Študije vodilnih svetovnih strokovnjakov, Rogerja Bagnalla, strokovnjaka za papiruse iz New Yorka, in Anne Marie Luijendijk, strokovnjakinje za Novo zavezo in zgodnje krščanstvo s Princetona, so potrdile, da gre za antično besedilo, najverjetneje za prepis iz grščine. Možnost, da je odkriti fragment ponaredek, pa je zavrnil tudi Ariel Shisha-Halevy, profesor lingvistike na Hebrejski univerzi in vodilni svetovni strokovnjak za koptščino.

To, da bi Kristus imel zakonito soprogo - da bi bil malo manj Bogočlovek in malo več človekobog - vsekakor ni nekaj novega. Teoretiki vatikanskih zarot že od nekdaj špekulirajo z Jezusovim zemeljskim zakonskim življenjem, o tem so posneti kontroverzni filmi in napisane kontroverzne knjige, toda gospa King ima zdaj dokaz, nekaj podobnega kot antični poročni list.

Kristusov izvod iz poročne matične knjige občine Nazaret pa je resda spisan šele v četrtem stoletju. In če vemo, da še danes na občini ne sprejemajo dokumentov, ki so starejši od sedem dni, je dvom o pravni veljavnosti tega izvoda, starega štiristo let, čisto legitimen. Neki koptski uradnik je prepisal Jezusov poročni list iz grščine, pa tudi ta je bil prepis iz aramejščine, tako da vatikanski odvetniki čisto upravičeno dvomijo o njegovi verodostojnosti.

Majhen problem pa tiči v tem, da je tudi vsa Biblija skupaj z novozaveznimi pričevanji o neomadeževanem življenju Jezusa Kristusa, sestavljena iz podobno verodostojnih, naknadno prepisanih prepisov. Tako imamo zdaj poleg pergamenta s štirimi uradnimi evangeliji vsaj enega - in vsaj enake pravne moči - ki priča, da je bil Jezus poročen možakar.

Zato je razumljiva groza, ki se je polotila Vatikana: polnih tisoč let je njegova stroga patriarhalna ureditev temeljila na dejstvu, da se Kristus ni nikoli ženil, niti ni dovolil ženskam, da bi bile za mizo z apostoli, zdaj pa naenkrat prihaja na dan ne le to, da je imel soprogo, temveč da bi ta "lahko bila tudi učenka"! To v temelju spreminja celoten nauk katoliške cerkve, ki je do sedaj prikazovala Jezusa brez ene same človeške slabosti, kot zapriseženega samca, ki cele dneve hodi v beli halji in se z ljudmi pogovarja v metaforah in o modrih izrekih.

Nenadoma je tukaj ta mali koptski papirus iz četrtega stoletja kot člen v verigi, ki manjka, zadnji puzzle, da zapolni tisto znano luknjo v Kristusovi biografiji - od takrat, ko se še kot dvanajstletni deček pojavi v templju, do njegovega krsta pri tridesetih - torej polnih osemnajst let Odrešenikovega življenja, o katerih nam Sveto pismo ne pove niti besedice.

Teologi in alternativni zgodovinarji so to luknjo zapolnjevali na različne načine - po mnenju prvih je živel v hiši svojih staršev in delal v očetovi tesarski delavnici, po mnenju drugih se je v Indiji učil tehnik meditacije. On pa je v resnici odraščal, se zaljubil in oženil, tako kot povsem običajni ljudje. Seveda o tem v Bibliji ni niti besede: če bi Marko, Luka, Matej in Janez pisali evangelije o vašem življenju in o vaših desetih letih zakona, o čem bi, za božjo voljo, pisali?

Danes si namreč to težko zamislimo, toda Kristus je, kot na milijone moških pred njim in za njim, moral prenašati ženino jutranjo nejevoljo in njen večerni glavobol. In ta tesarski delavec iz Nazareta je prav tako prepričeval ženo, da mora iti k trgovcu Jošamu vzet mere za vrata, potem pa je z družbo odšel na ribolov na Galilejsko jezero ali ob sredah na tekmo v Jeruzalem.

In tudi on je, tako kot vi, s prijatelji za mizo zbijal šale na račun žensk in se zmanjšal na velikost makovega zrna, ko je Marija nenadoma ob desetih zvečer planila v gostilno. Živel je za te torke v krčmi starega Šarona, kjer je imel z dvanajsterico prijateljev nekakšen teološki krožek, samo da bi enkrat na teden zbežal pred ženo.

Zato ne potrebujem znanja koptščine, niti ostanka famoznega papirusa, da bi rekonstruiral evangelij o palestinskem možu copati in njegovi soprogi, edini ženski v zgodovini, ki se ji je na vzklik "Jezus!" iz dnevne sobe oglasilo: "Da, draga?"

"Jezus Kristus!" je tako iz kuhinje vzkliknila Marija.

"Da, draga?" je skočil Jezus iz naslonjača in hitro skril stare spise, ki jih je bral v prostem času. Kadar koli ga je Marija klicala s polnim imenom in priimkom, je vedel, da se mu ne piše dobro.

"Spet zamaka v kuhinji!" je zavreščala. "A sta včeraj z mojstrom sploh pogledala streho?"

"Resnično, povem ti: prej bo šla kamela skozi šivankino uho, kot ta prevarant v nebeško kraljestvo!"

"Prenehaj govoriti v metaforah in parabolah in enkrat v življenju odgovori na vprašanje z 'da' ali 'ne'!" je Marija izgubila živce. Ta Jezusov "resnično, povem ti" jo je spravljal ob pamet.

Kot pravim, ne potrebujem niti znanja koptščine niti tega famoznega papirusa, da bi rekonstruiral preostali del pogovora v Šaronovi krčmi, kjer "...Jezus pravi: 'Moja žena...'" in sklene, da bi "ona lahko bila moja učenka". Če vprašate mene, je toliko časa tečnarila, da je svojega moža preprosto prisilila, da nagovori družbo, naj jo sprejmejo v ta ekskluzivni moški krožek. Tistega večera "Jezus pravi: 'Moja žena je odlična organizatorica in mislim, da bo v prihodnosti sijajna voditeljica! Za začetek pa bi lahko bila moja učenka.'"

In to je, bratje in sestre, vsa resnica. Resnično, povem vam: vsa veličastna katoliška cerkev je nastala zato, da bi škofje ob sredah v miru gledali ligo prvakov.