Fras to, kar pridela, proda na različne načine - preko partnerskih zabojčkov, v katerih stalnim kupcem za deset evrov zagotovi najmanj štiri kilograme sveže zelenjave na teden, pa zelenih zabojčkov z dostavo na dom, prodaja tudi doma, v trgovskih centrih, na tržnicah...

Pravite, da smo Slovenci po vašem mnenju dobri prodajalci, a slabi proizvajalci hrane...

Prav na smeh mi gre, ko opazujem dogajanje na ljubljanski in mariborski konvencionalni tržnici. Tam imaš silno ambiciozne prodajalce, načeloma so to mlajši ljudje. Skupaj dajo pet miz, oblikujejo nekakšen otok, v katerem delajo po trije ali štirje, in kšteftajo. Imajo vse. Ponavadi nekaj pridelajo sami, vse drugo uvozijo na račun svojega espejevskega statusa. Tragedija je, da imajo zraven njih kakšne tete in babice skromno mizico in na njej resnično proizvode, ki so jih same pridelale, a se zanje nihče ne zmeni. Kupci hodijo po inerciji tja, kjer je gneča, kjer se čaka v vrsti in kjer je vsega v izobilju. To je popolnoma enako kot v Mercatorju, le da imajo potrošniki dober občutek, da so blago kupili na tržnici.

Je govorjenje o samooskrbi pri nas le modna muha ali je to resničen problem?

To je modna muha, toda če gre verjeti statistiki, po kateri pridelamo le še 30 odstotkov zelenjave in manj kot 50 odstotkov žit, je to tudi katastrofa, da hujše ne more biti. A dokler so trgovine polne hrane, ljudi to ne skrbi. Če neko živilo kupijo v Tušu, že mislijo, da so s tem avtomatično kupili slovensko blago. Potrošniki zaradi skromne samooskrbe po mojem niti niso zaskrbljeni, razen dela prebivalstva, ki to problematizira in romantizira. Vprašanje je tudi, ali lahko problem samooskrbe rešujemo na način, kot se je tega lotil bivši kmetijski minister Dejan Židan, čeprav je pohvalno, da se je tako ambiciozno sploh lotil tega vprašanja. Vedel sem, da se iz njegove logike verig, kot sta žitna in zelenjavna, ne more roditi nič, in se tudi ni. Če velja prosta trgovina, ne moreš z dogovori v okviru verig ničesar doseči. Resnici na ljubo je slovenski kmet tudi malček butast. Ker je začel Židan poudarjati samooskrbo, predvsem potrebo po pridelavi česna, so letos vsi sadili česen, zato ga je težko prodati, ker ga imajo vsi. Pa še kitajskega in španskega, ki ga pogosto prodajajo za slovenskega, je dosti.

Treba je tudi vedeti, da so imeli trgovci vedno v zgodovini največjo moč. Spomnimo se samo Dubrovniške republike in Beneške republike, ki sta bili močni predvsem zaradi dobrih trgovskih povezav in blaga, s katerim sta imeli monopol. Tudi danes imamo monopol velikih trgovcev in seveda dobaviteljev, ki so ljudem sposobni zgraditi svetišča, kamor se gredo lahko sprehajat v poletni vročini, četudi ničesar ne kupijo. Trgovci v teh svetiščih, rajskih vrtovih, ponujajo vse. To ljudi povleče in jih prepriča, zato sledijo nagibom in interesom trgovca, ne lastnim nagibom. Ko hodim po terenu, opažam, da ljudem ni nič jasno niti o kmetijstvu, kaj šele o ekološkem kmetijstvu. Splošna izobrazba, h kateri spadata tudi hrana in okolje, v katerem je pridelana, je pri nas na psu. In trgovci so to izkoristili. Okus potrošnika je šel v tri krasne. Trgovina, ki stremi k dobičku, nas je pripeljala tako daleč, da se bomo morali na novo naučiti, kaj jesti.

Svoje ekološke proizvode prodajate tudi na tržnicah. Kje?

V Ljubljani, Kopru in Kranju.

