Tekst in foto:Brane Šalamon

V trenutku ko je štajerska metropola dobila naslov evropske prestolnice kulture, so se doma začele številne razprave o primernosti izbire, ponudbe, programa in še česa. Še največ je bilo kritik, veliko jih je bilo upravičenih, najprej okoli denarja, nihče pa v teh razpravah ni pogledal na drugi konec Evrope, v portugalsko mestece Guimaraes, ki si letos z Mariborom deli naslov EPK.

Poudarek na mladih

V Guimaraesu, mestecu z niti ne 55 tisoč prebivalci, dobrih pet ur avtomobilske vožnje iz Lizbone proti severu, so se evropskega kulturnega projekta lotili na povsem drugačen način. Za program EPK so zbrali neverjetnih petindvajset milijonov evrov in so samo za predstavitev v tujini namenili osem milijonov evrov, veliko več od tega, kar je nam uspelo zbrati doma. Za razliko od mariborskih organizatorjev, ki so prepričani, da se spoznajo na vse, so Portugalci v svoj organizacijski odbor povabili tuje poznavalce. Izkušeni Britanec Tom Fleming, ki je vodil že nekaj projektov EPK po Evropi, vodi na primer osnovni in najobsežnejši program City, kjer so v ospredje postavili lokalne in nacionalne avtorje različnih zvrsti in žanrov in predvsem mlade, veliko pozornost pa so namenili tudi razvoju ustvarjalne industrije, ki bo mestu in okolici prinesla rezultate po koncu projekta EPK.

Poudarek na mladih je v tem kulturnem programu pomemben, saj je v mestu polovica prebivalcev mlajša od 30 let in zaradi tega je prej skoraj neznano mesto, če odmislimo bogato kulturno dediščino, postalo svetovno znano. Pomena evropske prestolnice kulture se prebivalci Guimaraesa še kako zavedajo, saj imajo zelo velik občutek lokalne identitete. Kdor pozna portugalsko zgodovino, ve, da so prav tu korenine portugalske identitete in državnosti nasploh, navsezadnje je bil tu vendar rojen prvi portugalski kralj. Za razliko od mariborskega EPK so v Guimaraesu vsi projekti zastavljeni tako, da bodo mestu po koncu EPK prinesli nekaj denarja in predvsem prebudili lokalno industrijo, kar bo priložnost za kakšnih petnajst odstotkov nezaposlenih.

Brez kulturnega pretiravanja

V trenutku, ko so v Guimaraesu izvedeli, da bodo evropska prestolnica kulture, so sprejeli projekt, ki v času sedanje gospodarske krize deluje skoraj neresnično. Najprej so analizirali pozitivne in negativne izkušnje portugalskih mest Lizbone in Porta, ki sta že bila EPK, predvsem pa so se odpovedali spektakularnemu konceptu, ki porabi največ denarja, izkupiček in učinek pa nista zagotovljena.

Zato so najprej vložili neverjetnih 70 milijonov evrov v obnovo mesta in eno najbolje ohranjenih srednjeveških mestnih jeder v tem delu Evrope spremenili v privlačen turistični cilj. Mesto, ki je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, s srednjeveškim gradom v ospredju, romansko cerkvijo Sao Miguel do Castelo, gotsko cerkvijo in samostanom Nossa Senhora da Oliveira, palačo vojvoda Braganca ter kompleksom plemiških in meščanskih hiš, je postalo najsodobnejši in najprivlačnejši muzej na prostem. Letošnji EPK bo imel vpliv na generacije, ki šele prihajajo, in to bo največji izkupiček projekta.

Nobenih novogradenj se niso lotili, ampak so popravili ulice in trge ter uredili vse parke, obnovili so osrednje kulturno središče Vila Flor z dvoranama, galerijo in avditorijem na prostem, razstaviščni center Sao Mamede, osrednji mestni muzej Alberto Sampaio in arheološki muzej Martins Sarmento. Za prireditve na prostem so preuredili nekdanjo tržnico, del univerzitetnega kampusa in uredili množico umetniških ateljejev za študente in umetnike.

