solastnik.

Večinski lastnik se pač odloča po svoje. Nam se je enaka zgodba zgodila v Ljubljanskih mlekarnah. Bili smo popolnoma soliden partner, nikoli nismo povzročali težav, a nimamo nikogar v nadzornem svetu. KD Group pa nam je v Deželni banki Slovenije ves čas povzročal hude težave. Ni bilo zaupanja do teh lastnikov. Ko so nam odvzeli glasovalne pravice, so kot manjšinski lastnik prevzeli tudi celotno upravljanje in vodenje banke. In ko smo dobili glasovalne pravice nazaj, smo stvari postavili po svoje. Od takrat KD Group nima predstavnika v nadzornem svetu, ima pa predstavnika v revizijski komisiji, ki je tudi pomemben organ banke.

KD Group trdi, da zaradi tega ne more prodati svojega deleža italijanski banki Banca di Cividale, ki ji vi osebno menda ne dovolite niti skrbnega pregleda. Je to res?

Ni. Mi smo skrbni pregled dovolili, problem pa je bil v tem - tako so nam povedali kupci -, da je KD Group postavljal previsoko ceno. Mi poznamo oba potencialna kupca. Prvi je zadružna Banca di Cividale iz Trentina, drugi banka Cividale iz Čedada. Predstavniki obeh bank so bili pri nas. Poznamo se in sodelujemo z njimi. Za nas ni bilo sporno, da bi ena ali druga banka prišla v solastništvo, a se nista odločili za to. Kriza je tudi pri njih, zato so jasno povedali, da v tem času ne investirajo v tujini. Kar zadeva skrbni pregled, pa naj povem, da smo ga dopustili, nismo pa dopustili vpogleda v osebne podatke individualnih oseb, saj bi bilo to v nasprotju z veljavno zakonodajo o varovanju osebnih podatkov.

Drži, da kot predsednik nadzornega sveta vodite tudi kolegije kmečke banke?

Ne, to ne drži. Občasno sem kot prvi nadzornik povabljen na širše sestanke banke, sicer pa kolegije vodi predsednica uprave banke.

Imate kot živinorejec dovolj ekonomskega znanja za tako odgovorno funkcijo, kot je vodenje nadzornega sveta banke?

Gotovo ga imam. Bil sem član mnogih nadzornih svetov. Ves čas se tudi izobražujem, kar zadeva bančno delo. Če pogledate mojo kariero, boste videli, da sem povsod, kjer sem bil, zadeve uredil.

Ste danes pripravljeni povedati, koliko zaslužite kot predsednik Zadružne zveze Slovenije? Vaš molk v zvezi s tem je bil namreč razlog, da so vas pred dvema letoma izključili iz Slovenske ljudske stranke.

Ne, to je naša interna zadeva. Delam pošteno in to, kar mi moji nadzorniki pripišejo, to imam. To je stvar hiše.

Vas boli izključitev iz stranke, katere ustanovni član ste bili?

Takrat mi ni bilo vseeno, saj si nisem predstavljal, da se lahko nekdo nekoga loti na tako umazan način. Potem sem si pa rekel: če je v stranki skupina ljudi, ki razmišlja tako pokvarjeno, potem je bolje, da me ni zraven.

V kateri stranki ste zdaj, v SDS?

Nisem član nobene politične stranke. Sem se pa s politiko začel ukvarjati izključno zato, da bi lahko kaj več naredil za kmetijstvo, in to leta 1987, čeprav so mi starši svetovali: "Pusti politiko. S tem se ne ukvarjaj." Takrat smo želeli vzpostaviti nov demokratični sistem, da bi lahko demokratično, svobodno govorili in odločali o nekaterih zadevah. Vzpostavili smo Slovensko kmečko zvezo in kasneje Slovensko ljudsko stranko. Dvanajst let sem bil predsednik celjskega odbora SLS, kjer smo bili kar uspešni. Bili smo tudi prva mestna občina, kjer je ta stranka dobila župana.