Zakaj ravno v teh mestih?

V Kopru zato, ker sem domačin, a tam ni zaslužka. Ne pridem na zeleno vejo. Včasih se pošalim, da tam, kjer živi naša narodna manjšina, bio ni pretirano priljubljen. Tudi če bi v Murski Soboti ali Novi Gorici odprl tržnico, najbrž ne bi bilo nič bolje. V Kopru zaslužim od 40 do 50 evrov na dan, poleg tega moram plačati še prodajalko. A kljub temu vztrajam en dan v tednu.

Kje je potem zaslužek najboljši - v Ljubljani?

Ja, v Ljubljani na tržnici je v redu, poleg tega imamo že več let stojnico v Mercatorju v Kranju, kjer je dnevni zaslužek do 200 evrov. Tam imamo stalne stranke, na katere smo se že navezali. To so ljudje, ki jih v Mercator morebiti sploh ne bi bilo, če ne bi bilo nas štirih "ekotov". Tako pridejo k Šlibarju kupit kruh, k meni vino, olje ali zelenjavo, k Roglju šparglje ali moko...

Šale o pregovorno skopih Gorenjcih torej ne držijo?

Ne, kot kupci eko živil so najmočnejši prav Gorenjci. Že pred letom 1998 so imeli v industrijski coni v Naklem organizirano ekološko tržnico. Na Gorenjskem se ekološki proizvodi dobro prodajajo. Tam v dveh urah prodamo načeloma toliko kot v Ljubljani ves dopoldan. Gorenjci so bili prvi bio kupci pri nas.

Kaj pa Ljubljančani?

V Ljubljani so posebne potrošniške skupine, ideološko med seboj zelo diferencirane, a so vse po vrsti dobri kupci ekoloških proizvodov. Z marsikatero skupino potrošnikov se ideološko sicer ne ujamem, a če so zvesti kupci, to ni pomembno. Zadovoljen in ponosen sem, da izberejo moje pridelke, saj je konkurenca med nami močna.

Koga imate v mislih kot ideološko diferencirane kupce?

Vegane, ki so ideološko zelo strogi. Obstajajo tri skupine veganov: etični, verski in fit. Verski vegani poudarjajo prakrščanstvo in podobne vrednote, še bolj kot Jehovove priče, se pa prehranjujejo dosledno z ekološko pridelano hrano. Njihovo kmetijstvo se imenuje miroljubno kmetijstvo in je brez živalskih proizvodov. Etični vegani so razmišljajoči. Z njimi bi se marsikdaj lahko strinjal, saj ponavadi razmišljajo o pravicah živali in ljudi, ne znajo pa tega doseči postopno. Toda odnos Slovencev do živali se je od časov mojega otroštva pa do danes spremenil za sto odstotkov. Velikanska razlika je med tem, kako smo ravnali z živalmi nekoč, in tem, kako ravnamo danes. A etični vegani hočejo doseči vse naenkrat, res pa je tudi, da so dobri kupci ekoloških proizvodov. Potem imamo še fit vegane, ki so vegani zaradi lepote in zdravja. Tem ni mar za ideologijo, zato ne težijo, ko kupujejo.

V Ljubljani sem tudi pogruntal formulo, kaj je potrebno za stalen dohodek vse leto. Avgusta namreč  ne prodam skoraj nič vina in olja, zato pa gre dobro v promet sadje, predvsem lubenice in melone.

Zakaj poleti v prestolnici ni povpraševanja po vinu in oljčnem olju?

Ne vem, je pač tak čas. Ljudje oljčno olje prinesejo iz Hrvaške, in dokler jim ga ne zmanjka, našega ne kupujejo. Toda razlika v kakovosti je očitna, a je slovenski kupec, žal, neinformiran. In neinformiran je zato, ker je promocija oljčnega olja, kot jo izvajajo na Obali, promocija za kolege in družino, za prepričane, ne pa za kupce. Slovenci mislijo, da s Hvara nosijo suho zlato, še posebno zato, ker jih hvarsko olje ne zažge v grlu. A je ravno nasprotno. Je pa res, da so hrvaški proizvajalci oljčnega olja veliko bolj povezani s turizmom, kot se je to z oljčnim oljem zgodilo v Sloveniji. Slovenski turizem prodaja striktno italijansko, špansko in drugo blago, ker je, kot sem že poudaril, Slovenija dežela kšeftarjev.

