"V tej telovadnici se je zgodilo. Štirje otroci smo se v tistem kotu stiskali k mami, ko so prišli gestapovci in nas začeli vleči stran od nje. Mi smo jokali, mama pa nas je krčevito objemala in jih prosila, naj tega nikar ne storijo. Še danes me boli, ko se spomnim njenega pogleda, njene neizmerne bolečine. Takrat sem jo zadnjič videl. Umrla je v Auschwitzu," pravi Frančišek Puncer iz Letuša, eden izmed še preživelih taboriščnikov, ki se je tako kot vsako leto tudi letos udeležil tradicionalnega srečanja ukradenih otrok. Letošnja okrogla obletnica je bila zanje še posebno slovesna, ker jih je z obiskom počastil tudi predsednik države dr. Danilo Türk.

"Še vedno me stiska v prsih, ko opazujem šolsko poslopje in se v mislih vračam nazaj v tisti grozni čas. Otroci sploh nismo vedeli, kaj nas čaka. Odpeljali so nas v Eisenstein, Saldenburg in še nekatera druga taborišča. Ko smo se vrnili v Slovenijo, je bilo vse drugače. Mene so doma čakali stari oče, stric in teta, drugi pa niso imeli te sreče. Mnogi so našli samo izropane in požgane domove," se spominja Puncer in z žalostjo ugotavlja, da jih na srečanje pride vsako leto manj. Danes jih je živih manj kot 240.

Angela Kumer iz Raven pri Šoštanju je bila stara dvanajst let, ko so Nemci obkolili njihovo hišo, jih odvlekli v šolsko poslopje in otroke ločili od staršev. "Oče in mama sta umrla v Auschwitzu, brata pa so ustrelili, ker je že bil star osemnajst let. Zdi sem mi, da me zdaj, ko sem že stara, spomini še bolj bolijo. Ko je človek mlad, se posveti svojim načrtom, delu in vsakodnevnim obveznostim. Takrat razmišlja predvsem o tem, kaj bo naslednji dan. Ko ostari, pa se vedno pogosteje vrača v preteklost," je z žalostnim glasom pripovedovala Kumerjeva.

Preživeli taboriščniki so se povezali v društvo taboriščnikov ukradenih otrok, ki ga že dolga leta vodi Janez Žmavc. Do osamosvojitve so se zaman borili za odškodnino, država Slovenija pa jim je sčasoma kasneje priznala številne socialne pravice. Za vsak mesec, ki so ga preživeli v taborišču, so dobili simbolično odškodnino in priznano pokojninsko dobo. Veseli so bili tudi priznanega dopolnilnega zavarovanja in možnosti koriščenja zdravilišč iz zdravstvenih razlogov. Bili pa so razočarani, da je država zavrnila njihov predlog, da bi sofinancirala en odstotek stroškov za snemanje dokumentarnega filma o ukradenih otrocih. "Tisti, ki smo preživeli ta zločin, znamo ceniti svobodo," je na srečanju dejal Janez Žmavc. "Drugi ne bodo nikoli mogli razumeti, kako nam je bilo v duši, ko so Nemci delali z nami kot z živino. Večkrat smo bili lačni, premraženi, bolni in včasih tudi zverinsko pretepeni. Za vse življenje zaznamovani."