Ana je stara 40 let, živi v sosednjem Gradcu in je pred kratkim dobila odpoved. Ker tako dovoli zakon, je Ana dobila ustno odpoved. Delodajalec ob tem ni bil dolžan navesti vzroka odpovedi, moral pa je, preden ji je poslal odpoved, o tem obvestiti svet delavcev in teden dni počakati na njegovo mnenje oziroma se posvetovati s predsednikom sveta delavcev o odpovedi delovnega razmerja.

Svet delavcev se je v Aninem primeru izrekel proti odpovedi, vendar delodajalca to ni odvrnilo od njegove namere. Na Anino zahtevo pa svet delavcev na sodišču izpodbija veljavnost odpovedi in če bo mu bo sodišče dalo prav, bo odpoved pravno neveljavna. Za slednje bi Ana imela dobre možnosti, če bi ji delodajalec odpovedal delovno razmerje zaradi neupravičenega razloga, na primer, ker je zahtevala plačilo, ki ji pripada, ali pa bi bila odpoved socialno krivična, kar pomeni, da bi imela za Ano hujše socialne posledice. Če bi bila Ana starejša od 45 let in že dolgo časa pri podjetju, bi ji sodišče kljub temu, da zakon sam ne predvideva posebne zaščite starejših zaposlenih, bržkone prisluhnilo.

Ker avstrijska delovna zakonodaja razlikuje med delavci in uslužbenci - modrimi in belimi ovratniki, in Ana sodi med uslužbence, ji je delodajalec v skladu z zakonom odpovedal delovno razmerje ob koncu četrtletja (kolektivne pogodbe včasih dovoljujejo tudi ob koncu ali sredi meseca). Ker je bila pri podjetju dobrih 15 let, traja odpovedni rok 4 mesece. Zakon o uslužbencih predpisuje 6-tedenski odpovedni rok za vse tiste, ki pri podjetju delajo manj kot dve leti, po dveh letih ta znaša dva meseca, po petih letih tri mesece in po 25 letih pet mesecev. Vsem tistim, ki so še v poskusnem obdobju - to v Avstriji praviloma ne sme trajati več kot en mesec (razen za vajence tri mesece) - delodajalec lahko da odpoved kadar koli, brez odpovednega roka in brez navedbe razloga.

Ani v teh štirih mesecih na teden pripada petina delovnega časa za to, da si poišče novo službo. Pri 40-urnem delovniku je to 8 ur na teden, ki jih mora delodajalec plačati, čeprav Ana v tem času ne dela zanj. Ana sicer dela od 8. ure do 16.30, kajti delodajalec ji ne plača časa za malico, niti Ana zanjo ne dobi nadomestila. Če bi se Ana v službo vozila več kot 20 kilometrov z javnim prevozom, bi zanj dobila 31 evrov na mesec, kar bi ji sicer lahko izplačal njen delodajalec, denar za to pa bi v resnici dala država v obliki davčne olajšave. Še več bi Ana dobila, če med krajem, kjer stanuje, in krajem, kjer dela, ne bi bilo javnega prevoza, v tem primeru bi ji izplačali 123 evrov na mesec.

Odpravnine po novem v sklad

Ker se je Ana pri svojem delodajalcu zaposlila že pred letom 2003, ko je stopil v veljavo nov zakon o odpravninah, zanjo velja še stara ureditev. Tako ji po 15 letih pripada 6 plač odpravnine, če bi bila pri istem delodajalcu zaposlena 20 let, bi bila upravičena do devetih plač, če bi mu bila zvesta kar 25 let, bi ji moral plačati 12 plač. Ana je bila zaposlena v hotelirstvu, v višjem menedžmentu ima visoko izobrazbo in njena bruto plača po 15 letih delovne dobe znaša 2840 evrov na mesec. Na njenem računu je tako vsak mesec končalo 1831 evrov neto, razen junija in decembra, ko so ji poleg redne plače nakazali še 13. in 14. plačo, pri katerih država vzame manj davka, zato je Ana za počitnice in božič vselej dobila na račun še nekaj več kot 2200 evrov. Tako bo njena odpravnina znašala 19.880 evrov bruto.