Je pa v politiki včasih problem, da pride tako daleč, da nekdo ne želi slišati resnice. Želi, da se ga samo hvali. Tudi v SLS je bil problem, da posamezniki težko sprejemajo kritiko in ne razmišljajo o tem, kako odpraviti napake, ampak o tem, kako bi diskvalificirali tistega, ki kritiko izreče. Vodilni v SLS bi se morali zavedati, da ta stranka izvira s podeželja in da je to tradicijo treba spoštovati. Spoštovati bi morali tudi tiste, ki so ali smo to zgodbo postavili. Politika mora slediti svojim koreninam, zato ni dobro, če se od njih ogradi.

Kakšno usodo napovedujete vladajoči koaliciji? Bo zdržala do konca mandata?

V tem času ni enostavno preživeti celega mandata. Težko bi napovedal, kajti odrešilne zgodbe ni na vidiku, gospodarske razmere so pa težke.

Preden je nastala aktualna koalicija, je Ivan Oman dejal, da bi morala vlado sestaviti Zoran Janković in Janez Janša. Je to znanstvena fantastika?

To je leporečenje, ki je neuresničljivo. Biti moramo realni in si priznati, da nekatere stvari ne gredo skupaj. Pri nas je zanimivo tudi to, da sta levica in desnica zelo izenačeni, zato je težko vladati, saj lahko že nekaj glasov stvari povsem obrne na glavo. Smo pa v Sloveniji v zadnjih letih zapravili kar nekaj priložnosti. Premalo je bilo, denimo, nadzora nad bankami, procesom privatizacije... Vsi smo vedeli, kaj kdo dela, a si ni nihče upal reči cesarju, da je nag. Kdo si je pa drznil velikim gospodarstvenikom, da ne rečem tajkunom, povedati, da ne delajo prav? Ti ljudje so hodili po fakultetah in predavali, kako se privatizira. In vsi smo vedeli, da ne moreš podjetja privatizirati s krediti in pričakovati, da boš imel v firmi dobiček, s katerim boš odplačeval ta privatizacijski kredit. Kje so bili veliki ekonomisti, nadzorniki, Banka Slovenije, politika? Zakaj niso ustavili te zgodbe?

Zakaj gre Peter Vrisk tako v nos prvaku SLS Radovanu Žerjavu, ki člane svoje stranke kaznuje vselej, ko izve, da so na vaši strani? Tako je bilo na volitvah predsednika zadružne zveze in tudi predsednika kmetijske zbornice.

Ne vem, z Žerjavom se nisva ujela. Menim, da njegov način vodenja stranke ni pravi. Jaz ne morem dopuščati, da bi se politika vtikala v delo nevladnih organizacij. Politika naj služi gospodarstvu in tistemu, za kar je postavljena. Kjerkoli se neposredno vmeša v nevladne organizacije ali v gospodarstvo, je polomija.

Ste, kot ste napovedali, zoper Žerjava vložili prijavo zaradi vmešavanja v volitve predsednika zadružne zveze, ko je članom SLS v pismu zagrozil, da jih bo izključil iz stranke, če bodo podprli vašo kandidaturo?

Nismo še vložili prijave, smo pa dobili pravna mnenja, da je zadeva tako problematična, da je zrela tudi za sodni pregon. Gre za politično odgovornost ministra, ki se neposredno vmešava v delovanje nevladne organizacije, na drugi strani gre tudi za možnost civilne tožbe zaradi blatenja ugleda.

Kako pa komentirate pisni poziv vodstva SLS članom stranke, naj zato, ker so na volitvah v organe kmetijske zbornice kandidirali na listi vašega društva Kmečka lista, odstopijo z vseh funkcij v stranki in razmislijo o svojem odhodu iz nje?

To so partijske metode. Naš Radovan Žerjav se obnaša kot partijski sekretar. Tudi to, da je stranko pred zadnjimi državnozborskimi volitvami preimenoval v SLS Radovana Žerjava, je nenavadno. V stranki nismo bili navajeni, da nekdo tako nedemokratično vodi stranko. To se mi zdi popolnoma neokusno in neprimerno. Ali pa sestava izvršilnega odbora stranke, ko nekatere člane imenuje sam predsednik. Če kot predsednik ne zaupaš svojemu članstvu, da bo izvolilo prave ljudi, potem ne zaupaš samemu sebi in je bolje, da te ni.