Ob sprehodu po ozkih ulicah srednjeveškega Guimaraesa, od velikega podzemnega parkirišča na trgu Praca da Mumadona, kjer stane ura parkiranja v strogem mestnem središču simboličnega pol evra, do osrednjega starega trga Largo Oliveira, z množico kavarn in nepreglednim številom turistov, lahko obiskovalec hitro ugotovi, da ni šel v nič niti evro. Predvsem pa organizatorji vse "kulturno leto" ne pretiravajo s spektakli in ne poveličujejo svoje vloge, vsega skupaj so 110 milijonov evrov, kolikor v celoti stane letošnji projekt, več kot koristno uporabili. Seveda so v mesto že prišli in še bodo velikani, kakršni so pisatelj in esejist Mario Vargas Llosa, francoski režiser Jean-Luc Godard ali pa britanski režiser Peter Brook. Morda bi bila ta imena na primer za mariborske organizatorje premalo zveneča. Portugalci so več kot zadovoljni in predvsem ponosni, da so program pripravili predvsem z domačimi umetniki, ki pridejo za mesec dni v mesto, sistem je znan pod pojmom "artists in residence", z organizacijo umetniških delavnic in nekaj nastopi pa pustijo svoj pečat.

Seveda imajo v Guimaraesu tudi EPK simfonični orkester, ki je naštudiral štirinajst del, posebej napisanih za ta dogodek, imajo tudi orkester glasbenikov, mlajših od enaindvajset let, in orkester glasbenikov, ki še niso dopolnili dvanajst let. Seveda je vmes veliko klasične glasbe, vendar tudi tradicionalne portugalske glasbe in predvsem džeza, saj je svetovno znan tamkajšnji džezovski festival. In glasba odmeva povsod, na slehernem koraku jo je slišati in slišala se bo še dolgo potem, ko se bo letošnje leto končalo hkrati s kopico gledaliških projektov, slikarskih in še kakšnih, kjer ni nikakršnega "kulturnega pretiravanja", ker je vse skupaj namenjeno predvsem kulturi za množice in ne spektaklu.

Nekatere spremembe so očitne

Večina dogodkov, vsega skupaj se jih bo do konca leta zvrstilo okoli šeststo, so pravi pikniki in predvsem družabna srečanja in po vsem mestu je v takšni in drugačni obliki, tudi v najbolj zakotni trgovinici, prisotno srce, zaščitni znak letošnje kulturne prestolnice. Preprost zaščitni znak dogodka, ki za razliko od mariborskega pove vse. Mesto dobesedno živi s tem dogodkom, ki zagotovo ne bo šel v pozabo, saj računajo na dolgoročne učinke, ker jim je EPK v nekdanji tovarni Ancora prinesel znanstveni center, v tovarni Ramada inštitut za oblikovanje, v nekdanji tovarni Freitas & Fernandes center Platforma umetnosti.

V primerjavi s prejšnjimi leti se je Guimaraes močno spremenil in povsem izkoristil naziv letošnje evropske prestolnice kulture. To je tudi cilj projekta EPK, ki se je leta 1985 začel na pobudo tedanje grške ministrice za kulturo Meline Mercouri. Prestolnice so postala predvsem mesta, ki so se lahko le tako preobrazila iz industrijskih središč v nekaj, kar je dobilo novo identiteto. Glasgow, Liverpool, Gradec, Linz, Essen in Pecs, ki so že bile prestolnice, so to preobrazbo doživeli in začeli živeti na novo, v Corku, Solunu, Patrasu in Genovi pa tega, da so bile evropske prestolnice kulture, sploh ni čutiti.

Ob koncu letošnjega prestolničnega leta strokovnjaki že ugotavljajo, da bo Guimaraes zaživel povsem na novo, vprašanje pa je, kako se bo odrezal Maribor. Verjetno bi o tem morali razmišljati že pred letom, ko so v mestu ob Dravi pripravljali projekt, ki ga očitno niso povsem izkoristili. Prva naslednja priložnost, ko bo kakšno slovensko mesto ponovno dobilo naziv evropske prestolnice kulture, bo šele leta 2025. Do takrat bo verjetno dovolj priložnosti, da bomo ugotovili, ali je bil letošnji evropski kulturni projekt v Mariboru tako uspešen, kot bo zagotovo tisti v Guimaraesu.