V člankih smo, kot je znano, na podlagi dokumentov, s katerimi razpolagamo, opozorili na soodgovornost (nad)škofa Stresa in nekaterih drugih članov Škofijskega gospodarskega sveta pri sprejemanju finančnih odločitev predvsem v letih 2000–2005, med katerimi so nekatere tlakovale pot v mariborski finančni polom. Takšna je zagotovo bila odločitev, da se s škofijskim denarjem kupi delnice Zvona Ena in se ga prevzame.
Nadškofa v svoji izjavi ugotavljata, da se »novinarkine navedbe in dokumentiranost ujemajo z navedbami iz besedil g. Mirka Krašovca, ki jih je pred tem naslovil na nekatere posameznike v Cerkvi«. Javni odziv na Dnevnikovo pisanje je zato tudi prvi javni obračun ali javno razčiščevanje s pogledi nekdanjega ravnatelja (nad)škofijske gospodarske uprave Krašovca, če naj bi bili ti, kot trdita nadškofa, skladni z našimi navedbami.
Celotna izjava nadškofov:
Pojasnilo glede vloge škofov pri gospodarjenju mariborske škofije
Novinarka Dnevnika Ranka Ivelja je v soboto, 29. septembra 2012, objavila članek z naslovom Ključno odločitev, ki je vodila v polom mariborske nadškofije, je sprejel škof Stres, v katerem odgovornost za finančni zlom Nadškofije Maribor pripisuje predvsem škofom. Članek je novinarka vsebinsko nadaljevala v prispevku Kaj je vedel že novinar Emiliano Fittipaldi, ki je bil objavljen v ponedeljek, 1. oktobra 2012. Predstavljena stališča so v ključnih delih neresnična in zavajajoča in mestoma sprevračajo moralni nauk Katoliške Cerkve. Iz naslovov in podnaslovov je razviden napad na ljubljanskega nadškofa Antona Stresa z izrecnim namenom odvračanja pozornosti od drugih akutnih problemov v naši družbi. Novinarkine navedbe in dokumentiranost se ujemajo z navedbami iz besedil g. Mirka Krašovca, ki jih je pred tedni naslovil na nekatere posameznike v Cerkvi.
Škofija Maribor je leta 2004 del svojega premoženja vložila v Gospodarstvo Rast in se pri tem ni dodatno zadolžila. Vse postopke v zvezi z dokapitalizacijo in preoblikovanjem gospodarskega področja je pripravljala, predlagala in vodila Gospodarska uprava škofije in ne Škofijski gospodarski svet (ŠGS). Svetu in njegovemu predsedujočemu, t. j. takratnemu mariborskemu pomožnemu škofu Stresu, je v članku pripisana vloga, ki je neskladna z Zakonikom cerkvenega prava. Gospodarska uprava pri vseh poslovnih odločitvah škofije ni samo sodelovala, ampak jih je ŠGS tudi v celoti predlagala v potrditev.
Novinarka v zgoraj omenjenem članku velik pomen pripisuje prevzemu družbe Zvon 1. Prevzem te družbe je Gospodarstvo Rast izvedlo z lastnimi krediti v soglasju z lastnikom, pri čemer se Škofija Maribor ni niti dodatno zadolžila niti ni dala kakršne koli oblike poroštva. Za prevzem Zvona 1 se je Gospodarstvo Rast zadolžilo za ca. 27 mio EUR, pri čemer je bilo 73 % kreditov dolgoročnih. Po prevzemu Zvona 1 je imelo Gospodarstvo Rast 31,7 mio EUR kapitala in 27,4 mio EUR obveznosti. Na koncu leta 2005 je imel Zvon 1 za 122,5 mio EUR kapitala in za 132,2 mio EUR obveznosti. Iz navedenega izhaja, da sta imeli obe gospodarski družbi še sprejemljivo in v poslovnem svetu običajno razmerje med kapitalom in obveznostmi. Zaradi tega odločitev o prevzemu Zvona 1, upoštevajoč razmerja med kapitalom in obveznostmi in takratne gospodarske razmere, ni bila problematična in ni odstopala od poslovanja na relevantnem primerljivem trgu. Škofija Maribor je na področju gospodarjenja s premoženjem do leta 2006, t. j. še v času delovanja pomožnega škofa Stresa v Mariboru, dejansko zmanjševala svojo zadolženost in povečevala lastno aktivno premoženje in se je nahajala znotraj okvirov preudarnega konservativnega poslovanja. Trditev, da je sedanji ljubljanski nadškof Stres glavni krivec finančnega zloma Nadškofije Maribor, ker kot član ŠGS ni nasprotoval prevzemu Zvona, drži toliko, kolikor drži obtožba, da je nekdo kriv za prometno nesrečo, ker ni nasprotoval nakupu avtomobila ali gradnji ceste.
