Zanesljivo pa še ni bilo festivala, kjer bi morala ena in ista žirija ocenjevati tako celovečerne igrane kot dokumentarne in kratke filme (med zadnjimi tako študentske kot "neštudentske"). In seveda spet, dokler se ni zgodil 15. festival slovenskega filma, ki se je končal sinoči. In ne nazadnje, ni bilo festivala (še enkrat, dokler...), kjer bi si žirija v treh dneh in pol morala ogledati toliko tekmovalnih filmov: namreč osem celovečernih igranih filmov, sedem srednje- in dolgometražnih dokumentarcev, štiri celovečerne koprodukcije ter enajst kratkih in dokumentarnih filmov.
Toliko tekmovalnih filmov 15. slovenskega festivala si namreč niso ne mogli ne hoteli ogledati ne kritiki in novinarji ne filmski profesionalci, kaj šele "navadni" gledalci, ki so (z zastonjskimi vstopnicami, če so bili iz Pirana in Portoroža) tako in tako obiskovali samo večerne projekcije v "letnem kinu" oziroma amfiteatru portoroškega Avditorija. In veliko vprašanje je, ali je festivalska žirija vse to res zmogla (čeprav si je nekaj celovečercev lahko ogledala že pred začetkom festivala v Kinodvoru), projekcija zadnjega filma iz tekmovalnega programa se je namreč končala včeraj ob 18. uri oziroma eno uro po začetku novinarske konference, na kateri je žirija prvič priobčila svoj izbor festivalskih vesen.
Dokumentarec kot "komedija"
To poročilo je nastalo še v "blaženi nevednosti" o vesnah, tako da je lahko čisto subjektivno. Ne vem še torej za vesne, vem pa, kateri film me je najbolj navdušil, še toliko bolj, ker je bil prikazan kot eden izmed zadnjih. To je Jaz sem Janez Janša v režiji Janeza Janše ter koprodukciji Aksiome in RTV Slovenija, ki je ne le duhovit in inteligenten, marveč tudi "pravi" dokumentarec ali takšen, ki neki realen problem vsestransko in brez ostanka predstavi in razčleni.
Ta realni problem je preimenovanje: najprej preimenovanje kot tako in "na sploh", o čemer se v filmu izčrpno govori, in potem oziroma predvsem konkretno preimenovanje treh umetnikov, ki so se leta 2007 včlanili v stranko SDS in uradno prevzeli ime njenega predsednika Janeza Janše. V filmu slišimo vse mogoče interpretacije tega dejanja, vidimo tudi nekaj njegovih posledic (kot je na primer ta, da za letališki računalniški sistem dve osebi z istim imenom ne moreta sedeti na istem avionu), toda sam film se sklene s povezavo strankinega slogana "Več ko nas bo, prej bomo na cilju" z interpretacijo, ki pravi, da v multiplikaciji istega imena izginja njegov realni "referent" oziroma nosilec: se pravi, več ko bo istih imen, prej bomo "na cilju", če je to izbris realne osebe.
Zanimivi zlasti prvenci
Med celovečernimi igranimi filmi je nedvomno izstopal Šanghaj Marka Naberšnika, če ne drugače pa kot edinstven primer "romsko-slovenskega holivuda" z veliko glasbe in emocij ter "komercialnim potencialom". V tradiciji slovenskega festivala so bili med najboljšimi filmi tisti debitantski - na letošnjem so bili kar trije, a se v njih pojavi nekaj problemov. Nahrani me z besedami Martina Turka je neke vrste triptih: v prvem delu se oče in sin Janez (Boris in Sebastijan Cavazza) odpravita v Italijo iskat izginulega sina oziroma brata Mateja; v drugem delu je medtem Janezova žena s hčerko pri njegovi materi, ki boleha za demenco in po snahinem občutku "čudno" vpliva na njeno hčerko; tretji del odkrije izginulega Mateja, "raziskovalca" Jezusove pisave, ki je v nekem italijanskem klošarju prepoznal angela (ali nekaj podobnega). To bi lahko bil prav dober film, poln skrivnosti, napetosti in še "eksistencialne tesnobe" povrhu, če - vsaj po mojem - ne bi našel Mateja, če bi ga pustil kot izginulega ali odsotnega in ostal le pri sledeh, po katerih bi tavala in se izgubljala njegova iskalca.
Potem je tu Srečen za umret Matevža Luzarja, ki je bil s kratkim filmom Vučko nominiran za študentskega oskarja. In Srečen za umret je neke vrste podaljšek ali razširitev Vučka, vsaj kolikor se drži istega upokojenskega motiva in istega glavnega igralca, v čemernosti imenitnega Evgena Cara. Film se dogaja v domu za ostarele in želi biti predvsem simpatičen, tako z naklonjenostjo do vseh likov in humorno senzibilnostjo do njihovih starčevskih "posebnosti" kot s tem, da jih ne obremenjuje s kakšnimi problemi ali vsaj ne težjimi od zapletov v simpatiji med Ivanom (Evgen Car) in Melito (Milena Zupančič). Hvala za Sunderland Slobodana Maksimovića je komedija, ki pa jo samo igralec Gregor Bakovič v vlogi "tipa, ki mu gre vse narobe", rešuje pred tem, da ne potone v klišejih (a vseeno utegne zabavati gledalce, vajene televizijskih sitcomov). Tako je bil edini prvenec, ki se je odlikoval z režijsko inovativnostjo tako v sami naraciji kot v pristopu k temi iniciacije v svet odraslih, češko-slovenska koprodukcija Mlada noč v režiji slovenskega diplomanta praške Famu Olma Omerzuja.
