Danes tega ne verjame več. Stara je 22 let in v svojem absolventskem letu se je odločila na lastno pest avanturistično odkriti deželo "tam spodaj", hkrati pa nadoknaditi nekaj svojih zamujenih otroških sanj. Še kot deklica je sanjala o tem, da bo študirala veterino, nazadnje pa so ti načrti propadli in je končala na komunikologiji. "Toda Avstralija je resnično draga in nisem si mogla privoščiti treh mesecev stroškov," pravi. Zato se je odločila za wooferstvo. Na kmetiji.

Sprva je bil razlog le prihranek denarja. Toda dobila je mnogo več kot le zastonjkarske počitnice. "Dobila sem vpogled v življenje Avstralcev. Na potovanjih običajno srečujem samo druge popotnike in tako nimam možnosti, da bi se kaj naučila o domači kulturi, načinu življenja. A kar je najpomembneje, življenje na tej kmetiji mi je dalo toliko novih izkušenj in znanja. Zdaj znam delati z vsemi živalmi, naučila sem se sprejemati stvari in ljudi takšne, kot so," pripoveduje Eva.

Živalska farma in wooferji menedžerji

Kaj pomeni kratica WWOOF, ni povsem jasno: gre bodisi za World Wide Opportunities on Organic Farms (Svetovne priložnosti na ekoloških kmetijah) ali pa Willing Workers on Organic Farms (Prostovoljno delo na ekoloških kmetijah). Je pa zato popolnoma jasen namen tako imenovanega wooferstva. Prostovoljci delajo za gospodarja, v zameno pa dobijo hrano in prenočišče. Vsak daje, kolikor lahko, in jemlje, kar potrebuje. Po načelu vzajemnosti. Najdejo se prek spletnih strani Wwoof in prek sorodnih HelpX in Workaway. Za vpogled v oglase je ponekod treba plačati prijavnino, med 25 in 50 dolarji, drugod je dostop brezplačen.

"Zdaj sem torej na kmetiji, ki je 15 kilometrov oddaljena od obalnega mesta Yeppoon in 40 kilometrov od malo večjega mesta Rockhampton," začne opisovati Eva. Gospodar, David Grice, po poklicu električar, in njegova žena Leah, medicinska sestra, imata veliko kmetijo z najrazličnejšimi živalmi: dve lami, tri alpake, deset krav, od teh je ena molznica z dvema teletoma, štiri kamele, kokoši, race, gosi, dva osla, sedem konjev, trije pujsi, ducat ovac in ducat koz, skupina mačk in pet labradorcev. Leah in David sta cele dneve v službi in nimata časa skrbeti za kmetijo, njuni hčeri sta ves dan v šoli, zato za kmetijo skrbijo - wooferji. Poleg Eve je na kmetiji že vsaj mesec dni tudi Japonka Ajumi Tago in mlada avstralska družina z dvema najstniškima hčerkama, ki prav tako potuje po državi. Že dobrih sedem mesecev je tam še štiriindvajsetletna Angležinja Nicole, ki je prevzela vlogo nekakšne menedžerke in namesto lastnikov skrbi za to, da je vse delo na kmetiji opravljeno. Wooferji delajo kakšnih pet, šest ur na dan, če pa delajo uro več, si prislužijo prost konec tedna.

"Še preden ob 7. uri zjutraj začnemo delo, skupaj pozajtrkujemo. Hladilnik je skupen in kar nima napisanega imena, lahko jé kdor koli. Sicer pa imamo na razpolago različne vrste kosmičev, sadje, kruh, maslo in vsak dan sveže mleko, ki ga zvečer sami namolzemo," razlaga. Po zajtrku začne hraniti živali. Najprej pse, nato pripravi mleko v prahu za kozličke, ovčke in telico, ki jim daje piti po steklenički. "Na tabli je napisano, katere živali dobijo koliko katere hrane," pripomni. Nahrani še druge živali. Ob pomoči katerega od drugih wooferjev traja hranjenje kakšno uro. Nato se loti drugih opravil. "Imamo woofing book, kjer je napisan seznam opravil," razlaga Eva. Ko okoli poldneva končajo, si wooferji pripravijo nekaj za pod zob, popoldne spet nahranijo živali, nato pa imajo večerjo skupaj z lastniki, ki se šele zvečer vrnejo domov. Ob ponedeljkih in četrtkih kuhajo kar wooferji, sicer pa kdo od družine. "Pri večerji vsi povemo najboljšo stvar, ki se je zgodila v dnevu, začne najmlajši za mizo. Na začetku mi je bilo malo odveč, ker sem morala sedeti za mizo uro in pol, ampak sem se navadila in zdaj tudi sama kaj povem. Dlje ko sem tukaj, bolj se navajam na stvari, ki jih prej nisem bila vajena, in se vedno bolj počutim kot doma," pravi Eva.

