Z razgledne točke je pohitel do avtomobila in oddrvel. Med vožnjo je ob cesti zagledal kolega, raketnega inženirja dr. Wernherja von Brauna, in ga povabil v avto. Skupaj sta se zapeljala do izstrelišča, kjer ju je pričakalo navdušenje številnih prisotnih, ki so neučakano hiteli razlagati svoje vtise. A jih je Dornberger nemudoma utišal. Ton, ki ga je v četrti minuti po radiu oddajala raketa, je še vedno zvenel, a kritičnega trenutka vstopa v gostejšo atmosfero raketa še ni dosegla. Pred ciljem lahko še vedno razpade… "Zadetek!" se je zaslišalo iz zvočnika. Profesor Hermann Oberth, sodelavec in eden izmed pionirjev vesoljskih poletov, je prihitel iz bližnje stavbe in čestital Dornbergerju.

Trije možje so tistega jutra pred sedemdesetimi leti opravili prvo uspešno izstrelitev balistične rakete, strašnega orožja, ki naj bi zavezniškim silam prizadejalo dokončno uničenje. A Dornberger se je zavedal širšega pomena tega dne: "Današnji dan, 3. oktober 1942, je prvi dan nove ere prevozov, ere vesoljskih potovanj."

Raketa A-4, ki jo je Goebbelsov urad kasneje preimenoval v bolj znano vergeltungswaffe 2 (maščevalno orožje 2) ali V-2, je z doseženo višino 84,5 kilometra postala prvi objekt človeške izdelave, ki je poletel v vesolje.

Peklenska raketa

A divjala je vojna in razpredanje o vesolju je bilo v tistem času sila nepriljubljeno. Hitler, čeprav sprva nenavdušen nad visoko ceno, je nujno potreboval čudežno orožje, ki bo podpiralo nemško moralo, zato je naročil izdelavo raket V-2 v velikih količinah. Do konca vojne so jih izdelali okoli 6000.

Ta nepremišljenost je terjala svoj davek: za pogon rakete je bil denimo potreben alkohol, ki so ga pridobivali z destilacijo krompirja. Za izstrelitev ene rakete ga je bilo potrebnih kar 30 ton. V času hudega pomanjkanja hrane bi lahko s pogonom ene rakete nahranili sto tisoč ljudi. Izstrelili so jih več kot 3000.

Rakete so bile v kratkem času vojne rabe vzrok za smrt 2754 civilistov v Londonu. In čeprav je številka visoka, je bil projekt relativno neuspešen. Številne rakete niso dosegle cilja, poleg tega so imeli Nemci težave z natančnostjo zadetkov. A to ne pomeni, da je bilo orožje neučinkovito. V nekem napadu je raketa zadela kinodvorano in ubila 567 ljudi, 291 pa ranila. Uspešna detonacija je običajno za seboj pustila dvajset metrov širok in osem metrov globok krater, v zrak pa pognala 3000 ton materiala.

Še največji absurd pa je bila skupna cena projektov V-1 (brezpilotno letalo-bomba) in V-2. Za razvoj in izdelavo je Nemčija porabila tri milijarde tedanjih dolarjev, kar je bilo za dobro milijardo več od projekta Manhattan, ki je Američane oskrbel z jedrsko bombo.

Wernher von Braun, glavni arhitekt projekta V-2, je tistega oktobrskega dne štel šele 30 let. V naslednjih letih se je posvetil izboljšavam rakete, čeprav ga je še vedno zanimala predvsem njena aplikacija za raziskovanje vesolja. Ko je nekega dne na domu enega od inženirjev med kolegi izrazil obžalovanje, da ne usmerjajo svojih naporov v izdelavo vesoljskega plovila, ga je gestapo, ki je vohunil za njim zaradi spora s Himmlerjem, marca 1944 aretiral. Obtožili so ga defetizma, sabotaže in simpatiziranja s komunizmom. Po posredovanju Dornbergerja so ga vendarle izpustili, zaradi ključne vloge pri projektu pa so mu vrnili tudi položaj tehničnega direktorja.