Če bi se Ana pri tem podjetju zaposlila po letu 2003, bi njeno odpravnino računali po novem. Od takrat dalje namreč delodajalec vsak mesec nakaže 1,53 odstotka od bruto plače (tudi 13. in 14.) na račun v poseben sklad, ki denar oplaja na kapitalskih trgih. Ana bi ob odpovedi lahko zbrani denar dvignila iz tega sklada, lahko pa bi ga prenesla tudi k naslednjemu delodajalcu ali pa ga ob upokojitvi uporabila kot dodatno pokojnino (drugi steber).

Prvega oktobra bo Ani potekel odpovedni rok in prijavila se bo na Arbeitsmarkt Service (zavod za zaposlovanje). Glede na njen osebni dohodek pred odpovedjo bo njeno nadomestilo, ki ga bo prejela 8. novembra, znašalo 1235 evrov, prejemala ga bo nekaj manj kot 10 mesecev. Do nadomestila za brezposelnost so upravičeni vsi delojemalci, ki so v dveh letih pred izgubo zaposlitve vsaj 52 mesecev plačevali prispevke v zavarovanje za primer brezposelnosti. Kako dolgo je Ana upravičena do nadomestila za brezposelnost, je odvisno od tega, kako dolgo je bila zavarovana in koliko je stara.

V vsakem primeru ji nadomestilo pripada 20 tednov, na 30 tednov se ji podaljša le, če je bila v zadnjih petih letih zavarovana vsaj 3 leta. Če je bila v zadnjih 10 letih zavarovana vsaj 6 let in je napolnila 40. leto starosti, je do nadomestila upravičena 39 tednov, in če bi že napolnila 50 let starosti ter bila v zadnjih 15 letih zavarovana vsaj 9 let, bi ji nadomestilo pripadalo 52 tednov. Ana bi lahko poleg nadomestila na mesec zaslužila še 376 evrov bruto, morala pa bi sprejeti vsako delo, ki bi ji ga posredoval zavod, če bi šlo za redno zaposlitev, če bi bila za delo fizično sposobna, če ne bi ogrožalo njenega zdravja ali morale ter če pot v službo in nazaj ne bi presegla dveh ur. Če bi ji našli delo v povsem drugem poklicu, ji zagotavljajo, da v prvih treh mesecih njena plača ne sme biti nižja od 80 odstotkov tiste pred brezposelnostjo oziroma po treh mesecih ne sme biti nižja od 75 odstotkov prejšnje plače.

Zgledujmo se po Avstriji?

Ana živi v državi, ki ima enega najbolj fleksibilnih trgov dela v Evropski uniji, lani so v Avstriji sklenili 1,66 milijona delovnih razmerij. Stopnja brezposelnosti je najnižja v Evropi, julija je bila 4,5-odstotna. Letos je delo izgubilo skoraj 67.000 Avstrijcev, zaposlitev jih je našlo skoraj 75.000, povprečen čas trajanja brezposelnosti je bil 97 dni. Povprečna cena delovne ure je v Avstriji 29,2 evra bruto, 14,4 evra stane ura dela v Sloveniji. Po drugi strani je Avstrija država, v kateri več kot milijon ljudi dela v atipičnih zaposlitvah, katerih značilnost so tudi nizke plače ter slabša socialna in delovnopravna zaščita.

Delež takšnih zaposlitev je do leta 2009 narasel že skoraj na tretjino vseh zaposlenih, še večji problem pa predstavlja dejstvo, da se na račun prekernih mest zmanjšuje število delovnih mest s polno zaposlitvijo. Ana živi v državi, kjer jo je mogoče precej preprosto odpustiti, verjetnost, da bo spet našla delo, je velika, toda hkrati je velika tudi verjetnost, da ne bo v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in vsemi pravicami, ki izhajajo iz njega. Ana je tako sicer prožna, a je cena za njeno fleksibilnost velika negotovost oziroma izguba varnosti. Predsednik gospodarske zbornice Samo Hribar Milič si želi, da bi se pri reformi trga dela zgledovali po Avstrijcih.