Ob popoldnevih, ko konča delo nekoliko prej, se v družbi koga od wooferjev ali članov družine običajno odpravi na izlet v center Yeppoona. Nazadnje je pred nekaj dnevi skupaj z drugimi wooferji obiskala bazenski kompleks Rydges Capricorn, kjer so se sprostili in kopali. "Minulo soboto zvečer pa sta lastnika vse wooferje prijetno presenetila in nas peljala na ogled predstave Caravan Burlesque v Pilbeam Theatre v Rockhamptonu. Za vse sta kupila vstopnice za prvo vrsto. Sama na takšno predstavo verjetno nikdar ne bi šla, saj ne bi niti vedela za to lokalno gledališče, tako pa je bil to eden najlepših večerov na mojem potovanju doslej," prizna Eva. Tudi naslednji konec tedna ima prost, dodaja, zato bi rada šla v Rockhamptonu še v živalski vrt in v Kulturni center aboriginov. "Mislim, da me bodo tudi tja zapeljali kar lastniki, saj so za vikende običajno prosti," še dodaja.

Stvar zaupanja s kančkom tveganja

Sodeč po spletnih straneh je wooferstvo razširjeno že domala povsod po svetu, poznavalci pa pravijo, da je vendarle najbolj uveljavljeno v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Tam se resnično najdejo vse sorte gostiteljev in prostovoljcev: vegetarijanci in vegani, ponočnjaki in taki, ki radi zgodaj vstajajo, tisti, ki radi delajo z ljudmi, in samotarji... Nekateri gostitelji zahtevajo posebno znanje, denimo izvrstno obvladanje angleškega jezika za delo v turizmu ali obvladanje ježe konj za delo na ranču. Na spletni strani se najdejo celo oglasi, kjer gostitelji prostovoljcu prepustijo izbiro, ali želi delati oblečen ali gol ("clothing optional"). Pomoč iščejo za najmanj teden dni, večinoma pa za dva do tri tedne. Nekateri želijo s prostovoljci, preden jih sprejmejo v svoj dom, opraviti hiter telefonski pogovor, drugi jim po elektronski pošti pošljejo zgolj vprašalnik, kamor prostovoljci vpišejo osebne podatke, morebitne diete, ki se jih držijo, ali se strinjajo s pogoji dela...

Zametki wooferskega gibanja menda segajo v leto 1971, ko so kmetovalci resnično iskali le pomoč na svojih kmetijah. Danes vsi mogoči gospodarji iščejo pridne roke, ki bi jim pomagale pri raznovrstnih opravilih. Iščejo prostovoljce, ki bi jim pomagali zidati ali popravljati hišo, razvažati zelenjavo, skrbeti za vrt, pobirati sadje, voditi kamp, upravljati hostel, voditi gospodinjstvo, kositi, brusiti, pomivati... Običajno prostovoljci delajo od tri do pet ur na dan, redkeje več. Preostanek dneva so prosti in lahko počnejo, kar jih je volja. Za tri ure dela jim gostitelji zagotavljajo prenočišče, za več kot štiri še hrano, razlaga še en zaprisežen popotnik, motorist, avanturist in navdušen woofer Tadej D. Verbič.

"Wooferstvo ali katero koli drugo izkušnjo s prostovoljstvom priporočam vsakomur. Ob delu sem se veliko naučil o sobivanju z drugimi ljudmi, o medkulturnih razlikah in ne nazadnje o samem delu ter tudi o odnosu do dela," pravi Tadej.