S finančnega vidika naložba denarnih sredstev v delnice oziroma v prevzem Zvona 1 torej ni bila usodna ali kakor koli negospodarna odločitev za škofijo. Gospodarstvo Rast je bilo 25 % lastnik Zvona 1, zato ga je na podlagi prevzemne zakonodaje in v okviru skrbnosti dobrega gospodarstvenika moralo v celoti prevzeti ali pa bi bilo primorano zmanjšati svoj lastniški delež. Najbolj usodna finančna odločitev za gospodarske družbe Škofije Maribor je bila samostojno sprejeta na ravni poslovodstva Zvona 1, da svoje delovanje in sredstva pretežno podredi projektu T-2. Graditev lastnega optičnega omrežja je bil finančni zalogaj, ki mu T-2 in Zvon 1 nista bila kos. Največji investicijski ciklus je potekal v letih 2006 in 2007, ko je bil nekdanji mariborski pomožni škof Stres že imenovan za celjskega škofa (2006). T-2 je na podlagi določb prava Evropske unije utemeljeno računal na uporabo omrežja Telekom, kar je slednji onemogočal in T-2 prisilil v pospešeno izgrajevanje lastnega telekomunikacijskega omrežja. Telekom je uporabo lastnega omrežja za potrebe T-2 oviral z vsemi razpoložljivimi sredstvi, zaradi česar še vedno potekajo sodni postopki. Odločitev o gradnji lastnega optičnega omrežja sta nadzorni svet in uprava Zvona 1 sprejela brez soglasja ŠGS skupaj z vodji projekta T-2. Zaradi tega se je Zvon 1 v letih od 2006 do 2008 močno zadolžil. Tudi ta odločitev je bila sprejeta brez soglasja ŠGS mariborske nadškofije. S tem je soglašal konzorcij bank, ki je očitno verjel v ekonomsko utemeljenost projekta in kreditno sposobnost Zvona 1. Žal se je kreditna sposobnost Zvona 1 z nastopom svetovne finančno-gospodarske krize drastično poslabšala. Po letu 2007 je nastopil pomemben upad gospodarske aktivnosti v svetu in posledično tudi v Sloveniji. Vrednost premoženja Zvona 1 je padla za 70 %, dolgovi so ostali enaki, banke pa projekta T-2 pod dogovorjenimi pogoji niso bile več pripravljene financirati.
Vse pogodbe in sklepi, ki so jih v zvezi s poslovanjem Nadškofije Maribor in z njo povezanih družb sklenili oziroma izdali škofje ordinariji, škofje pomočniki in pomožni škofje, so bili sprejeti z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, vestno, pošteno in v dobri veri. Usklajeni so bili s predhodnimi stališči notranjih in zunanjih strokovnih služb ter sodelavcev z ustreznimi kompetencami. Ključne poslovne odločitve s finančnimi posledicami za Nadškofijo Maribor so predlagala, sprejemala in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb. Kreditni posli so se sklepali po resni kreditni presoji, pod vodstvom vsakokratne posamezne banke kreditodajalke oziroma njihovih oddelkov za oceno tveganja. Vsa poslovna aktivnost je bila evalvirana tudi s strani revizijskih družb, bonitetnih agencij in ostalih zakonskih nadzornih institucij. Potekajoči stečajni in eventualni odškodninski in kazenski postopki bodo pokazali, če je v fazi izvedbe posameznih pogodb in sklepov ob tem morda prišlo do nepravilnosti, oškodovanj in kaznivih dejanj. Pristojni škofje, duhovniki in druge odgovorne osebe aktivno delujejo in si prizadevajo za vzpostavitev transparentnega in poštenega delovanja vseh dejavnosti z Nadškofijo Maribor povezanih družb. V skladu s kanonskim pravom odgovorne osebe preiskuje tudi Sveti sedež, ki je v ta namen opravil obširno vizitacijo in ustanovil komisijo z nalogo pomagati ugotoviti odgovornost posameznih oseb in morebitno prekoračitev pristojnosti in storitev kaznivih dejanj ali drugih kršitev določb prava Katoliške Cerkve.
