Že leta živijo v ropotu, smradu in prahu ter večnih sporih s sosedom, ki po njihovem mnenju ni več kmet, marveč podjetnik in eden večjih preprodajalcev sadja in zelenjave pri nas. Ko so pred desetletjem začeli graditi svoje hiše, še ni bilo tako. Ni bilo ogromnih lesenih lop in hladilnic, ni bilo ventilatorjev, ki ropotajo tudi vse noči, ni bilo skladovnic praznih in polnih gajb zelenjave, ni bilo viličarjev in velikih tovornjakov, ki ogrožajo njihovo varnost in jim občasno zapirajo edino ozko cesto... "Naše hiše s pogledom na cerkev in travnike smo zgradili v idiličnem vaškem okolju," danes tarnajo neprespani in razrvani najbližji sosedje, ki si še svojih imen ne upajo povedati, da jim ne bi sosed še bolj nagajal.

Vse poletje v smradu in ropotu

So pa bližnji sosedje Burgerjevih po letih jalovih pritožb zdaj "veseli" vsaj družbe in občutka, da v svoji stiski niso več sami. Ko se je namreč začel sosed širiti, so se jim v bitki proti smradu, hrupu in prometu pridružili še stanovalci novega montažnega naselja. Osemdeset podpisov nezadovoljnih krajanov je zadostovalo, da so jim na zadnji seji prisluhnili tudi občinski svetniki, ki so obravnavali predlog odloka o občinskem prostorskem načrtu. Ta je vključeval tudi širitev dejavnosti Burgerjeve kmetije in gradnjo novih objektov na travnikih ob novem naselju.

"Vse poletje smo živeli v smradu in ropotu," so ogorčeni novi stanovalci sicer zelo lepo urejenega naselja. Ob nakupu hiš niso mogli slutili, da bo sosed stresal po njivah odpadno sadje in zelenjavo. Pritožujejo se, da sta v poletni vročini gnila, privabljala roje muh in neznosno smrdela. Ne gre več za kmetijsko dejavnost, gre za proizvodno dejavnost, saj se podjetje ukvarja s preprodajo sadja in zelenjave, kar spremljajo smrad, hrup in tovorni promet, kar zagotovo ne sodi v strnjeno naselje, so nezadovoljni Moščani zapisali tudi v pobudo za selitev dejavnosti. Dodali so, da podjetje, ki je registrirano in se ukvarja z nakupom in prodajo sadja na debelo, gradi hladilnice, sortirnice in pakirnice, kar prav tako ne sodi v naselje. Opozarjajo tudi, da kmet podjetnik ogroža varnost na šolski poti, da je na travnik navlekel vso mogočo ropotijo, tudi salonitke, da je nadgradil objekt za silažo, ga pokril s streho in v njem uredil hladilnico. Ker silaža seveda nima elektrike, je pripeljal agregat in zdaj ropota ta in ventilatorji.

Občinske svetnike je protest krajanov dovolj ganil, da so že predvideno območje širitve dejavnosti izvzeli iz občinskega prostorskega načrta. Strinjali pa so se, da bodo novo lokacijo širitve poiskali skupaj z Burgerjem in jo naknadno umestili v prostorski načrt. Presojo, ali je že postavljena silaža narejena po pravilih, na občini prepuščajo inšpekcijskim službam. Dodajajo pa, da je na kmetijskih površinah pod določenimi pogoji možna postavitev nezahtevnih objektov za kmetijski namen.

Burger: Seveda plačujem globe, kaj pa naj bi?

Tudi Peter Burger, mladi prevzemnik kmetije, o sosedih ne zna povedati veliko dobrega. "Sosedje se sploh ne znajo več pogovarjati in za vsako malenkost pokličejo inšpektorje, ki so pri nas stalni gostje. Seveda plačujem globe, kaj pa naj bi? Ampak naša kmetija je tu od nekdaj. Nisem kriv, da so se na vas priselili meščani, ki jih moti vaški smrad," se huduje Burger. Vztraja, da je kmet in eden največjih pridelovalcev zelenjave, zlasti čebule, korenja, rumenega korenja, zelene, kolerabe..., kar zvečine pristane pri najboljšem sosedu. "Ko zmanjka domače zelenjave, jo uvozim," pravi in doda, da od vsepovsod iz Evrope. Za svojo dejavnost seveda potrebuje hladilnice, sortirnice, pakirnice in skladišča, našteva in doda, da sosedje pretiravajo v oceni, da je okolje neurejeno. A je neurejenost kljub njegovemu mnenju bodla v oči tudi ob našem kratkem obisku. Za netočnega pa se je izkazal tudi podatek, da je na občino naslovil prošnjo za širitev dejavnosti, še preden je nastalo novo naselje. Na občini so namreč pojasnili, da je oddal vlogo maja 2005, dve leti kasneje, kot so začeli načrtovati naselje.

Peter Burger je zaradi slabih izkušenj nezaupljiv tudi do novinarskega stanu. Zato sprva ni hotel povedati prav nič, prirojena zgovornost pa ga je prisilila, da je kljub temu odgovoril na vrsto vprašanj in jih komentiral. Tako je dejal, da bi se tudi sam rad preselil, a se nima kam drugam. Zato je še enkrat odločno pokaral občinske uradnike, ki so tako dolgo mečkali njegovo vlogo za širitev, da je ob posestvu pognalo novo naselje. Dodal je, da bi mladega izobraženega kmeta, ki je pripravljen delati, povsod v tujini, kjer ima veliko prijateljev, zagrabili z obema rokama in mu v enem mesecu uredili lokacijo in pogoje za delo. Pri nas pa ga samo ovirajo in ni rečeno, da ne bo prisiljen opustiti dejavnosti in odpustiti 16 zaposlenih, se je pritoževal. Ropotija, ki jo je pripeljal na travnik, pa po njegovem mnenju ni ropotija, saj je pripeljal iz tujine staro mehanizacijo, ki jo bodo sami predelali in popravili. Tudi željo sosedov, da naj bi svojo dejavnost preselil v eno največjih industrijskih con pri nas, kjer je svoja zemljišča prodajal, je zavrnil s preprosto ugotovitvijo: "Kako naj grem v cono lupit čebulo, ki smrdi in bi bili mercedesi sosednjih podjetij in njihovih obiskovalcev ves čas prašni?"