Pravkar se je vrnil z devetmesečnega potovanju po Novi Zelandiji, kjer je woofanje preizkusil kar trikrat. "Najprej sem dober teden dni delal na kmetiji Thornleigh v kraju Kaiwaka, kakšno uro vožnje iz Aucklanda, ki jo vodita Bill in Bev Worsfold. Sadil sem manuko in skrbel za vrt, spravljal seno pa tudi pomival posodo in poprijel za druga gospodinjska opravila," razlaga.

Na kmetiji je bil sicer sedem dni, a jih je od tega delal le pet, konec tedna pa je imel prost in je šel z motorjem na izlet do zaliva Bay of Islands. "Kakšno uro traja vožnja do tja. Sprva sem načrtoval, da bom prenočil kar tam, a sem potem ugotovil, da sem pozabil ključe in ne morem zakleniti motorja in sem se moral vrniti. Ker pa je bilo vse skupaj tako blizu, mi to niti ni bilo odveč," razlaga Tadej.

Ko se je iz Slovenije odpravil na Novo Zelandijo, je sicer načrtoval, da si bo po nekaj mesecih potovanja po Novi Zelandiji našel plačano delo in nekaj malega zaslužil za nadaljevanje poti. Toda kaj hitro je ugotovil, da delodajalci niso navdušeni nad kratkoročnimi zaposlitvami. Pa se je odločil za wooferstvo. Na tak način se bo izognil dodatnim stroškom, si je mislil, pa še kaj dobrega bo naredil.

Naslednjič si je našel delo v kampu Rawene Holiday Park, ki ga vodita Švicarki Helen Brunner in Simone Jacquat. "V bistvu sem pomagal upravljati kamp. Zadolžen sem bil za čiščenje sanitarij in bazena, pomagal pa sem tudi pri menjavi strehe na upravni zgradbi, kosil travo, en dan sta me zadolžili za razbijanje nekega betona. To je bilo kar naporno," pravi. Nazadnje je sodeloval še pri upravljanju hostla Blue Moon Lodge, v kraju Havelock, ki ga vodi Phil McCabe s partnerico Bernardette Gavin. Podobno kot na kmetiji, kjer pravkar pomaga Eva, je tudi lastnik hostla pod streho sprejel kopico wooferjev, ki so mu pomagali pri najrazličnejših opravilih. Poleg tega je Phil wooferje pogosto peljal na izlete in jim razkazal bližnje kraje, pripoveduje Tadej.

"Lastnik je med drugim tudi želel, da bi mu wooferji pomagali raziskati tamkajšnje reke in presodili, ali so primerne za izlete s kajaki. Take izlete je namreč želel naslednje leto vključiti v svojo turistično ponudbo. Vsem wooferjem, ki smo delali zanj, je posodil kajake, nato pa smo skupaj odšli na tridnevni izlet," se spomni Tadej. Raziskovali so reke in njihove mrtve rokave, preverjali, kje je voda dovolj globoka za kajak in kje preveč deroča, da bi se tja podali. Bilo je super, dodaja, saj je tako lahko združil prijetno s koristnim, torej pomagal v hostlu in ob tem še sam spoznal deželo iz čisto posebne perspektive.

"Mislim, da se mladi raje odločajo za delo tam, kjer je več wooferjev na kupu," pravi Brigita Grbin. "Tako vsaj veš, da boš imel ob delu družbo in če se že z lastniki ne ujameš, obstaja možnost, da se bolje ujameš s katerim od wooferjev," dodaja.

Gostitelja, ki je pod streho sprejel skupino kakšnih dvajsetih wooferjev, je izbrala tudi sama, ko se je prvič preizkusila kot wooferka. Na trimesečnem potovanju čez Novo Zelandijo je tri tedne pomagala v meditacijskem centru Tauhara ob jezeru Taupo. Stanovala je kar v bungalovih, ki so bili sicer namenjeni strankam. Wooferji so lastnici Catherine Grace, sicer Škotinji, in njenemu partnerju, domačinu, pomagali skrbeti za center. "Zalivali smo ogromen zelenjavni vrt, pripravljali blazine za seanse reikija, sesali prostor za meditacijo, pospravljali kuhinjo, čistili, vlagali zelenjavo in sadje ter pripravljali zaloge za zimo," našteva. Delali so približno štiri ure na dan in pet dni na teden. "Najkasneje ob dveh smo končali in potem skupaj odšli plavat v jezero Taupo, na izlet v mesto Taupo ali katero drugo bližnje mesto, dvakrat pa smo se dogovorili in skupaj odšli na daljši izlet za cel konec tedna," razlaga Brigita. "Resnično sem se z vsemi super ujela in prav uživala sem na izletih z njimi," dodaja.