Škofje ordinariji, škofje pomočniki in pomožni škofje nikoli niso bili člani uprav in nadzornih svetov in niso imeli možnosti neposrednega vplivanja na poslovodstva gospodarskih družb, ki so sprejemala ključne poslovne odločitve s finančnimi posledicami zanje in za samo Nadškofijo Maribor. Naloge odgovornih fizičnih oseb pravnih oseb kanonskega prava so izvrševali znotraj določb veljavnih predpisov verske skupnosti in prava Republike Slovenije. K sprejemanju poslovnih odločitev sodi tudi sprejemanje rizika poslovnega neuspeha, ki je lasten in neizogiben pri vsaki gospodarski dejavnosti.
Z namenom zagotovitve ustrezne kakovosti objavljenih prispevkov bi novinarka Dnevnika Ranka Ivelja lahko preverila objektivnost razlogov za nastop poslovnega neuspeha projektov Zvon 1 oziroma T-2 ter se s tem izognila diskvalifikaciji posameznikov in se bistveno bolj približala resnici.
msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit
msgr. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof metropolit
Stresov vpliv na odločitve je dokumentiran
Nadškofa zatrjujeta, da je vse postopke v zvezi z dokapitalizacijo in preoblikovanjem gospodarskega področja pripravljala, predlagala in vodila Gospodarska uprava škofije in ne Škofijski gospodarski svet (ŠGS). Stresu naj bi s tem pripisali vlogo, ki ni skladna s kanonskim pravom. Gospodarska uprava pa ni le sodelovala pri vseh poslovnih odločitvah škofije, piše v izjavi, ampak jih je ŠGS tudi v celoti predlagala v potrditev. To pojasnilo škofov je mogoče razumeti tudi v smislu, da smo v člankih trdili, da gospodarska uprava oziroma Mirko Krašovec pri oblikovanju odločitev nista imela vloge. Tega seveda nismo trdili. Trdili smo, da je bil ŠGS pomemben organ, ki je sprejemal ključne odločitve, ki jih je uprava nato izvrševala. V tem organu so sedeli (pomožni) škofje, najbolj odločilna je bila beseda škofa Stresa. O tem govorijo dokumenti: zapisniki sej z njegovim podpisom in drugi dokumenti. Morda ta organ ni formalno sprejemal odločitev, toda nobenega dvoma ni o tem, da je pri oblikovanju odločitev dejavno sodeloval in da je vpliv škofa Stresa na ključne odločitve pomemben – in dokumentiran. Nadškof Stres denimo ne zanika, da je prav on pripeljal svetovalno družbo P&C Velenje, ki je leta 2003 pripravila strategijo s ključnimi usmeritvami za prihodnost (finančne naložbe so se po tej strategiji znašle v samem jedru). Tudi navedb, ki kažejo, kakšno vlogo je imel Krašovec, kakšno pa Dušan Zazijal in komu je ta odgovarjal, nadškofa ne komentirata.
Bo Vatikan z ugotovitvami seznanil tudi javnost?
Temeljna ugotovitev v članku, ki je tako razjezil škofa, je, da bi si morali soodgovornost za finančni polom, ki so jo v Cerkvi načelno priznali, a nikoli osebno določili, razdeliti v širšem krogu. ŠGS je bil prepomemben in prevpliven organ, da bi se tej odgovornosti njegovi člani lahko izmaknili. Ob priložnosti bi lahko škofje na primer pojasnili, kako je, na primer, lahko ŠGS 15. novembra 2002 sprejel (dokumentiran) sklep »Škofija mora postati 51-odstotna lastnica«, če ŠGS ni sprejemal odločitev. Škofje res niso sedeli v upravah in nadzornih svetih, kot poudarjata škofa (tam so sedeli duhovniki), a to še ne pomeni, da niso imeli možnosti vplivanja na poslovodstva gospodarskih družb oziroma na gospodarsko upravo škofije. V člankih nismo oporekali, da »škofje ordinariji, škofje pomočniki in pomožni škofje« pogodb in sklepov niso »sklenili oziroma izdali s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, vestno, pošteno in v dobri veri«, kot poudarjata škofa. Nasprotno, zapisali smo, da so optimistične ocene o naložbah dajale tako banke, ki so sodelovale pri investicijskem načrtovanju in se potem čez noč premislile glede dobičkonosnosti naložb, kot svetovalne družbe. A to še ne pomeni, da nadškof Stres in drugi člani ŠGS niso odgovorni za, z današnjega vidika gledano, napačne, pretvegane odločitve.