Ana 80 kilometrov južneje

Če bi Ana živela 80 kilometrov južneje, v Mariboru, in bi obveljal predlog zakona o delovnih razmerjih, ki so ga pripravili v Vizjakovem ministrstvu, bi ji delodajalec moral predati odpoved na papirju, dolžan je napisati tudi razlog za odpoved o zaposlitvi in se v primeru, da bi jo hotel redno odpustiti (z odpovednim rokom) zaradi nesposobnosti ali drugih krivdnih razlogov držati predpisanega postopka. Na željo delodajalca bi moral obvestiti sindikat ali svet delavcev, ki lahko poda mnenje. Če bi sindikat ali svet delavcev nasprotoval odpovedi zaradi njene neupravičenosti in zahteval, da se ta zadrži, se pogodba o zaposlitvi ne bi prenehala, dokler o odpovedi ne bi odločila arbitraža ali sodišče.

Če bi obveljal prvotni predlog enotne pogodbe o zaposlitvi, bi lahko delodajalec Ano v prvih petih mesecih poskusnega dela odpustil brez katerega koli razloga in s 14-dnevnim odpovednim rokom. Po šestih mesecih dela bi bil odpovedni rok 17 dni in po letu zaposlitve 30 dni. Zatem se odpovedni rok daljša za en dan na tri mesece, a doseže največ 90 dni ali nekaj manj kot tri mesece. Zaradi nasprotovanja sindikatov naj bi sicer Vizjak tak predlog umaknil, kot kompromis pa ponudil, da se možnost odpuščanja brez razloga razveljavi, drugo obdobje, ki naj bi po prvotnem predlogu trajalo do dve leti, pa raztegne na celotno obdobje zaposlitve. S tem bi bilo pri odpuščanju manj administrativnih ovir, saj delodajalcem ne bi bilo treba več predhodno opozarjati delavca o ponavljanju kršitev pri krivdnem razlogu. Pri poslovnem razlogu ali razlogu nesposobnosti pa ne bi bilo treba preverjati možnosti zaposlitve delavca na drugem delovnem mestu oziroma prekvalifikacije.

Tudi mariborska Ana bi si prek zavoda za zaposlovanje lahko še v času odpovednega roka iskala službo in prav tako bi ji bilo za ta namen na voljo osem ur na teden. Toda za to njeno odsotnost ji mora delodajalec, v nasprotju z graškim podjetnikom, nakazati le 70 odstotkov plače, čas njene odsotnosti pa se bo odštel od dobe, ko bo upravičena do denarnega nadomestila za brezposelnost. Tako prihranjeni znesek bo zavod za zaposlovanje kot kompenzacijo nakazal nazaj delodajalcu, ta pa bo dobil ta znesek, tudi če se Ana ne bo prijavila na zavod in zahtevala denarnega nadomestila.

Tudi mariborski Ani ob odpovedi pripada odpravnina, po zakonu petina osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. Za lažje razumevanje: to pomeni, da ji bo po 5 letih dela pri delodajalcu pripadla odpravnina v višini 1 njene povprečne plače zadnjih treh mesecev, po 10 letih bosta to dve plači, po 15 letih si bo prislužila za 3 plače odpravnine in po 25 letih namesto graških 12 plač le mariborskih 5 plač odpravnine. Ana iz Gradca je na boljšem tudi po novem sistemu odpravnin.

Ana v Mariboru bi sicer dnevno delala pol ure manj kot Ana v Gradcu, od 8. do 16. ure, ker bi ji delodajalec plačal tudi čas, ki ga porabi za malico. Prejemala bi nadomestilo za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo, njena plača pa bi bila od plače avstrijske kolegice precej nižja. Na njen račun bi se po plačilu prispevkov in davkov od 1780 evrov bruto, skupaj z nadomestilom za prevoz in prehrano, steklo okoli 1307 evrov, njena trinajsta plača ali regres pa bi dosegel le minimalno plačo. Medtem ko je Ana v Gradcu spravila v žep celo in celo precej manj obdavčeno plačo v višini 2200 evrov, bi morala mariborska Ana dopustovati s 584 evri. Pri božičnici bi jo odnesla še precej slabše, saj bi bila povsem prepuščena dobri volji delodajalca, ki bi se lahko odločil, da ji ne da niti evra, medtem ko bi graška Ana za nakup božičnih daril znova prejela nekaj več kot 2200 evrov.