Slovenska Istra svojega olja ne zna ustrezno spromovirati in ga vključiti v turistično ponudbo. Zelo malo hotelov in gostinskih obratov ima slovensko olje. Je pač tako: povprečen Slovenec popije na leto slab liter oljčnega olja, od tega ga dve tretjini uvozimo. Naše olje je boljše kakovosti, je temu primerno drago in pikantno. Uvožena olja so pa konzumna, industrijsko popravljena, gladka, fina in sladka. So ubita. Antioksidanti so porabljeni za zaščito ogromne količine plodov na pregnojenem drevesu, ne za to, da bi v olju varovali naše zdravje.

Velikokrat ste se že javno zgrozili nad dejstvom, da je oljka v Sloveniji druga sadna vrsta, takoj za jablano. Zakaj vas to moti?

Ker to ni logično. Oljka ni primarna hrana, je olje, geografsko omejena na Istro in nekaj malega Goriško. Ali ne bi bilo prav, če bi bili na prvih mestih hruška in sliva? Sliva je dober, zdrav sadež, a dajte jo otroku. Je ne bo povohal. Breskev bo, slive ne. V šoli, ko je shema šolskega sadja, ko je torej sadje zastonj, otroci sliv običajno ne pojedo. Jabolka da, prav tako hruške in jagode, češnje pa kakor kje. Na Vipavskem češnje v šoli mečejo stran, tudi z jagodami se obmetavajo. Meni se zdi tragedija, da pri nas težko dobiš že konvencionalno vrsto hrušk, pa koliko sort je primernih tudi za ekološko kmetovanje. Hruška je slasten proizvod. Prav prime te, da bi jo jedel, zato mi ni logično, da je oljka pred njo.

Zakaj so se oljke tako razbohotile?

Ker smo jih sadili z državnim in občinskim denarjem. Skoraj zastonj. Mnogi direktorji, lokalni veljaki  in politiki so posadili vsak svoj oljčnik, ne da bi poprej poskrbeli za trg. Že takrat sem opozarjal: preden oljko posadiš, moraš vedeti, komu boš prodajal olje. Ko oljka še raste, je treba razvijati trg, a tega večina ni počela, zato imamo zdaj anarhijo in naval na ekološko pridelavo oljk, ki ponuja predvsem višje subvencije in ker naj bi bilo v prihodnji finančni sedemletni perspektivi konec z integriranim kmetijstvom. Sto oljkarjev se je na novo priključilo ekološkim kmetom. Za nameček so jim skrajšali preusmerjanje iz konvencionalnega v ekološko kmetijstvo, kar je lahko zelo nevarno. Oljčno olje je namreč drago, zato je njegova kakovost še toliko pomembnejša in kupec ne sme niti za trenutek podvomiti, ali je res dobil zlato v tekoči obliki. In do zdaj je temu verjel.

Je slovenske ekološke kmete zelo prizadelo, ker niste uspeli na javnem razpisu za dobavo ekološkega sadja in zelenjave državnemu zboru?

Simbolno ja, saj poslanci sprejemajo zakone, tudi s tega področja. In hrana ni isto kot avto ali pralni stroj. Najvišji politiki so to samo obžalovali in čisto nič ukrenili, češ, kaj pa moremo, logika najnižje cene pač v EU zmaga. Takšna impotenca delovanja je za naše politike značilna. Pri hrani so trgovske poti drugačne in prej ali slej se lahko to maščuje. V Sloveniji nimamo nobenih zalog hrane, letos je prišla še suša, zato imamo popolno anarhijo. Primer: državi plačujem kanalščino, z zbranim denarjem pa naj bi čistili kanale, ki do mene pripeljejo vodo za namakanje. Gre za 20 hektarjev veliko območje in pred menoj je trideset uporabnikov, ki porabijo vso vodo. Edini med vsemi imam kapljično namakanje in edini pridelujem hrano za trg. To pomeni, da jaz, ki pridelujem hrano za trg, porabim bistveno manj vode kot drugi, ki kmetujejo zase ali pridelajo hrano za svoje sorodnike in živali, a v eni uri posrkajo cel bazen vode. Letos je bila vojna za vodo. Ugotovili smo tudi, da nad njeno porabo ni nobenega nadzora. Vodna zajetja za kmetijstvo pri nas upravljajo bodisi ribiči ali pa nihče.

