V njenih projektih ni nič postavljeno eksplicitno, temveč se fragmenti stapljajo na način, ki poskuša delovati kot predzgodba katere koli urejenosti v popularni glasbi. A dober posluh zna hitro zaznati, da se pod plastmi hrupa skrivajo izjemno senzibilne muzike, za katere Kim pravi, da "prihajajo iz telesa in glava jim sledi". (Po)doživeto, prvinsko in analogno, kar je bil njen (in njihov) zaščitni znak že od sonične mladosti naprej.

V ocenah smo si bili vedno enotni, da Sonic Youth nikdar niste hoteli izkoristiti donosnega mainstream potenciala, ki ga je bilo mogoče periodično zaznavati od albuma Sister (1987) dalje. Vaš novi projekt Body/Head je ta odklon znova vrnil ali obrnil proti izhodišču. Kje tičijo razlogi za zavestno potovanje po vzporednem univerzumu?

Ne branim se mainstreama, a ne vidim razloga, da bi silila vanj, če v njem ne najdem umetniške vizije, vsaj trenutno ne. S tem ga nikakor ne odklanjam, niti možnega preboja nekoč v to smer, vendar je zelo malo verjetno. Enostavno to nisem jaz ali - v tem primeru - nisva midva. Obstajajo zunanji dejavniki, na katere ne moreš vplivati - tako tudi odstopanja lahko postanejo del (mini) trenda. Večinoma nehote, a vseeno. Veliko umetnikov je neki "trenutek" zapeljal v donosno sfero. In z njo ni nič narobe, če se ji ne podrediš, temveč jo nagovarjaš po svoje - na način, kot do tega trenutka, iskreno in brez prišepetovalcev. Zunanji dejavniki znajo biti namreč velik hudič, zlasti če te zaslepijo. V mainstreamu so stvari, ki jih imam rada, vendar se ne vidim in slišim v njem - tega preprosto ni v mojem DNK.

Umetniška integriteta torej ostaja nedeljiva.

Niti ne bi operirala s terminom integriteta, ker je moje razmišljanje sila preprosto - gre za reakcijo. V danem momentu me zanese v neko smer in tej poskušam dati zvokovni oziroma slikovni odgovor, ki izhaja iz mene. Vse svoje življenje sem hotela biti vizualna umetnica in moj instinkt gre v to smer. Tudi Sonic Youth smo se približevali in približali mainstreamu, predvsem takrat, ko smo eksperimentalne prvine nekoliko zanemarili. Resda smo razvili svoj "sound," vendar je bila poznejša faza veliko bolj sprejemljiva in manj raziskovalna. Vsi so nas tlačili med eksperimentalne skupine, mi pa smo se umikali s teh frekvenc. Rather Ripped in Eternal sta zelo dostopna albuma.

Kakšen je odnos med ravnotežjem in kaosom danes - po slišanem na koncertu je projekt Body/Head še bolj eksperimentalen kot Sonic Youth v svoji začetni fazi.

Vsekakor, saj je osnovna premisa Body/Head čista improvizacija. Kar zadeva Sonic Youth, velja zmotno prepričanje, da smo zgolj vklopili inštrumente in začeli igrati, kar nam je prišlo na pamet. Ni bilo tako. Eksperiment je imel svoj rep in glavo, svojo - resda ohlapno - strukturo. Skladbe so se razvijale z igro. Vanje smo vnašali ali odvzemali sekvence, dokler nismo bili prepričani, kako bi se stvari najbolj slišale skupaj, in jih tako tudi "zlepili". Body/Head te urejenosti ne pozna, vse črpava iz energije na odru. Okoli nje gradiva in razgradiva slišano - včasih (de)evolucija traja nekaj minut, včasih nekaj deset; ti občutki so varljivi. Obstajajo neka ohlapna besedila, to pa je tudi vse.

S podobnimi svobodnjaškimi aplikacijami - kot tudi poznavanjem vaše sonične dediščine - je v svojih preteklih projektih operiral tudi Bill Nace. Izhodišča vama torej ni bilo težko najti, kajne?

Razlika med najinim in preostalimi Billovimi projekti vseeno obstaja - v Body/Head ima veliko več svobode, zato je njegova kitara veliko manj "uglašena" kot pri drugih projektih. Neurejenost je najin največji adut, ki nama dopušča, da z izvedbo manipulirava po svoji volji in interakciji. Poleg tega zelo dobro pozna zgodovino glasbe in to poznavanje vnaša v igranje. Prav on je tisti, ki najine improvizacije usmerja proti določenim izhodiščem, ki sicer niso žanrsko obremenjena, a je v njih vseeno mogoče prepoznati nekatere vplivnostne odtenke.

