Duke je namreč eden tistih redkih, ki ni nikdar razočaral in ki je s svojo zasedbo tudi v slabih trenutkih - in tudi teh je bilo nekaj, zlasti po odhodu trobentača Cootieja Williamsa in smrti pozavnista Trickyja Sama Nantona - ohranjal visoko izvedbeno raven. S svojim orkestrom je pravzaprav postavil previsoke standarde: če se jim je zgolj približal, ne pa jih tudi dosegel ali presegel, so zlobni jeziki že začeli opravljati, da se njegova umetniška krivulja obrača navzdol. A še zdaleč ni bilo tako.

Repertoar Duka Ellingtona se ne prešteva, temveč tehta - zato pavšalni piarovski podatek, da je zložil več kot 1000 skladb, ne pove prav ničesar. Govor je o godbah brez vsakršne nominalne vrednosti. Lahko bi zložil samo tistih pet na "povratniškem" albumu Ellington At Newport (1956) in bilo bi dovolj. Vsaka njegova kompozicija ima namreč trajno in brezčasno vrednost, saj zaobjema vse življenjske strasti - kar je Duke dosegel tako, da je spodbujal svoje soliste, naj se svobodno prepustijo emocijam. Govor je o dinamičnih in razkošnih godbah, o delih impresivne svežine, ki so postala kulturni spomeniki za vsa stoletja iz različnih, včasih tudi zunajmuzikalnih razlogov.

Ves čas je slišal glasbo

Ellington je pisal povsod, kjer je lahko - bojda ni bilo trenutka, ko ne bi slišal glasbe. Trobentač Rex Stewart je nekoč dejal: "Medtem ko smo mi po koncertu spali, je Ellington vzel v roke najbližji karton in začel pisati." Vendar je zapisana glasba služila samo kot "opomnik", beležil jo je zgolj kot idejo, saj partitur kot takih nikdar ni dojemal kot nekaj dokončnega. Njegova glasbena vizija je bila namreč v službi celega orkestra, ki je bil pravzaprav njegov pravi inštrument, in ne klavir, kot je nekoč dejal Billy Strayhorn. Resda je kompozicijam na koncu dal zadnji premaz, vendar je pred tem ves ansambel na osnovi njegovih "skic" sestavljal in debatiral o izbranem aranžmaju. Najprej sekcije posebej, nato vsi skupaj. Vztrajal je, da ima vsak član svoj glas, in tej politiki celo prilagodil vodenje orkestra; če dobro prisluhnemo, se njegovi posnetki šibijo pod solističnimi intervencijami, ki pri tem izstopajo in hkrati ne izstopajo - so vezivno tkivo, ki mu orkester ustvarja ozadje, da bi solisti (Johnny Hodges, Ray Nance, Russell Procope, Ben Webster, Harry Carney in drugi) povezali posamezne sekvence med seboj in jih nevsiljivo zlili z osnovnim konceptom skladbe.

V celoto je znal povezati različne karakterje različnih jazzovskih smeri in razmišljanj, pri tem pa ohranil ves efekt in dostojanstvo ansambla, ki je godbe izvajal. V nobenem drugem orkestru solist ni dobil toliko priložnosti, kot prav pri Ellingtonu, prav tako se v nobenem drugem orkestru improvizirani solo ni toliko vklopil v izhodiščni koncept skladbe. Zato ne preseneča, da so glasbeniki, tudi solisti, z njim ostajali zelo dolgo časa. Iz orkestra jih je lahko "odgnal" samo spor zaradi dekleta.

Nikdar ni ostal na mestu

Tudi največjim jazzovskim analfabetom je že dolgo jasno, da noben resen glasbeni diskurz ne more iti mimo Duka Ellingtona, tako kot v drugih smereh ne gre mimo Hanka Williamsa, Elvisa Presleyja, The Beatles ali The Clash. "Vojvoda" je bil vodja velikega jazz orkestra več kot pet desetletij (1923-1974) in v vsem tem času je redkokdaj izgubil občutek za avtentičnost in koncentracijo - razlog je bil njegov odnos do glasbe in ljudi ter zlasti neumorna želja po raziskovanju. Nikdar ni želel ostati na mestu, tudi takrat ne, ko je že kazalo na redukcijo v jazzu in na zaton velikih orkestrov. Duke je vztrajal, ker je zaupal in verjel v svoj instinkt, da mogoče res ni več možen tako radikalen poseg v elementarno v jazzu kot takrat, ko je decembra 1927 stopil v Cotton Club, a se še vedno najde dovolj prostora za ravnotežje med kompozicijo in improvizacijo, ki jo je stabiliziral s svojim orkestrom.

Predvčerajšnjim umrli zgodovinar Eric J. Hobsbawn je pod psevdonimom Francis Newton zapisal, da je Ellingtonu uspelo rešiti problem, za katerega se je zdelo, da je nerešljiv - in sicer preobrazbo žive, spremenljive, neulovljive ter improvizirane kolektivne glasbe v strogo kompozicijo, brez posega v njeno spontanost. Duke je namreč dokazal, da je mogoče ohraniti tako kreativno svobodo kot celovitost izvedbe. Ta trend ni zamrznil tudi po njegovi smrti, saj se je skrb za orkester najprej prenesla na njegovega sina Mercerja (do leta 1996), tretjo generacijo pa je pod okrilje vzel Dukov vnuk Paul. Najverjetneje jima ni bilo težko nadaljevati tradicije, saj skozi orkester govorijo mnogi glasovi, najglasnejši pa je še vedno glas Duka Ellingtona, brez katerega ves ta jazz ne bi bil to, kar danes je. Ni jih namreč veliko, ki so glasbo vzeli tako osebno kot ravno on. In prav s tem ni razširil samo mej jazza, temveč meje popularne glasbe na sploh.