Hobsbawm je veljal za prepričanega marksista in enega od najpomembnejših zgodovinarjev 20. stoletja "z globalnim dosegom", je ob njegovi smrti zapisal britanski časnik Guardian. Bil je specialist za obdobje 18. in 19. stoletja, tako imenovano "dolgo stoletje", njegovo najbolj odmevno delo pa je bila štiridelna zgodovina moderne dobe, ki obsega obdobje od francoske revolucije do konca 20. stoletja.
Ne vemo, kam plovemo
V slovenščino imamo prevedena njegova dela Čas revolucije: Evropa 1789-1848, Čas kapitala: 1848-1875 ter sklepni del tetralogije Čas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914-1991. V slednjem se je na minulo stoletje ozrl iz ptičje perspektive in ugotavljal, da je bilo takrat "prvič mogoče videti, kakšen bi utegnil biti svet, v katerem je preteklost (…) izgubila svojo vlogo, svet, v katerem stari zemljevidi in karte, ki so vodili ljudi skozi življenje (…), ne zarisujejo več pokrajine, po kateri se gibljemo, morja, po katerem plovemo. Kjer ne vemo, kam nas vodi naše potovanje, niti kam naj bi nas vodilo".
Hobsbawm se je rodil leta 1917 v Aleksandriji v judovski družini, vendar se v rojstno mesto pozneje ni več vrnil. Pri rosnih 14 letih je postal sirota, z Dunaja, kjer je odraščal, se je v času vzpona nacizma preselil v Berlin in ga kmalu zapustil. "Berlinski meseci so iz mene napravili dosmrtnega komunista," je nekoč dejal. S stričevo družino se je preselil na Otok, kjer je nadaljeval šolanje na univerzi v Cambridgeu, kjer je kasneje med drugim poučeval. Tam se je tudi pridružil britanski komunistični partiji, iz katere je izstopil v začetku 90. let. V 80. letih prejšnjega stoletja je Hobsbawm spadal med tiste intelektualce in javne osebnosti, ki so imeli največji vpliv na (takrat opozicijsko) laburistično stranko in tudi na njeno prenovo v desetletju kasneje. Sam se je kasneje ogradil od Blairovega novega laburizma, ki je bil povzet tudi z Giddensovo sintagmo "tretje poti". Blaira je nekoč opisal kot "Thatcherjevo v hlačah".
Tradicije, ki jih "izumimo"
Med Hobsbawmove konceptualne prispevke k humanistični in družboslovni misli sodi pojem "iznajdenih tradicij", s katerim je hotel poudariti interese, ki oblikujejo nabor bistvenih potez preteklosti določene družbene skupine ali nacije. Koncept je definiral v zborniku The Invention of Tradition, ki ga je izdal pred slabima dvema desetletjema s sourednikom Terencom O. Rangerjem. V uvodu je zapisal, da lahko pogostejše iznajdevanje tradicij pričakujemo v času hitrih družbenih sprememb.
Kot zgodovinar je imel razvejano polje zanimanja, pisal je tudi o glasbi in umetnosti. Pod psevdonimom Francis Newton se je na primer preizkušal tudi kot kritik jazzovske godbe. Avtobiografijo Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja je napisal, ko je že dobro zakorakal v deveto desetletje življenja. "Na srečo sem vse življenje pripadal netipičnim manjšinam," je zapisal Hobsbawm, ki se je opredelil za kozmopolitskega poliglota, Juda in priseljenca: "To je zapletlo moje zasebno življenje, a je bilo prednost zame kot zgodovinarja."
Vse do zadnjega je sledil aktualnemu dogajanju po svetu, bil je dobesedno "zasut s kopico časopisov", je dejala njegova hči Julia. Lani je za BBC tako primerjal vstaje v arabskem svetu s pomladjo narodov leta 1848 in se podpisal pod svoje zadnje delo, zbirko esejev How to Change the World: Reflection on Marx and Marxism.