Kaj bi se zgodilo, če zelenjave ne bi namakali?

Vse bi šlo k vragu, četudi kmetujem na težki zemlji. Letos je bila konkretna suša po vsej Primorski.

In kaj vse pridelujete?

V Prekmurju sem naročil sedem tisoč sadik pora, imam različna zelja, brokoli, ohrovt, zmeraj se mučim tudi s cvetačo. Vse našteto je zimska zelenjava, kar je moja prednost. Pozimi imam zeleno zelenjavo, sveže utrgano. Kot Primorec moram imeti jasno tudi radič. A je problem, ker so potrošniki nepoučeni. Najboljši radič glede vsebnosti železa in drugega je namreč temno zelen. Je sicer trd, a za zdravje je super. Vendar ga Slovenci ne marajo. Radi imajo sladke radiče. Pridelujem tudi plodovke in drugo listno zelenjavo, vsako leto več vrst.

Letos sem posadil tudi jagode, a ne preveč - le toliko, da se naučim, kako je treba delati. Zame je izziv povečati pridelavo zelenjave. Pridelujem tudi ekološki refošk, a se v razvoju ne vidim kot vinogradnik. Nimam niti primernih prostorov niti potrpljenja z ljudmi, tudi nisem nagnjen k besedičenju o kakovosti vina. To se mi zdi prazno, puhlo in zavajajoče. Bi pa v  življenju rad imel tudi kakšnega pol hektarja marelic, če bom našel primeren prostor zanje.

Mar niso marelice preveč občutljive?

So in ravno zato me zanimajo. Občutljive so za mraz, za cvetno amonilijo, ki je v ekološkem kmetijstvu še poseben izziv, saj jo lahko zatiramo le z bakrenimi pripravki, zato je potrebna čuječnost. Imam nekaj velikih starih marelic. Kako so bile letos polne, ne moreš verjeti. Veje so se lomile. Lepo jih je bilo videti. Je pa problem, ker so marelice slabo obstojne. Hitro jih je treba prodati, a gredo težko v prodajo.

Je hrano lažje pridelati ali prodati?

Veliko lažje jo je pridelati. Je pa precej odvisno tudi od organizacije dela. Svoje sodelavce na njivi plačujem po pet evrov na uro, ker tako hočem in ker je to fer. Toda Španci delavce, ki jim obirajo in prebirajo sadje, plačujejo po en evro, zato slovenski kmetje ne bomo nikoli konkurenčni španskim. Tudi naši kmetje so začeli z Romuni in Bolgari...

Pa dobite delavce?

Za pet evrov na uro jih dobim, kako da ne.

Tudi Slovence?

Tudi. V glavnem študente, magistre in doktorje. Gre za izobražene ljudi, ki imajo zromantiziran pogled na kmetijstvo. Imam tudi fanta, ki je iz delavske družine. Zna delati šest ur skupaj in rad gre domov, ko je delo končano, medtem ko študentje niso tako dobri delavci. Pomaga nam tudi Martina iz Prekmurja, ki smo jo na Združenje ekoloških kmetov Obala vzeli preko javnih del. Je pridna in zanesljiva. Gre na njivo, dela v pisarni, pripravi kakšen projekt...

Dejali ste, da s cenami ne morete konkurirati španskim kmetom, ki delavce plačujejo po en evro na uro...