Nevarna epizoda mu ni zlomila duha. Septembra 1944, ko je prejel novice o prvem raketiranju Londona, je dejal: "Raketa je delovala popolno, če odmislimo pristanek na napačnem planetu."

Tik pred koncem vojne se je s svojo ekipo predal Američanom. Ti so dobro vedeli, kako pomemben človek jim je padel v roke: von Braun je bil na vrhu t.i. črnega seznama nemških znanstvenikov in inženirjev, ki so jih ZDA želele ujeti in zaslišati. Kmalu so ga z ekipo prepeljali na ozemlje ZDA, kjer je začel razvijati balistične rakete za ameriški vojaški jedrski program.

Sanje o vesolju

Von Braun je bil pragmatičen človek, razvoj orožja je videl kot sredstvo za dosego svojih sanj o raziskovanju vesolja. V javnosti se je začel vse pogosteje oglašati z norimi idejami o vesoljskih taksijih, postajah in potovanjih na Luno, o katerih je sanjal že v otroštvu. Pri tem mu je pomagal celo Walt Disney in von Braun je kmalu postal zvezdnik. Bil je odločen, da ključne ljudi ameriške administracije prepriča v ustanovitev vesoljskega programa.

A Američani niso bili edini, ki so uspešno izkoristili znanje in tehnologijo nemškega raketnega programa. Zasedbo tovarn in zajetje nemških znanstvenikov ob koncu vojne je Sovjetska zveza izkoristila za razvoj svojih balističnih raket in že leta 1947 ponudila svojo kopijo V-2, R-1.

Četrtega oktobra 1957, petnajst let in en dan po uspešni izstrelitvi rakte V-2, je von Brauna šokirala novica, da so Sovjeti v zemljino orbito izstrelili prvi satelit, Sputnik. V vesolje ga je ponesla različica rakete R-7 semjorka. R-7, prva medcelinska balistična raketa, je bila za razliko od prejšnjih različic, ki so se zanašale na von Braunove rešitve, pretežno sovjetske zasnove, družina raket R-7 pa eden najuspešnejših raketnih programov, iz katerega izhaja tudi raketa sojuz, ki danes astronavte prevaža na Mednarodno vesoljsko postajo.

A prav ta simbolni poraz ZDA je dokončno pripomogel k uresničitvi von Braunovih ambicij. Na krilih hladnovojne tekmovalnosti so Američani uradno vstopili v vesoljsko tekmo, von Braun pa je bil njihov največji adut. Štiri mesece po izstrelitvi Sputnika je predelana von Braunova balistična raketa jupiter-C v vesolje ponesla prvi ameriški satelit, Explorer 1.

Ameriški predsednik John F. Kennedy je že kmalu po prvem človeškem poletu v vesolje sovjetskega kozmonavta Jurija Gagarina leta 1961 napovedal namero o osvojitvi Lune. Dvajset let po izstrelitvi rakete V-2 je vse kazalo, da se bo želja von Braunu vendarle uresničila. V zgodovinskem govoru na Univerzi Rice v Houstonu septembra 1962 je Kennedy obelodanil načrt: "Odločili smo se, da še v tem desetletju poletimo na Luno." Kennedy, ki je bil pred govorom priča preizkusu von Braunove mogočne rakete saturn C-1, je odločil usodo desetletnega vesoljskega programa, v katerem je von Braun, zdaj kot Nasin direktor Marshallovega središča za polete v vesolje, znova odigral ključno vlogo. Sedem let pozneje je saturn V, 110 metrov visoka raketa z maso 2800 ton, Neila Armstronga in njegovo posadko ponesel proti Luni.

Wernher von Braun, človek, ki se je z raketo V-2 prvi dotaknil vesolja, naslednje etape in izpolnitve svoje največje želje, potovanja na Mars, ni dočakal.

Po koncu poletov na Luno je zanimanje za podiranje novih mejnikov v vesolju usahnilo. Še danes je vrnitev na Luno prej želja kot realen načrt, Mars pa ostaja cilj negotove prihodnosti.

Več o razvoju rakete V-2 in njenih naslednic na strani 32