Prav to, kot so zapisali tudi v izjavi nadškofov Turnška in Stresa, preiskuje tudi »Sveti sedež, ki je opravil obširno vizitacijo in ustanovil komisijo z nalogo pomagati, ugotoviti odgovornost posameznih oseb in morebitno prekoračitev pristojnosti in storitev kaznivih dejanj ali drugih kršitev določb prava Katoliške cerkve«. Upati je, da bodo o svojih ugotovitvah kdaj seznanili tudi javnost.
Propad holdingov udaril tudi po nadškofijskih financah
Čeprav Stres in Turnšek vztrajata, da prevzem Zvona Ena Holdinga s finančnega vidika »ni bila usodna ali kakor koli negospodarna odločitev za škofijo«, ker se ta »ni niti dodatno zadolžila niti ni dala kakršne koli oblike poroštva«, pa širši pregled dogajanja in kasnejši potek dogodkov narišeta drugačno sliko.
Res škofija ob začetku gradnje finančne piramide vanjo (razen začetnega kapitala) ni vložila niti enega evra, a je že takrat bilo jasno, da bodo edini in izključni vir financiranja predstavljala posojila. Ob tem opozorimo, da so bile banke v času do leta 2008 pri dajanju posojil dosti bolj darežljive in zahtevale manj zavarovanj kot na primer danes. Tako Gospodarstvo rast kot oba cerkvena holdinga so sicer pohod po slovenskem gospodarstvu začeli praktično nezadolženi. Obsežna sredstva, ki sta jih oba holdinga potrebovala za nakupe in prodajo vrste (zgrešenih) naložb po Sloveniji, jugovzhodni Evropi in Argentini, sta si tako v času debelih krav večino izposodila pri (državnih) bankah. Čeprav sta v rokah držala velik kos domačega gospodarstva in bila obenem dolgoročna delničarja Heliosa, Cinkarne Celje, Steklarne Rogaška, TKK Srpenice, T2 in vrste drugih družb, pa pri bankah za čuda nista izposlovala dolgoročnih posojil, ampak le kratkoročna, ki sta jih nato vsako leto podaljševala.
Da gradnja (in kasnejši propad) finančne piramide ni pomembneje vplivala na današnje stanje v nadškofiji, pa v celoti izzveni ob podatku, da »avstrijske« banke Raiffeisen, Sparkasse in BKS od nje zahtevajo vračilo vsaj 20 milijonov evrov, na podlagi izposlovanih izvršb pa tudi že rubijo premoženje Nadškofije Maribor.
Tako se zastavlja vprašanje, od kod izvirajo tolikšne obveznosti, če pa nadškofija sredstev ni potrebovala za morebitna povečanja kapitala Gospodarstva rast. Odgovor bi se lahko sicer skrival v letnem poročilu družbe. V skopih pojasnilih namreč piše, da je Nadškofija Maribor obubožani družbi posodila štiri milijone evrov, s kasnejšega seznama terjatev v stečajnem postopku pa izhaja, da je jamčila še za dobre tri milijone evrov obveznosti.
Zakaj jih banke rubijo zaradi še nekajkrat večjih dolgov, v nadškofiji nikoli niso pojasnili, od leta 2010 naprej pa ne objavljajo več niti podatkov o svojem finančnem stanju. Spomnimo tudi, da je Stres v letih vzpona imperija mariborske nadškofije vodil njen gospodarski svet, kasneje, še pred njegovim zlomom, pa je »gasil požar« kot nadškof pomočnik. Na obubožana holdinga ni pozabil niti, ko se je januarja 2010 preselil v ljubljansko nadškofijo, saj jima je velikodušno posodil več kot devet milijonov evrov, ki jih je dobil pri Abanki.