Nadomestilo za brezposelne bo Ana v Sloveniji prav tako kot Ana pri sosedih začela prejemati že od naslednjega dne po prekinitvi delovnega razmerja. Ana bo odvisno od časa zavarovanja in starosti prejemala nadomestilo najdlje 18 mesecev, toda če je bila zavarovana le 9 mesecev do 5 let, ji nadomestilo pripada le 3 mesece, če je bila zavarovana od 5 do 15 let, ga bo prejemala 6 mesecev, in če je zavarovanje plačevala več kot 15 let in manj kot 25, bo nadomestilo dobivala 9 mesecev. Bo pa to precej nižje od tistega, ki ga prejema Ana v Avstriji. V prvih treh mesecih bo znašalo le 70 odstotkov njene povprečne plače v zadnjih osmih mesecih, a hkrati ne bo smelo biti višje od 892 evrov. Po treh mesecih se bo višina denarnega nadomestila še znižala in bo v naslednjih devetih mesecih znašala le še 60 ter po izteku enega leta 50 odstotkov povprečne mesečne plače zadnjih osmih mesecev.

Ana mora pri nas sprejeti vsako zaposlitev, ki ji jo ponudi zavod za zaposlovanje, če je ta za nedoločen ali za določen čas, s polnim ali s krajšim delovnim časom, če ustreza vrsti zaposlitve na zadnjem delovnem mestu in ravni na tem mestu zahtevane izobrazbe, oziroma se zaposlitev šteje za primerno tudi, če delovno mesto zahteva za stopnjo nižjo izobrazbo, kot jo ima Ana. Če te zaposlitve ne sprejme, jo izpišejo iz registra brezposelnih oseb in izgubi pravico do nadomestila.

Ana živi v državi, ki ji delodajalci očitajo, da ima zelo neprožen trg dela. Stopnja brezposelnosti je bila aprila 8,7-odstotna, brezposelna oseba je bila v povprečju brezposelna 1 leto, 11 mesecev in 8 dni. Ano v Mariboru je težje odpustiti, kot to lahko stori delodajalec pri sosedih, a so zato krajši odpovedni roki. V mnogih primerih so višje tudi odpravnine. Ana v Mariboru bo glede na statistiko verjetno ostala brezposelna dlje kot Ana v sosednjem Gradcu in morala bo sprejeti tudi zaposlitev za določen čas in z nižjo zahtevano izobrazbo, kot jo ima, če ji jo bo ponudil zavod. Ana v Sloveniji na leto zasluži precej manj kot Ana v Avstriji, tudi če ji delodajalec plača čas za malico, nadomesti stroške za prehrano med delovnim časom in prevoz na delo.

Tudi Slovenija je država, kjer čedalje več ljudi dela v prekernih in atipičnih oblikah zaposlitve. Stanje je še malce bolj zapleteno, ker sta zloraba in kršenje zakonodaje večja in nadzor slabši kot v Avstriji. Če je razumljivo, zakaj bi si slovenski delodajalci iz avstrijske ureditve radi izbrali le določene rozine, bi malce bolj nepristranski na tehtnico raje postavili oba primera v celoti in potem tehtali, kaj je bolje in kaj slabše tu in onstran meje.

Kaj pravijo v Evropski uniji?

Na evropski ravni imajo delodajalci, združeni pod okriljem BusinessEurope, in sindikati, združeni v konfederacijo ETUC, vsak svoj pogled na nujnost reform na trgu dela. Delodajalci trdijo, da ima evropski trg dela številne pomanjkljivosti, kajti če jih ne bi imel, stopnja dolgotrajne brezposelnosti ne bi bila tako visoka. Poudarjajo tudi, da gospodarska rast v EU precej zaostaja za ZDA, Kanado, Južno Korejo, Avstralijo, opozarjajo na nizko stopnjo zaposlenosti na stari celini in tudi na "alarmantno" nizko rast produktivnosti. Sindikati so po drugi strani prepričani, da trg dela ni kriv za trenutno krizo in da se z reformami vse bolj slabijo pravice delavcev.

