Namesto tega bom raje ponudila odgovor nemške vlade. Primerjava dveh politik je vedno nehvaležno početje, saj so družbeno-politične in zgodovinske okoliščine, v katere sta kulturni politiki umeščeni, precej različne. Vem, da so gospodarske okoliščine v Sloveniji in Nemčiji precej drugačne in da finančna kriza v tem trenutku v širši Evropi vpliva na izdatne reze na področju kulture. Toda ne gre samo za številke in sredstva, gre tudi za odnos države in njeno razumevanje kulture ter njene vloge v družbi: kaj kultura je in kaj kultura pomeni.

Prvo vprašanje, ki si ga je smiselno zastaviti, je, kaj nemška vlada razume pod področjem kulture. Gledališče, muzeji, opera in orkestri, likovna umetnost, film? To vsekakor. A se razumevanje kulture ne konča pri "visoki" kulturi, ampak se širi tudi na področje popularne kulture in nasploh vsega, kar je povezano z umetniško ustvarjalnostjo. Zato je kultura tudi vsakovrstno oblikovanje, vizualne komunikacije, delo arhitekturnih birojev in oglaševalskih agencij, da ne štejem popularne glasbe in celo oblikovanja programske opreme. Skratka, lahko rečemo, da povsod, kjer je doma ustvarjalnost, je doma kultura. In ta kultura, razumljena v tako zelo širokem pojmu, je postala v očeh nemške vlade motor, ki ustvarja nova delovna mesta in si zasluži, da se vanjo vlaga. Vlaga v tolikšni meri, kot se vlaga v gospodarstvo, v izobraževanje in v socialo. Zato je stališče oziroma moto nemške vlade, da je kultura generator prihodnosti nemške družbe (Kultur ist Zukunftmotor unser Gesellschaft).

Zakaj ljudje kupujejo Ikeine izdelke?

Ob predstavitvi osnutka proračuna za leto 2013 je nemški minister za kulturo in medije Bernd Neuman poslance v parlamentu nagovoril z besedami, da sredstva, namenjena kulturi, niso subvencija kulture, temveč investicija države v prihodnost nemške družbe. Kultura ni dekoracija, ki bi jo imeli zaradi presežka in bi vanjo vlagali zato, ker so pač na voljo sredstva zanjo. To je razlog, da nemška vlada kljub finančni krizi kulturi in medijem že osem let zaporedoma povečuje odstotek sredstev iz proračuna.

In zakaj je nemški vladi pomembno investirati v kulturo? Ker vidi v njej ekonomsko in družbeno korist. Zaveda se, da s tem spodbuja nastajanje novih delovnih mest in še posebej inovativnost, ki je v današnji družbi eden najpomembnejših stebrov konkurenčnosti v svetovnem gospodarstvu. Področje kulture je prenehalo biti zgolj kultura v pomenu "visoke" kulture in je postalo tudi gospodarska panoga prihodnosti, ki po ocenah nemške vlade danes zaposluje že več ljudi kot avtomobilska industrija. Zato govori nemška vlada o kulturnem in kreativnem gospodarstvu. Inovativnost in kreativnost na področju kulture spodbuja vlada s številnimi iniciativami in projekti, v okviru katerih s finančnimi sredstvi spodbuja ali nagrajuje razvoj novih inovativnih modelov in praks.

V postindustrijski družbi, ki temelji na pretoku informacij in uporabi tehnologij, sta prav inovativnost in kreativnost tisto, kar dela presežke. In ljudje so pripravljeni plačati za kreativnost, domiselnost, inovativnost. Zakaj ljudje po vsem svetu množično kupujejo Ikeine izdelke? Ker so kvalitetni? Mnogo izdelkov drugih podjetij je kvalitetnejših. Ker so poceni? Če bi šlo zgolj za ceno, je mnogo cenejših izdelkov, ki so prav tako narejeni v Indiji in na Kitajskem. Ne, Ikea je priljubljena zaradi cenovno dostopnega dizajna. Dizajn je tisti, ki daje povprečnim izdelkom presežno vrednost in od tega živi vrsta švedskih oblikovalcev.