Vsi trije wooferji se strinjajo, da se najdejo tako gospodarji, ki v prostovoljcih vidijo le poceni delovno silo, ki jo želijo izžeti, kot tudi wooferji, ki so leni, ki se jim ne ljubi poprijeti za nobeno delo in ki pravzaprav iščejo le zastonj prenočišče in hrano. "A mislim, da je večina wooferjev in gostiteljev pravzaprav poštenih," doda Tadej. "Wooferstvo je v veliki meri stvar zaupanja, tako gospodarja prostovoljcu kot obratno. Do neke mere pa je treba tudi tvegati," še pravi.

Slovenija ni kot Nova Zelandija

Kdor misli, da wooferstvo še ni prišlo do male Slovenije, se moti. Res pa je, da woofanja pri nas ni veliko. Pravkar, denimo, na spletni strani HelpX delo v zameno za hrano in prenočišče prostovoljcem ponuja trinajst gospodarjev. Mladi par potrebuje pomoč pri zidanju hiše iz naravnih materialov v Ajdovščini, lastnik 250 let stare hiše v Kobaridu potrebuje pomoč pri njeni obnovi, pomoč pri obnovi hiše na Slapu ob Idrijci iščeta tudi mlada Angleža, lastnik kmetije želi s pomočjo prostovoljcev razširiti svoj vrt na Igu, Ljubljančan pa potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal pri gospodinjskih opravilih, saj sam ne zmore vsega.

Morda je razlog za to, da wooferstvo pri nas ni bolj zaživelo, mogoče najti tudi v restriktivni zakonodaji. Brezplačno delo prostovoljcev na kmetijah, turističnih kmetijah in v hostlih v Sloveniji namreč pomeni zaposlovanje na črno, so pojasnili na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. "Gre za subjekte, ki opravljajo tržno dejavnost in so tudi delodajalci, delo pa se opravlja v skladu z njihovimi navodili in pod njihovim nadzorom ter v zameno za plačilo, torej prenočišče in hrano. Tovrstno brezplačno delo pri lastnikih kmetij, turističnih kmetij, hostlov je problematično tudi z vidika varstva zdravja pri delu, varnosti pri delu in možnosti poškodb pri delu. Vsak, ki dela pri delodajalcu, bi moral biti ustrezno zavarovan za primer poškodbe pri delu," pravijo na ministrstvu. Predvidene globe za zaposlovanje na črno so med 4100 in 20.800 evri.

Zanimivo je, da prostovoljno delo v Sloveniji natančno ureja zakon o prostovoljstvu. Opredeljuje ga kot "družbenokoristno brezplačno aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe". Toda, kot dodajajo na ministrstvu, nobena od zgoraj opisanih aktivnosti ne ustreza kriterijem prostovoljnega dela po tem zakonu.

Priložnosti na vsakem vogalu

"Čez nekaj dni nadaljujem svoje potovanje proti Cairnsu, kjer bom našla naslednjo kmetijo. Verjetno bom tam spet ostala kakšna dva tedna, si ogledala okolico, potem pa bom morda poiskala še tretjo kmetijo na severu v okolici Darwina, ki je moj naslednji cilj. A tako daleč še nisem planirala, tako da bom videla, kaj bo prinesel čas," pripoveduje Eva Požar. Ne skrbi je, da nove priložnosti ne bi našla, saj je tovrstnih spletnih oglasov ogromno.

Priložnosti se torej skrivajo za vsakim vogalom. Edine ovire so pravzaprav tiste v naših glavah. V človeški naravi je namreč strah pred neznanci in pričakovanje najhujšega možnega scenarija. Ko se otresemo predsodkov, skepse in strahu, se lahko končno približamo spoznanju, da nam ves svet resnično leži pred nogami, le seči je treba po ponujenem. Tako se lahko pridružimo Evi, Tadeju in Brigiti ter tisočim, desettisočim, milijonom pravzaprav, ki so neštete nekonvencionalne možnosti spoznavanja sveta sprejeli odprtih rok in srca.