Evropski delodajalci vidijo rešitev v več spremembah. Prepričani so, da je treba "notranjo prožnost" v podjetjih izboljšati z manj obsežnim delovnikom, saj bo sicer manj ur dela pomenilo manjšo plačo, ne bo pa odpuščanj; znan je nemški primer "mini služb", ko lahko posamezniki, ki sicer niso zaposleni, opravljajo različna dela in zaslužijo do 400 evrov (po 1. januarju 2013 se bo predvidoma ta meja zvišala na 450 evrov), ta znesek pa ni obdavčen. K večji zunanji prožnosti naj bi pripomogle različne oblike pogodb, vključno z delom za določen čas. Pogodbe za nedoločen čas pa bi morale biti takšne, da bi spodbujale zaposlovanje in najemanje delavcev. V BusinessEurope pravijo, da bi vsekakor veljalo izboljšati tudi plačna pogajanja oziroma jih decentralizirati, saj je fleksibilnost pri določanju plač ključna za konkurenčnost evropskih podjetij v svetu. V skladu s to idejo bi lahko podjetja prilagajala plače rezultatom poslovanja in jih torej povezala s produktivnostjo.

Poleg tega delodajalci menijo, da države potrebujejo bolj aktivne politike zaposlovanja in primernejše svetovanje na zavodih za zaposlovanje. Problem je namreč v tem, da kljub visoki brezposelnosti veliko delovnih mest še vedno ostaja nezasedenih. Seveda imajo delodajalci svoje interese in zato zagovarjajo tudi obstoj zasebnih agencij za zaposlovanje, ki so po njihovem mnenju učinkovitejše. Hkrati bi bilo treba tudi prevetriti socialne podpore: če so te previsoke, ne ponujajo dovolj spodbude za iskanje dela, menijo v BusinessEurope. To velja seveda tudi v primeru, ko so plače zelo obdavčene, zato bi spremenili tudi obdavčitev plač, hkrati pa bi se lotili še pokojninske reforme. Delovno dobo bi podaljšali, saj je zaradi starajoče se družbe vse manjši delež zaposlenih, ki bodo morali pokriti stroške pokojnin. Delodajalci tudi niso pozabili na vseživljenjsko učenje in opozarjajo, da je treba mlade v šolah dovolj izobraziti, da bo vajeništvo v podjetjih uspešno, hkrati pa je treba poskrbeti za dodatno usposabljanje starejših brezposelnih delavcev.

Raziskovalca Stefan Clauwaert in Isabelle Schömann z bruseljskega Inštituta evropskih sindikatov (ETUI) sta v primerjalni študiji na drugi strani ugotovila, da ekonomska in finančna kriza v nobeni državi ni posledica delovnopravne zakonodaje. Toda ta se marsikje vseeno spreminja. V glavnem gre za določbe, s katerimi bi prispevali k večji fleksibilnosti trga dela in s tem povzročili rahljanje minimalnih standardov, nad čimer sindikalisti niso navdušeni. Po njunem mnenju pa je najbolj skrb zbujajoče, da se ponekod reforme uvajajo brez demokratičnih in participativnih postopkov, torej z nujnimi postopki, kjer zaobidejo tako parlament kot socialne partnerje.

Clauwaert in Schömannova najprej izpostavljata delovni čas; ta se marsikje podaljšuje, hkrati pa delavci opravljajo tudi vse več nadur. Pravita, da sicer delodajalci to predstavljajo kot začasen ukrep v času krize, v resnici pa naj bi si prizadevali, da tako ostane tudi v prihodnje. Ob tem raziskovalca opozarjata na resne posledice za zdravje in varnost delavcev. Tako delodajalci po eni strani zahtevajo "mini" službe, kjer ljudje delajo le nekaj ur na teden, po drugi strani pa želijo vse daljši delovnik.