Ljudska stranka bi lahko bila bistveno močnejša. Ima veliko dobrih županov, veliko dobrega članstva po terenu, a s takšnim vodstvom ne bo nekega preboja. Škoda, kajti povsod po Evropi so ljudske stranke zelo močne. Vendar pa ne more biti stranka v lasti nekaj posameznikov, ki odločajo nedemokratično.

V gonji proti vam in vaši vlogi v kmetijski zbornici ter zadružni zvezi dejavno sodeluje tudi podpredsednik SLS in aktualni kmetijsko-okoljski minister Franc Bogovič. Kaj menite o tem?

S Francem Bogovičem sva bila vsa leta v zelo dobrih odnosih, zato me je njegovo ravnanje presenetilo in tudi malce razočaralo. Nisem pričakoval, da se bo kot politik tako neposredno vmešaval v stvari, ki niso v njegovi pristojnosti.

Janez Janša je Radovana Žerjava pozval, naj zaradi neučinkovitosti razmisli o razrešitvi gospoda Bogoviča s položaja ministra. Kako vi ocenjujete njegovo delo?

Z združitvijo kmetijskega in okoljskega ministrstva sta se združili dve izjemno močni fronti. Skupno ministrstvo je zelo zahtevno. Morda je Bogovič premalo prepoznaven. Tudi to, da se ukvarja z zadevami, ki niso stvar ministrovanja, ni prav. Minister mora biti v prvi vrsti minister, šele potem član stranke, ki ga je predlagala za ta položaj. Ni v redu, da se na tak način, kot je to v primeru zadružne zveze in kmetijske zbornice počel Bogovič, vmešava v delo nevladnih organizacij. S tem si je v širši javnosti sam ustvaril negativno podobo. To mu ni koristilo. V prvih mesecih ministrovanja je malce zamujal in povlekel nekaj napačnih potez. Osebno pa mu želim, da bi dobro delal, saj je to dobro za vse kmetijstvo.

Pričakoval bi tudi malce bolj dejavno delovanje ministrstva na evropski ravni. Naj omenim samo nedavni obisk evropske komisarke za ribištvo v Sloveniji, ki so ji ribiči razlagali vsak svojo zgodbo. Tako se problemi ne rešujejo. EU ima skupna stališča, a zna prisluhniti tudi specifikam. Problem slovenskega ribištva bi morali reševati na najvišji ravni, na ravni ministra in komisarke. Da ribiči komisarki razlagajo svoje probleme, to ni raven. Tu je bila po mojem storjena napaka.

Ste si Franca Bogoviča zapomnili po čem v vlogi ministra? Lahko izpostavite pet njegovih največjih dosežkov?

Za zdaj teh dosežkov ne vidim, saj takrat, ko bi se moral opredeliti do ključnih vprašanj, tega ni storil. Primer je zaščita kmetijskih zemljišč. Bogovič ima dolgoletne izkušnje s področja kmetijstva, tu ni neuk. Je pa vprašanje, koliko je pri svojem odločanju in delu omejen v političnem pogledu. Zavedam pa se, da je vodenje kmetijskega ministrstva, sploh zdaj, ko je združeno z okoljskim, izjemno zahtevno.

Kdo je bil po vaših izkušnjah najboljši kmetijski minister doslej?

Po človeški in tudi politični plati smo lepo sodelovali z Iztokom Jarcem. Je zelo širok človek, tudi v tujini je imel velik ugled. Na mednarodni ravni je zadeve zelo lepo postavljal. Tudi Dejan Židan je ministrstvo dobro vodil in je v kratkem času premaknil kar nekaj stvari. Po njegovi zaslugi je hrana začela pridobivati večjo veljavo, prav tako kmetijska zemljišča. Nekaterim sicer ni bilo všeč, ker je veliko javno nastopal, sam pa menim, da minister mora biti tudi medijsko aktiven.