Vaše umetniško razmišljanje je interdisciplinarno in kompleksno - kako se odločite, kateri panogi boste v danem trenutku dali prednost?

Predvsem se poskušam osredotočiti na vizualno umetnost, saj sebe še vedno ne dojemam kot glasbenico. Prej bi rekla, da sem alkimistka, in upam, da se ne sliši preveč pretenciozno, ker ni mišljeno tako. Tudi ko igram muzike, si zamišljam neki odprt prostor, neke konceptualne oblike, ki jim poskušam dati zvočni odsev. Glasba mi namreč omogoča, da vanjo potopim svoje telo, da se v njej izgubim… Gre za njeno doživljanje, ki je pri meni jako intenzivno. Veliko mojih umetniških instalacij je zato performativnih, saj poskušam doseči enak učinek, kot ga najdem v glasbi.

Ker rock'n'roll življenje zahteva veliko "on the road" odrekanj, kako kombinirate ta del kariere s slikarskim, ki - vsaj po mojem laičnem mnenju - zahteva več koncentracije?

Po pravici povedano, ne vem. Podobno vprašanje si večkrat postavljam tudi sama. Vendar brez rock'n'rolla enostavno ne morem, brez njega bi v meni zazevala velika luknja. Pred kratkim sem se vrnila s poletne turneje Ikue Mori, zdaj sva na poti z Billom… Mislim, da se bom do naslednjega poletja bolj posvetila delu v ateljeju. Veliko bolje namreč (za)služim s slikarijami in treba je preživeti.

Kaj bolj vpliva na kaj - glasba na vizualno umetnost ali vice versa?

Podobe kot take imajo zelo velik vpliv na vse moje ustvarjanje, brez njih enostavno ne morem. Tudi to je ena izmed stičnih točk znotraj projekta Body/Head. Oba z Billom sva zelo vizualno opredeljena, še zlasti se navdušujeva nad filmi Catherine Breillat. Do zvoka ne pristopam zadržano, včasih ga dobesedno vidim, a vseeno ga ne morem vrisati v instalacijo. Moja umetnost je povezana in ločena hkrati. Pred dvema tednoma sem izvedla performans na neki otvoritvi, kjer sem uporabila videoinstalacijo z odprtja svoje razstave v Berlinu, sam koncept pa je vključeval tudi plesno točko in drgnjenje na dve kitari… Bilo je zelo glasno.

Glede na to, da sta z Billom tako vizualni osebnosti, je prav nenavadno, da je malo ploščo slikovno opremil Dennis Tyfuss.

Dennis se veliko ukvarja z naslovnicami, zato mu nisva mogla reči ne. Lahko bi rekla, da je naslovnico izdelal po svojem karakterju, saj je zelo zabavna osebnost. Do aktualne turneje bi moral iziti tudi EP, kjer je naslovnica plod sodelovanja med nama - gre za nekakšno slikovno manipulacijo, ki jo težko razložim. Ko jo boste videli, boste vedeli, kaj sem želela povedati.

Se pa prihodnji teden obeta izid zanimivega projekta, kjer ste združili moči z Yoko Ono in Thurstonom Moorom - YokoKimThurston.

Gre za material, ki je nastal pred dobrim letom dni v fantastičnem analognem studiu Serious v New Yorku. V bistvu gre za dokument enega samega dne, ki smo ga preživeli med štirimi stenami. Nič ni "izrezano," vsi posnetki so takšni, kot so bili posneti v prvem šusu. Yoko je imela pred kratkim nekaj koncertov v New Yorku in Los Angelesu, kjer je zbrala originalni Plastic Ono Band z Ericom Claptonom na čelu, poleg pa povabila še nekaj prijateljev (Bette Midler, Paula Simona). Glasbeni direktor Sean Lennon naju je takrat prosil, da bi priredila skladbo Mullberry, in bil tako navdušen, da naju je čim prej hotel spraviti v studio s svojo materjo. Album v več oblikah bo kmalu na voljo, kar je z mojega stališča malce neprijetno, saj sva se s Thurstonom vmes razšla. Očitno bo to najino zadnje sodelovanje…