Odmetavanje cepiva z letali pri nas poteka že od leta 1995 in je bolezen pri domačih in divjih živalih, prek katerih se okuži človek, močno zajezilo; medtem ko je bilo v preteklosti več kot tisoč primerov s steklino okuženih živali na leto, je njihovo povprečje po začetku odlaganja vab z letali upadlo na dva do tri primere. Izstopalo je leto 2008, ko so veterinarji našteli 55 okuženih živali, lani nobene, letos doslej pa dve - v Tolminu in v Cirkulanah pri Ptuju, ob meji s Hrvaško. Naša južna soseda je začela lani naposled tudi sama cepiti lisice proti steklini. Breda Hrovatin, vodja sektorja za zdravstveno varstvo in zaščito živali na veterinarski upravi, ocenjuje, da bi lahko, če bo cepljenje lisic na Hrvaškem učinkovito, Slovenija v petih letih prenehala cepiti, saj bi moralo to prispevati k izkoreninjenju stekline pri nas.

Slovenija brani EU pred steklino

Slovenija je edina članica EU, ki še cepi lisice proti steklini, druge so namreč bolezen izgnale prav s pomočjo letal, smo pa hkrati glavni branik, da steklina z Balkana, kjer je še vedno zelo razširjena, znova ne prodre tudi k njim. To je razlog, da nam bo Bruselj letos za cepljenje lisic prispeval dve tretjini potrebnega denarja (skupni letni strošek je 1,1 milijona evrov). Doslej je poravnaval polovico stroškov, pred vstopom v EU pa jih je morala Slovenija v celoti kriti sama.

"Naša država je za zatiranje stekline dala že ogromno denarja, ne nazadnje tudi za zaščito drugih držav, zato bi nam lahko Bruselj plačal celotno vsoto," meni Hrovatinova in dodaja, da so tudi Italijani na severu države znova začeli cepiti lisice proti steklini, saj se bolezen tam občasno še vedno pojavlja. To kaže, da so cepljenje najverjetneje prezgodaj opustili. Pred dvema letoma je lisica v Italiji ob meji s Slovenijo celo napadla človeka, pristojni pa se niso mogli sporazumeti, ali je bila slovenskega ali italijanskega rodu.

Brez panike!

Projekt cepljenja lisic proti steklini od vsega začetka vodi veterinar Emil Mlinarič iz podjetja Iris, ki ima šestletno koncesijo za to delo. Povedal je, da uporabljajo vabe nemškega proizvajalca, ki tehtajo 24 gramov, vanje pa zmešajo ribjo moko, ki, potem ko se zamrznjena vaba začne taliti, oddaja smrdljiv vonj, ki tudi na kilometer daleč privabi lisice. Mlinarič pravi, da lisice od 50 do 60 odstotkov vab najdejo, jih zaužijejo ali si jih odnesejo na svoj teritorij že prvo noč po tistem, ko jih letala odvržejo. Po njegovi oceni je v Sloveniji od 60.000 do 100.000 lisic, ki so lahko rezervoar virusa stekline, še zdaleč pa se ne zadržujejo le v gozdovih, temveč tudi na robu naselij, kjer je hrane zanje v izobilju.

Mlinarič zagotavlja, da njihovi piloti zelo pazijo, kam odvržejo vabo, da ne bi prišli z njo v stik ljudje, a se včasih zgodi tudi to. Marta Košir, zdravnica v antirabični ambulanti novomeškega zavoda za zdravstveno varstvo, ugotavlja, da je v zadnjih desetih letih prišlo v stik z vabo približno 15 ljudi na leto, lani rekordnih 45. Toda Koširjeva ljudi miri, da ni potrebna nobena panika, saj ni nevarnosti za okužbo, če človek vabo prime z rokavico ali vrečko. Nevarnost je le, če bi tekočina z oslabljenim virusom stekline, ki je v plastični ampuli v sredici vabe, prišla na človeško sluznico ali svežo rano. V tem primeru je treba nujno obiskati antirabično ambulanto, kjer človeka cepijo ali ga proti steklini zaščitijo z imunoglobulini. Marta Košir poudarja, da je steklina najbolj razširjena v afriških, azijskih in južnoameriških državah in da na leto zboli povprečno devet potnikov iz Evrope, ki potujejo tja in imajo to smolo, da jih ugrizne z virusom stekline okužena žival.

Ker je že Aristotel ugotovil, da steklino širijo tudi psi, direktorica veterinarske uprave dr. Vida Čadonič Špelič vse imetnike psov poziva, naj spoštujejo svojo zakonsko predpisano obveznost, da te hišne ljubljenčke enkrat na leto cepijo proti steklini. Čadonič-Špeličeva takšno cepljenje svetuje tudi pri mačkah, ki sicer ni obvezno. S tem bodo po njenih besedah ljudje pred to smrtonosno boleznijo obvarovali sebe, svoje bližnje in tudi okolico.