Vam očitajo, da zadruge v teh kriznih časih svoje vloge ne opravljajo, kot bi jo morale. "Za Petra Vriska so pomembni le sejmi, potovanja, združenja v Evropi in ne vem kaj še, doma pa vse propada, samooskrba je na psu," meni Radovan Žerjav. Kaj bi mu odgovorili?

(smeh) Ravno ta stavek sem si zelo zapomnil. Slovenija je polnopravna članica EU, in če te ni v evropskem prostoru, te ni. Predsednik stranke oziroma pomemben politik bi moral vedeti, da moraš biti na mednarodni ravni zelo dejaven in moraš lobirati z velikimi igralci. Litva, Latvija in Estonija imajo trikrat nižje kmetijske subvencije kot Slovenija. Je tako zato, ker so njihovi kmetje manj vredni? Ne. Nekoga verjetno ni bilo ob pravem času v Bruslju, zato se ni pogajal v njihovem imenu. Menim, da je dolžnost vsakega politika v slovenskem prostoru, da se kar najbolj aktivno vključuje na mednarodnem področju.

Zakaj zadruge nimate svojega trgovskega sistema, da bi konkurirale velikim trgovcem?

Mi imamo svoj trgovski sistem, vendar deluje drugače kot delniška družba. Bistvo je, da od kmeta odkupijo, kar ta pridela, in da ga oskrbijo z repromateriali. Če bi imele zadruge glomazne mednarodne trgovske verige, bi se morale organizirati kot kapitalske družbe. Zadruge v Sloveniji opravljamo svoje poslanstvo. In mislim, da to počnemo zelo dobro. Skupni promet in premoženje se nam povečujeta, večina zadrug posluje pozitivno, v povprečju smo tudi največji lastniki živilske industrije, če gledamo mlekarne, vinske kleti in klavnice. To ni sistem, ki bi ustvarjal velike dobičke. Mnogi paradni konji živilske industrije, ki so se izogibali ali izognili zadružnemu lastništvu, so ali v tujih rokah ali pa so propadli. Vidimo, kam so šli Fructal, MIP, Pomurka, Droga-Kolinska... Kritike slovenskega zadružnega sistema so zato neutemeljene.

Zakaj zadruge repromateriala ne nabavljajo skupaj, da bi s tem kmetom znižale stroške?

Na vseslovenski ravni skupne nabave reprometariala res še nimamo, čeprav se s tem projektom ukvarjamo že nekaj let, da bi vsak zase nabavljal, pa tudi ne drži. Imamo nekaj večjih zadrug, ki so pomembni igralci. Trebnje je izjemno močno na gradbenem področju, ptujska zadruga na področju mineralnih gnojil in semen, s katerimi oskrbuje tudi druge zadruge. Čiste nepovezanosti, kot želijo nekateri prikazati, ni. Toda povezati vse zadruge pod eno streho je težko, kajti vsaka je vpeta v neki lokalni prostor.

Še vedno menite, da je študija agrarnega ekonomista dr. Staneta Kavčiča in kolegov, ki je opozarjala na potrebo po povezovanju zadrug in skupnih nabavah repromateriala za kmetijstvo, "navaden zmazek"?

Vem, kako je drugod, zato vem, da je naš zadružni sistem uspešen.

Poznate tudi furlanske kooperative in špansko kooperativo Mondragon, kjer so zadruge središče vsega dogajanja, saj so to zadruge kmetov, obrtnikov, potrošnikov...? Zakaj v Sloveniji ne sledimo tem zgledom?

Zadruge v različnih državah težko primerjamo med seboj, ker se zadruga organizira iz lokalnih potreb ljudi, zato jih ne moremo dati v neki kalup. Mondragon je uspešen zadružni sistem, a ga ne moremo preseliti v Slovenijo. Pri nas se že zadruge v Kopru, Metliki ali Pivki med seboj močno razlikujejo, vsaka ima neko specifiko. Na severu Evrope so nastale zadruge s po pet, celo deset tisoč člani, ki se ne vidijo več v njih, zato izstopajo in ustanavljajo manjše zadruge.