Seveda ne. Zanje delajo Arabci. Poleg tega je v Španiji in tudi Italiji država sofinancirala gradnjo  hladilnic in prebiralnic sadja. Pri nas pa je zelo malo tovrstnih naložb. Hladilnica, dovolj kakovostna in velika dva kvadratna metra, stane od štiri do pet tisoč evrov, jaz pa krvavo potrebujem večjo, veliko vsaj štiri kvadratne metre. In nimam 20.000 evrov, da bi jo kupil, a tudi če bi imel toliko denarja, ne bi šel v nakup, saj se mi zdi to neumno. Zato ne širim proizvodnje do te mere, da bi potreboval hladilnico. Ali pa prostor zanjo najemam za krajši čas.

Koliko obdelovalnih površin imate?

Ne veliko. Imam dva hektarja zelenjave, zato iščem dodatno zemljo z vodo za namakanje, vendar ima sosed kmet, ki skrbi le za lastno rit in hrane ne proizvaja za trg, pri najemu in nakupu zemljišč prednost pred menoj. To je čudna politika.

Če se vam splača pridelovati zelenjavo, zakaj se je ne splača tudi drugim?

Meni se zelo splača, ne vem pa, zakaj se ne splača drugim. Je pa nekaj res: sam sem bil vedno družabno bitje, zdaj zabavnega življenja nimam več. Domov pridem tako utrujen, da komaj lahko kaj malega pojem. Poleti prihajam ob desetih zvečer, z družino spregovorim dve, tri besede in že me zmanjka. Zjutraj sem ob petih spet v pogonu. To življenje je za marsikoga verjetno težko.

Izhajate s kmetije?

Ne, moji starši niso bili kmetje. Po izobrazbi sem humanist, a nikoli nisem delal v svoji stroki. Ves čas sem trdil, da osnovnega poklica ne bom opravljal, ker se nisem čutil sposobnega konkurirati tistim strupenim ambicioznežem, ki so ure in ure sedeli, brali in pisali. Pač nisem bil tak in vedel sem, da če bi hotel uspeti, bi moral veliko več vložiti v to. Po koncu gimnazije sem šel poleti delat na ladjo, zato sem zamudil vse možne vpise in sem se vpisal tja, kjer je bil pač prostor. Imel sem sicer sprejemni izpit in ga opravil, drugače pa sem hotel na pravo.

Veliko berete?

Ne, ni časa. Berem le za splošno izobrazbo. Knjigo rad kupim, a je običajno ne preberem. Kupim si sobotni Dnevnik, Delo in Mladino. To preberem. Kupim si tudi Kmečki glas, a ga redko kdaj preberem, razen strokovnih prispevkov in Zlatkinih člankov. Primorske novice so sicer v hiši, a jih prav tako redko vzamem v roke. Prebiram tudi strokovno literaturo, predvsem pa se v imenu združenja ekoloških kmetov ukvarjam z razpisi. Nazadnje smo se skupaj z eno od agencij prijavili na razpis za e-storitve in mobilne aplikacije, in sicer z eko ponudbo na zemljevidu, s pomočjo katere bi lahko prišli tudi do približnega podatka o količinah ekološko pridelanih živil. Na tržnici imajo namreč nekateri kar naprej določen proizvod. Sam imam posejanega hektar radiča, a ga hitro zmanjka, nekateri pa imajo kar naprej ta radič. Ljudje se pač znajdejo...

Kje vidite slovensko kmetijstvo čez petdeset let?

O, madona santa. Po mojem bo v nekem višjem nadstropju, kot je trenutno. Danes kmetijstvo ne privlači mladih prevzemnikov, ampak mlade, ki bi radi nenehno nekaj delili. Tudi v kmetijstvo se bodo začeli usmerjati neki novi new age romantiki, ki postajajo močna družbena skupina. Danes so še študentje, nekega dne pa bodo postali odločevalci. Vsi so izobraženi in tu utegne priti do premikov, ki za obstanek kmetijstva ne bodo nujno dobri. Vprašanje je, ali neka konservativnost ne omogoča ravno tega, da kmetijstvo malih kmetov sploh obstane. Za industrijsko kmetijstvo ni problemov, vsako leto ga bo več.