V končni fazi pa je najmanj napačna tudi izjava, da je Gospodarstvo rast moralo holding Zvon Ena v celoti prevzeti, saj bi drugače moralo lastniški delež zmanjšati. Kot smo tedaj poročali, so priprave na konsolidacijo lastništva potekale že dlje časa, in sicer s »parkiranjem« delnic pri prijateljskih družbah, z objavo prevzemne ponudbe konec leta 2005 pa je Gospodarstvo rast le »uzakonilo« svoje glasovalne pravice.
Štuhec žuga s sodiščem
Na navedbe v članku, ki so zadevale najemanje kreditov za obnovo kompleksa stavb na Vrbanski v Mariboru, obnovljene v letih 2006 do 2008, in svojo vlogo pri tem, se je včeraj odzval tudi strokovni direktor zavoda A. M. Slomška dr. Ivan J. Štuhec. Zmotilo ga je, da smo zapisali, da je bil za najemanje kreditov oziroma obnovo Vrbanske »zelo ogret direktor zavoda A. M. Slomška Ivan Štuhec, ki je očitno tako kot vsi drugi verjel v premoženje Zvona, ki naj bi omogočalo vračanje kreditov«. Dr. Štuhec zatrjuje, da o kreditih, ki jih je najemala nadškofijska gospodarska uprava, ne za Vrbansko ne za kaj drugega, nikoli ni bil vprašan, ne informiran. Še več: še danes ne ve, pravi, koliko kredita je bilo dejansko vzetega na račun Vrbanske, »ne pa nujno zanjo«. Štuhec pravi, da nekateri govorijo o 17 milijonih evrov, čeprav je bila celotna investicija vredna okoli 16 milijonov, in da upa, da je ŠGU državni denar za odškodnino (okoli 8 milijonov evrov) res namenila za Vrbansko, in ne za kaj drugega. K temu dodaja: »Moja ideja nikoli ni bila, da je treba Vrbansko financirati s krediti, ampak iz naslova denacionalizacije. Nad to idejo g. Krašovec nikoli ni bil navdušen. Pač pa je v času največje investicije nadškofije po drugi svetovni vojni, kar je Vrbanska dejansko bila, odprl investicije v Studenicah, na Betnavi, sodeloval pri investiciji doma za ostarele v Lenartu, in še kaj manjšega bi se našlo. Tudi nadzornike je določil za vse te objekte on in ne jaz. Tudi enega od izvajalcev del, slavni SCT, je izbral on in ne jaz. Tako nisem bil ogret ne za kredite in ne za vero v Zvon. Verjel pa sem v projekt na Vrbanski, za razliko od koga drugega.«
Štuhec podrobneje pojasnjuje tudi nekatere Krašovčeve domnevne očitke, o katerih nismo pisali. Kot pravi, so ga prejemniki pisma, ki ga je Mirko Krašovec poslal na nekatere naslove (in naj bi bilo – tako Štuhec – tudi vir za Dnevnikov članek), seznanili, da ga Krašovec uporablja za moralno zaščito glede T2 in porno kanalov. Po Štuhečevem vedenju naj bi Krašovec pred člani gospodarske uprave dejal, da Štuhec v projektu T2 ne vidi moralno nič spornega. Toda Krašovec naj bi pri tem pozabil na pomembno razliko, ki da jo je izpostavil »na edinem sestanku o T2, na katerega sem bil vabljen«. Ni moralno sporno prodajati sodobno telekomunikacijsko tehnologijo, naj bi dejal na tem sestanku, moralno sporno je prodajati sporne vsebine s tehnologijo, za kar je šlo pri porno kanalih. Štuhec dodaja, da ga je ključni protagonist v ozadju Miran Kramberger pred vsemi prepričeval, da bo zaradi teh programov celoten paket cenejši. »To bi pomenilo, da lahko pristanemo na načelo, da cilj posvečuje sredstva, v problematično logiko tega načela pa se gospod Krašovec in Kramberger nikoli nista poglobila,« Štuhec še opozarja, da se bo za razliko od škofov, »ki bodo na obtožbe verjetno težko odgovarjali z advokatom«, ob nekorektnem omenjanju svojega imena v zvezi z bankrotom mariborske nadškofije obrnil na sodišče.
