Z omejeno odgovornostjo
V začetku devetdesetih let je režiser Matjaž Pograjc ustanovil skupino, ki so jo sestavljali mladi iz različnih umetniških polj - glasbeniki, plesalci, scenografi, igralci, kostumografi - in je kmalu postala gledališko-plesna senzacija ter eden vodilnih slovenskih kolektivov na področju sodobnih scenskih umetnosti. S svojimi predstavami je prepričala publiko tako na domačih kot na tujih odrih. To je bila zgodba o uspehu, ki se imenuje Betontanc.
Trije člani Betontanca, Primož Bezjak, Katarina Stegnar in Branko Jordan, so se po dolgoletnem sodelovanju s Pograjcem odločili, da gredo še korak naprej; ustanovili so kolektiv brez režiserja, kjer so sami avtorji in izvajalci - Beton Ltd., "skupino z omejeno odgovornostjo". Pred dvema letoma so na predlog zavoda Bunker ustvarili prvi avtorski projekt Tam daleč stran (Uvod v ego-logijo). Pravijo, da so bili zadovoljni z uspehom te predstave, vendar hkrati dvomijo, da se da biti zares uspešen s tako specifičnim gledališčem, kot ga delajo.
Povabilo za ustvarjanje predstave Rečem, kar mi rečejo, naj rečem je prišlo od direktorja Anton Podbevšek Teatra Matjaža Bergerja. Predlagal je preinterpretiranje Beckettovega romana Neimenljivi in skupina je, skupaj z novo članico Dašo Doberšek, sprejela izziv. "Lotimo se vsega, ne glede na to, kaj je tema. Začnemo iz točke nič; naš prvi prehod je vedno prek nas - v vsem, kar delamo, iščemo sebe," pove Branko Jordan.
Iz točke lastne identitete
Vsi štirje izhajajo iz podobnih izhodišč in zato se njihovi projekti dotikajo pomembnih generacijskih vprašanj, ki bodejo v oči in eksistenco. Bivši kolegi z AGRFT so zdaj v letih, kjer stvari ne morejo več sprejemati kot samoumevnih, sploh, če so slabe; menijo, da bi bilo v prostoru in času, v katerem delujejo in živijo, napačno edinole to, če ne bi reagirali. "Delo se veže na našo identiteto. Ta je vedno v ozadju vsega, kar delamo," potrdi Katarina Stegnar, medtem ko Branko Jordan dokonča svojo prejšnjo misel: "V tokratni predstavi smo izhajali iz tematike enakosti. Vemo, kako je, če ti je zaprta večina vrat, in zdi se nam, da je takšno splošno stanje v družbi. Beckettovi romani pa to zelo dobro reflektirajo."
In zakaj ravno Neimenljivi? "Junak romana Neimenljivi je nekdo, ki si želi vedeti, kdo je. Stalno izprašuje samega sebe," pojasni Katarina Stegnar. Jordan doda: "Primer tega je vprašanje: ali nekaj v resnici mislim? Tu se pojavi dilema, kaj sploh je resničnost in kaj fikcija. Nemara gre le za dojemanje sveta; resničnost je zgolj kot milni mehurček, ki se lahko zelo hitro razblini." Pri Beckettu se nenehno pojavlja vprašanje, kdaj je pravi čas za uprizoritev njegovih del. "Ponavadi je to po kakšni katastrofi. Nas pa je poleg tega zanimalo še, kdaj se spraševati po eksistencialnih vprašanjih," pravi Stegnarjeva.
Beckett je trilogijo romanov, med katere spada tudi Neimenljivi, napisal na vrhuncu ustvarjalnosti med letoma 1948 in 1949. Ti romani, ki jih lahko beremo tudi kot samostojne enote, nosijo avtorjev značilen temačni ton in s sarkastično absurdnostjo upodabljajo človeka in človeštvo do te skrajnosti, ko od obeh ne ostane več nič razen golega glasu.
Kot razlagajo člani Beton Ltd., so se hoteli izogniti neke vrste "maši za Becketta" in ga predstaviti na način, kjer prideta do izraza njegova igrivost in hudomušnost. "Beckett je humoren in ciničen," pove Primož Bezjak, "vendar se ga najpogosteje predstavlja kot velikega temačneža in resneža. Zdi se mi, da pri vseh uprizoritvah, nastalih po Beckettovih delih, ki sem jih videl, na koncu ostanejo samo še težke besede in zvenijo v neskončnost." Zato so iskali neko ravnovesje med "znotraj" in "zunaj", med Beckettovo poetiko in lastnimi izkušnjami.
Igralci kot tolmači idej
Predstava Rečem, kar mi rečejo, naj rečem ni gibalna, kot bi morda pričakovali ob upoštevanju njihovega dela znotraj Betontanca, a tudi nima klasičnih dramskih potez. "Ko smo raziskovali in analizirali roman, smo ugotovili, da je njegova vsebina pravzaprav zgolj sedeči človek s svojimi mislimi. V predstavi je sicer malo besed, vendar imaš občutek, kot da se veliko govori." To se sklada z filozofijo kolektiva - verjamejo v prisotnost besede, tudi ko se je ne sliši.
V procesu dela so se neizogibno srečali z vprašanji, kako uprizarjati Becketta - oziroma kako ne. Poskušali so iznajti novo, vmesno stran, izzivati nove reakcije iz besedila; vse to pa so se namenili početi kot nekakšni tolmači, "interpretes", ki simultano prevajajo pisateljeve besede z novimi besedami ali celo samo z gestami. "Branje Becketta je umik v filozofijo in psihologijo. Ta umik smo poskusili preobrniti v javno predstavitev - uprizoritev je zasnovana kot nekakšen kongres, mi pa smo interpreti, ki uokvirjamo pisateljeve besede in misli."
"Kljub temu da do končnega produkta pridemo skupaj, je najbolj zanimivo to, da ga sestavljamo štirje različni karakterji. Vsak od nas je v nečem dober in zdaj že točno vemo, kdo bo kaj naredil oziroma kako. Vsakdo prispeva svoje poglede, svojo osebnost in svoj način dojemanja izbrane teme," pa odgovori Bezjak na vprašanje, kako iščejo komplementarnost znotraj kolektiva. Delujejo kot celota in ne zanima jih igralski egotrip. "Vsi štirje smo imeli v preteklih 15 letih srečo, da smo delali z močnimi režiserji z izrazitimi poetikami. To, da zdaj delamo brez režiserja, ni upor proti avtoritarnosti režiserjev, temveč poskušamo sami prevzeti odgovornost tudi zunaj umetnosti. Delo v kolektivu daje ogromno svobode, ampak tudi nalaga veliko breme, saj vodimo sami sebe. Vendar s tem pridemo do večje širine."
Da popolnoma brez zunanjega vodenja vseeno ne gre, pa se strinjajo tudi sami, saj obstaja nevarnost, da postane izvajalec, ki je hkrati tudi avtor, prezaslepljen z lastnim konceptom. Dramaturginja Andreja Kopač, ki jo poznamo tudi kot teoretičarko sodobnih scenskih umetnosti, je kolektivu ponujala praktično dramaturgijo in svetovanje, h končni podobi predstave pa so pripomogli tudi Dead Tongues, ki skrbijo za glasbo, luč je prispeval tandem Son:DA, kostume pa Mateja Benedetti. "Najbolj pomembno je, da celotna skupina deluje kot eno," se strinjajo vsi trije.