V Uradnem listu je bil objavljen 23. decembra 2011. Odpiranje prijav je trajalo od 30. januarja do 11. maja 2012, ugotavljali so pravilnost izpolnjenih vlog in pozivali ostale, da jih dopolnijo. Na koncu se je nabralo 74 pravilnih prijav. Vrednost razpisa je bila 82.000 evrov. Vmes se je zgodil rebalans, ki je bil argument za zaustavitev razpisa. Prizadeti so bili o tem obveščeni 7. septembra 2012. Pritožba ni dovoljena, dopustno pa je vložiti tožbo na upravno sodišče v roku 30 dni od vročitve odločbe. Zavajanje, zavlačevanje, ignoranca, kršenje dogovorov, postopkov...

Devet mesecev dolga kalvarija za prosilce. Tudi za temi izbrisanimi projekti stojijo mladi, poročeni, družinski člani, izobražene ženske. Vmes so bili spočeti in rojeni bodoči umetniki, šolniki, policisti, zdravniki... Starši bodo lahko mladcem čez čas razlagali, kako da so jih naredili: "Takrat se je začel izbris, izgubila sva službo in imela veliko časa, da te narediva. Šolali te bomo v eni izmed maloštevilnih javnih šol. Stara starša sta bila ob precejšen del penzije, babica partizanka in dedek Srb sta prihranke za tvoje šolanje porabila za preživetje, mami od nenehnega pisanja za drobiž še ni uspelo plačati položnic za nazaj, očka policaj te je pa vse dni budno čuval. Državni sekretar na ministrstvu za izbris boš, ni druge."

Nazaj h kulturi. Da bo področje kulture del tega marša - najprej rožljajočih okostnjakov, potem pa kar direkt izbrisanih -, je jasno od samega začetka. Začelo se je z ukinitvijo ministrstva. Nadaljevalo z dvema majhnima agencijama za knjigo in film, kjer gre v primerjavi z drugimi uporabniki državnega proračuna za drobiž. Tistih nekaj zaposlenih na obeh agencijah je komajda za kakšen ministrski kabinet. Sledil je zloglasni evro manj za nacionalno televizijo. Bencin, meso, cigarete so se vmes podražili, ampak ta evro je pa bistven. Morda nova planetarna televizija potrebuje še več kadrovskega arzenala in se je vlada odločila, da jim (prikrito) pomaga. Nacionalko bodo počistili do temeljev in ostanke prepeljali v Stegne. Na hitro in dokaj potihem so ukinili javni zavod za sodobni ples, nekaj podobnega kot na projektnem uprizoritvenem področju se menda dogaja tudi z intermedijskimi umetnostmi, letos ni bilo razpisa za poklicno usposabljanje, ni bil objavljen razpis za enoletne kulturne projekte v okviru Direktorata za kulturno dediščino in ni sofinanciranja projektov in programov, ki so dobili podporo evropskega razpisa Kultura. So pa menda pogodbe za projektne razpise na nekem drugem področju podpisovali skorajda čez noč.

Težko bi rekli, da nismo vedeli, kaj nas čaka. Pa je vseeno brutalno. Hitrostno in hlastajoče sprejemanje varčevalnih ukrepov pred poletjem, ko so povozili 39 področnih zakonov, je gesta, ki je zarezala v vse nas. Je kdo preveril možnost vpisa v knjigo rekordov, kjer smo Slovenci bravurozno zastopani s patološkimi neumnostmi? Poleg največje fritaje in nenehnega igranja na harmoniko lahko dodamo nove kategorije. Recimo rekord za najkrajšo noč z največ sprejetimi zakoni, morda kategorija ubijalsko, toda inovativno. Vlada bi lahko izdala priročnik, kako po hitrem postopku uničiti državo. Tak slovenski, ki bi ga lahko postavljali ob bok najbolj maskerskim politikam. Potem bi se lahko na novo razsute države zagovarjale pred svetovnim občestvom, da so za model propada uporabile slovenski princip. Zaradi hitrosti. Po hitrem postopku smo delno izbrisali penzioniste, sledili bodo javni uslužbenci, mediji, samozaposleni pa komaj še dihamo na potapljajočo se slamico, ki vse hitreje tone v močvirju. Me ne preseneča, da je neizvoljeni v OZN predaval o genocidu. Podpiram idejo, da se na tako pomembnih mestih govori zgolj o temah, na katere se človek res spozna.

Kaj zdaj? Pravni postopki, pritožbe bi znali požreti veliko časa in denarja, morda bi čez leta dosegli svoj prav na sodišču. Pirova zmaga, a potrebna in pomembna. V nasprotnem pač dodaten minus na računih zaradi stroškov. Nujna je vzporedna dejavnost. Toda kakšna? Upor? Če bi se nevladniki v kulturi zbrali na cesti, bi povzročili kvečjemu kakšen prometni prekršek. Hitri in učinkoviti varianti sta vsaj dve: resorji, ki jih pokriva naš minister, združeni v uporu ali pa popolna solidarnost med kulturniki v mrku. Zaprte galerije, gledališča, kinodvorane. Samoizbris kulture do nadaljnjega. Preradikalna gesta za vrtičkarsko razdeljeno kulturo v Sloveniji. Tovrstna solidarnost so zgolj mokre sanje. Na hitro lahko spravimo skupaj samo totalen upor vseh segmentov združenega ministrstva. Zahvaljujoč edini pravi opoziciji v državi - sindikatom (kar je v bistvu narobe svet, ampak takle mamo). Znanost bi tako končno prišla do skupinskega fototermina. Ilegala je bil eden izmed predlogov na sredinem sestanku Asociacije nevladnih organizacij. Kjer so, med drugim, povedali, da kroži trač o dveh milijonih evrov, namenjenih tudi ranljivim skupinam, ministrstvo pa da ne ve, kako in kam bi s tem denarjem.

* Obtožujem! je naslov članka Émila Zolaja, ki je bil objavljen 13. januarja 1898 na naslovnici časopisa L'Aurore. V pismu je Zola obtožil predsednika države, da je v sodnih postopkih zoper generala Alfreda Dreyfusa prišlo do številnih napak, predvsem pa pomanjkanja dokazov. Zola je bil zaradi pisma obsojen, v zapor ni šel, ker je pobegnil v Veliko Britanijo.