Kako pa gledate na množično pridelavo paradižnika v Prekmurju?

To je nizozemski paradižnik. Tam ni nič slovenskega, razen da je rastlinjak postavljen na posvečeni slovenski zemljici. Paradižnik, ki pride iz Kitajske, je popolnoma enak, kajti ta firma, ki prekmurskima podjetnikoma dobavlja tehnologijo, semena in vse drugo, dela tudi s Kitajci, zato ni razlike.

Toda okus njihovega paradižnika je vseeno boljši od tistega, ki ga dobimo iz Nizozemske...

Ne bi rekel. Okus je stvar sorte paradižnika in nizozemski ima tak okus, kot je všeč Nizozemcem. Vse to je industrijski pristop, vključno z oblikovanjem okusov raznih sort, ki so všeč potrošniški večini. Severni Nemci in Nizozemci obožujejo blage okuse, skoraj neokuse. Naših intenzivnih okusov tujci nimajo radi. Raje imajo blage, plehke okuse. Imajo pa sorte, ki so bolj obstojne. Njihovi paradižniki so manj pikantni in so bolj uporabni v kuhinji, ker ne izstopajo preveč. Okus paradižnika je v glavnem odvisen od sorte, ne od načina pridelave. Je pa res, da če mu primanjkuje kalija, je manj sladkast.

Pridelava paradižnika v Prekmurju se mi zato ne zdi poseben dosežek, spretna kmetijska industrija pač. Če z njo odpirajo nova delovna mesta, naj se govori o tem in naj se to hvali. A naj ne zavajajo ljudi z zdravo slovensko hrano, ker to ni. Rastejo namreč v plastičnih vrečkah, v katerih so kokosova vlakna, skozi pa teče obogatena vodica, iz katere se hranijo - čista hidroponika. Če bi takšne rastlinjake, kot jih imajo v Prekmurju, delali Slovenci, če bi folije zanje proizvajalo slovensko podjetje in bi cvetelo slovensko gospodarstvo, potem bi snel kapo pred takšnimi podjetniki. Dobro je torej govoriti po pravici.

Bomo glede na odnos do kmetijske zemlje sploh še imeli kje pridelovati hrano?

Aktualna vlada me je negativno presenetila. Mislil sem, da bo igrala na čustva ljudi, a so ji očitno politični strategi namignili, da tistih, ki jim je kaj mar za kmetijska zemljišča, ni toliko, da je več takih, ki bi radi zidali povsod, čim hitreje in čim bliže. Nad tem sem bil kar malce šokiran. Odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč nikakor ne bi smeli znižati. Vzpostaviti bi morali hierarhijo znotraj teh odškodnin. Problem slovenskega kmeta je tudi ta, da danes mlad kmet noče bivati v hiši skupaj s starim. Poznam nekoga, ki mu je uspelo pobrati ves razpoložljivi denar za mladega kmeta: zgodnje upokojevanje, mladi prevzemnik kmetije… Uspel je, potem ko mu je  mama umrla in se je oče odselil. Mlad kmet si namreč želi zadihati stran od staršev, potrebuje torej svoje prebivališče. In logično je, da gradi nekje v bližini kmetije. Sodobne kmetije sicer niso ravno arhitekturni dosežek, če pogledamo samo kričeče barve fasad, bi pa moral tak kmet gotovo lažje priti do gradbenega dovoljenja na lastni kmetiji, če bo naprej kmetoval, kot pa nekdo, ki bo na kmetijskem zemljišču gradil poslovni ali večstanovanjski objekt.

V delu Kopra, ki se imenuje Olmo, je dolinica. Tam je bila cerkvena zemlja, ki so jo prodali. Na vsakih petsto metrov je zdaj hiša, da ne moreš kmetovati. A to niso enostanovanjske hiše, ampak četverčki. In to na podeželju. Kazijo podobo krajine in naredijo nesrečne tako kmete kot prebivalce, ki hočejo kupiti mir v naravi, v resnici pa kupijo vonj gnojevke in hrup kmetijske mehanizacije.