Obsežne spremembe uvajajo tudi pri pogodbah. Predvsem se podaljšuje trajanje zaposlitve za določen čas. Na Češkem so tovrstno zaposlitev podaljšali z dveh na tri leta z možnostjo dvakratnega podaljšanja. Tako lahko posameznik pri enem delodajalcu dela za določen čas tudi devet let. Zaposlitev za določen čas do treh let je v veljavi še v Grčiji, Romuniji, Španiji in na Portugalskem. Ob tem se povečuje tudi število možnih podaljševanj takih pogodb. Tako lahko na Nizozemskem mlademu delavcu pogodbo za določen čas podaljšajo do petkrat (v preteklosti so jo lahko štirikrat), na Poljskem pa je podaljševanje celo neomejeno, vendar delavec pri enem delodajalcu ne sme delati več kot 18 mesecev.

Vlade povozijo demokracijo

Ob vseh spremembah se pojavlja nov tip pogodb. Sindikatov to samo po sebi ne skrbi, ugotavljajo pa, da nove pogodbe ponujajo delavcu v glavnem manj varnosti, namenjene pa so posameznim skupinam. Kot tipični primer navajajo grško pogodbo za mlade: mladi pod 25 let, ki so že tako in tako v težkem položaju iskanja prve zaposlitve (v Grčiji je brezposelnost mladih okoli 50-odstotna), dobijo dveletno pogodbo s približno 20 odstotkov nižjo plačo kot v preteklosti, delodajalcem ni treba poravnati nobenih socialnih prispevkov, po izteku pogodbe pa delavci niso upravičeni do nadomestila za primer brezposelnosti. Tudi v Španiji nimajo delodajalci, če najamejo mlade, nekvalificirane delavce, nobenih večjih obveznosti.

Po mnenju ETUI prihaja tudi do vse lažjih odpuščanj. Rok za obvestilo o prenehanju trajanja pogodbe se je denimo zmanjšal za 30 koledarskih dni, in sicer na dva tedna do treh mesecev (odvisno od trajanja pogodbe) v Bolgariji, Estoniji, Litvi, na Slovaškem, v Španiji, na Portugalskem in v Veliki Britaniji. Na Otoku so celo omejili dostop do delovnih sodišč, tako da je delavcem pravice še težje uveljavljati.

Raziskovalca še posebej skrbi druga posledica reform: prihaja namreč do "decentralizacije kolektivnih pogajanj in do prehajanja z nacionalne oziroma sektorske ravni na raven podjetij". To bo nedvomno oslabilo sindikate na vseh ravneh pogajanj, trdita avtorja. Posledično bo to zmanjšalo standard pravic, kot je uveljavljen danes, vplivalo pa bo tudi na temeljne pogoje zaposlovanja.

Neupoštevanje demokratičnih postopkov s prekomernim zatekanjem k "nujnim postopkom" je v Estoniji, na Madžarskem in Slovaškem pripeljalo do tega, da protikriznih ukrepov, dogovorjenih s socialnimi partnerji, ne upoštevajo. V nekaterih državah je vlada zaobšla parlament, v Grčiji in na Portugalskem je to storila zaradi "trojice", ki bdi nad zunanjo pomočjo državama. Vse to po mnenju obeh raziskovalcev Inštituta evropskih sindikatov spreminja postopke, ki veljajo glede socialne zakonodaje, in sicer na škodo demokracije.

Ko so se evrske države v začetku leta zavezale k fiskalnemu paktu - ta izrazito omejujejo zadolževanje držav -, so evropski sindikati predlagali "socialni pakt". Prepričani so, da je treba evropski socialni model spodbujati, ne pa ga napadati. Tako kot temeljne pravice so tudi plače tiste, ki nas bodo potegnile iz krize, medtem ko je deregulacija zgolj povečala brezposelnost in še bolj poglobila neenakost med ljudmi - do točke, ko je ustvarila nevzdržno gospodarsko in tudi politično situacijo. Z varčevalnimi ukrepi so zgolj osiromašili milijone Evropejcev, trdijo v ETUC.