Če pa tako vpraša tujec (na primer italijanski filmski kritik, ki sem ga letos poleti srečal v Gorici), to pomeni nekaj povsem drugega: v tujčevih ustih takšno vprašanje izraža predvsem začudenje, da strokovna filmska revija, ki se ne imenuje ne Bianco e nero ne Cahiers du cinéma, izhaja že 50 let, oziroma (ali natančneje) da še vedno izhaja v času, ko se je cinefilija že zdavnaj tako razpršila in porazgubila, da filmske revije ne morejo več biti njeno središče (in tudi dejansko niso več), in ko je celo tako legendarna revija, kot so Cahiers du cinéma, morala poiskati pomoč pri novem izdajatelju, časopisu Le Monde.
Ljubljanska revija za film in televizijo Ekran bo z letošnjo oktobrsko številko zaokrožila 50-letnico izhajanja. Ob tej priložnosti je že izdala zbornik z naslovom Ekran 1962-2012, ki je prinesel izbor 50 besedil iz vseh letnikov revije (kot vsaka antologija, je seveda tudi ta diskutabilna), v kinocentrih Planeta Tuš poteka retrospektiva 50 slovenskih filmov, ki jo je pripravil starejši sodelavec Ekrana Milan Ljubić, v Slovenski kinoteki pa se je sinoči začela retrospektiva desetih najboljših filmov po izboru sodelavcev Ekrana.
Ekran je začel izhajati oktobra 1962 v filmsko "srečnih časih", retrospektivno, seveda, namreč v obdobju novovalovskih gibanj, ki so formirala tako imenovani moderni film, obenem pa tudi filmsko kritiko, ki se je morala izkazati tako s senzibilnostjo za te novosti kot s sposobnostjo interpretacije. Tedaj se je tudi v Sloveniji s filmi, kot so Akcija, Veselica, Ples v dežju ali Balada o trobenti in oblaku, pojavila "črna serija", v drugi polovici 60. let pa je nastopil "jugoslovanski novi film", ki je spodbudil k pisanju filmskih tekstov tudi pesnike in pisatelje (Niko Grafenauer, Marjan Rožanc), literarne teoretike (Janko Kos) in filozofe (Slavoj Žižek). Po zgledu "avtorske kritike" so tudi pri Ekranu razvili svojo "politiko avtorjev", na začetku 70. let so se poskušali v filmski produkciji (Begunec Janeta Kavčiča), v 80. letih pa je revija ustanovila knjižno edicijo Imago ter mednarodni kolokvij, imenovan Jesenska filmska šola. Prvi izdajatelj Ekrana je bila Zveza kulturnih organizacij, sredi 90. let pa je to postala Slovenska kinoteka. Ekran se že pol stoletja drži modela kritiškega, teoretskega, zgodovinskega in informativnega spremljanja domačega in tujega filma, vse ostalo pa se konstantno spreminja: od formata do uredništva in sodelavcev, z njimi pa tudi načini pisanja, ki ga zaznamujejo različne cinefilske, kritiške in teoretske preference.