Gradi še kdo tako nespametno kot Slovenci - sredi kmetijskih površin?

V tujini imajo strnjena naselja, ponavadi na robu gozda. Hrvati so sicer malce slabo načrtovali glede vikendov, s katerimi so si jedli zemljo. Toda to, kar imamo v Sloveniji, je nacionalna katastrofa. Pri nas pridejo do izraza ambicije lokalnih vsemogočnih šerifov in podobnih - s pupovsko politiko omogočiti zaslužke in jih ne briga nič. Cilj je kmetijsko zemljišče čim ceneje kupiti in ga čim dražje prodati, ko se mu spremeni namembnost. Prevzemnik kmetije naj bo eden in ta naj si ob kmetiji zgradi hišo, ni pa treba, da so okoli te kmetije poseljeni še vsi bratranci, sestrične in sorodniki v ne vem katerem kolenu. In ti ljudje potem naganjajo kmete. Toda o tem govorimo že dvajset let in nihče ni sposoben tega presekati. Zdaj so lov na zemljišča dodatno odprli.

Kaj predlagate?

Menim, da bi morala biti odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč še višja, kot je bila pred zadnjo spremembo zakona, biti bi morala tudi bolj namenska in bolj notranje  strukturirana. Ne rečem, da za kakšen perspektiven kmetijski pa tudi gospodarski objekt ni treba nekih hitric in olajšav. Gotovo pa ne na kmetijskih zemljiščih. Obala, denimo, bi bila primerna za turizem na kmetijah, če bi imeli kmetije, na katerih bi ga lahko izvajali. A v strnjenih istrskih vaseh to ni mogoče. Tam je manj intime kot v ljubljanskih blokih. Deset sosedov ti gleda v krožnik, poleg tega nimaš niti parkirišča. Ne rečem, da nekemu kmetu ne bi smeli omogočiti, da si nekje na robu vasi ali zunaj nje zgradi turistično kmetijo. Toda potem se nam zgodi Bužekijan, ko ti Senica (odvetnik Miro Senica, op.p.) gradi kmečki turizem, ali bolje rečeno, kmečko palačo.

Zakonodaja bi morala določiti gabarite, kakšna je kmetija v Istri, kako velika  sme biti in kakšne so njene nastanitvene zmogljivosti. To je v vsaki državi normalno, le pri nas zakonodajo nenehno izigravamo. Goriška brda, recimo, imajo drugačne vasi. Nimajo strnjenih jeder, zato tam turistične kmetije še kar cvetijo. V Istri tega ni. Če so, so to kmečke gostilne, ne pa turizem na kmetiji, saj v njih prodajajo radensko in kokakolo. Izolski župan Kolenc bi hotel sto takšnih kmetij, ki niso kmetije, ampak apartmaji za hohštapleraj.

Kako je globalizacija vplivala na slovensko kmetijstvo?

Ne vem, koliko lahko nabor poljščin pripišemo globalizaciji. To, da je vsa Slovenija porasla s koruzo, verjetno ni stvar globalizacije, ampak posledica odločitve slovenske kmetijske politike v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, da bomo živinorejska dežela. Morebiti je bilo to takrat videti smotrno, niso pa upoštevali trendov, ki so se že nakazovali, da bo šla prihodnost v smer vegetarijanstva, četudi sam nisem vegetarijanec. Odločitev za živinorejo je bila napačna, zagovarjajo jo s tem, da so take naše naravne danosti, kar je lahko tudi res, in je delno pripeljala do tega, da imamo zdaj težave s samooskrbo. Pri mesu namreč delaš na profit, ne na samooskrbo.

Si pa zelo želim, da bi mi kdo sofinanciral projekt, ki bi ga izpeljal skupaj z našimi zamejci v Reziji in Kanalski dolini, in sicer projekt, kako popularizirati polento kot hrano za ljudi, ne kot futer za živali. To bi lahko dosegli tudi z drugačnim izborom sort.