Toda pri investiciji v kulturo ne gre samo za čisto ekonomsko strategijo. Kultura je za nemško vlado prav tako orodje razvoja nemške družbe. V ta namen v Nemčiji postavljajo v ospredje kulturno vzgojo, v okviru katere si prizadevajo približati kulturo zlasti tistim družbenim skupinam, ki poredko oziroma ne zahajajo v kulturne ustanove: starejšim, mladim in migrantom. Kulturne ustanove, kot so muzeji, gledališča, koncertne hiše itd., imajo pri kulturni vzgoji in širjenju dostopnosti kulture javnosti še posebej pomembno vlogo. Neformalno izobraževanje na področju kulture je izobraževanje, ki dela družbo aktivno, inovativno in s tem konkurenčno. Kulturna vzgoja je tudi način, kako širiti idejo družbene in politične odgovornosti, pomen človekovih pravic, kako se boriti proti nestrpnosti do tujcev. Poleg tega bo le družba, ki bo imela razvit odnos do kulture in bo cenila pomen kulture, prepoznavala pomen in vlogo kulture za družbo ter bila njen "odjemalec".

Kultura brez občinstva nima smisla in prihodnosti, zato si nihče ne želi neobiskanih gledaliških in plesnih predstav, muzejev brez obiskovalcev, družbe, ki ne hodi v kino gledat domačih filmov. Le posameznik, ki bo imel odnos do kulture, bo pripravljen vlagati svoj denar vanjo in od vložka v kulturo je odvisno, kakšno je njeno stanje; kako močna, razvita in dinamična je. In v tem primeru imamo opraviti tudi z investiranjem gospodarstva v kulturo in z družbeno vlogo gospodarstva. Vsak Slovenec, ki kupi avtomobil znamke Volkswagen, investira v nemško kulturo, kajti omenjeni avtomobilski koncern je po zakonu dolžan del svojega dohodka investirati v kulturo.

Kolikokrat ste, bralci, pomislili, da s svojo potrošniško kulturo spodbujate slovensko kulturo? Kolikokrat ste prebrali, da je tuje trgovsko podjetje, v katerem puščate svoj denar, del dobička, ki ga je ustvarilo na račun vaših nakupov, vrnilo družbi v obliki podpore in sponzorstva kulturnim in športnim dogodkom? Zakaj bi tujega lastnika sploh zanimalo, da bi del lastnega denarja delil s slovensko družbo in kulturo? Močna in uspešna podjetja v domači lasti, ki jih vodijo ljudje z razvitim odnosom do kulture in razvito družbeno odgovornostjo, so pomembna ravno zaradi mnogo večje pripravljenosti finančne ali materialne podpore projektom. Mnogim slovenskim podjetnikom, ki so spravili prenekatero podjetje v stečaj, je manjkalo ravno kulture in odgovornosti. Zato je investicija v kulturno vzgojo investicija v razvoj odnosa javnosti do kulture in do nje same. Je investicija v to, da ne bomo v komentarjih na spletnih straneh brali samo, da so umetniki ljudje, ki živijo na račun države, ki so eno samo breme, od katerih družba nima koristi, in je treba namesto v kulturo vlagati denar v "ta pravo" gospodarstvo.

Beda slovenskih majhnih občin

Kar zadeva financiranje kulture, je treba omeniti tudi način financiranja kulture v Nemčiji. V Nemčiji vlada kulturni federalizem, kar pomeni, da je primarna skrb za kulturo v rokah zveznih dežel. Izdatki, ki pokrivajo delovanje kulturnih ustanov, so odgovornost občin in zveznih dežel, medtem ko država financira delovanje le državnih in za državo pomembnih ustanov. Vsa preostala sredstva namenja različnim konkretnim kulturnim projektom in programom. S temi projekti ter drugimi oblikami sofinanciranja si nemška vlada prizadeva za izboljšanje socialnih in gospodarskih razmer, v katerih delujejo samozaposleni umetniki in ustvarjalci.

V nasprotju z Nemčijo je financiranje kulturnih ustanov v Sloveniji predvsem na plečih države in ne občin. Tukaj se pokaže vsa beda obstoja neštetih majhnih občin, ki so nastale iz večjih občin in se ne čutijo več dolžne skrbeti za nekoč skupne kulturne ustanove, ki so pomembne za širšo regijo. Te majhne občine raje kot v kulturi vidijo svoj gospodarski razvoj v postavitvi nove industrijske cone, javni razsvetljavi in dolžini asfaltiranih cest, novih nakupovalnih središčih in večstanovanjskih objektih, ki bodo prinesli v občino več prebivalcev in s tem več denarja v občinsko blagajno. Tudi s tega vidika bi zato čim prej potrebovali regionalizacijo Slovenije, da bi se del finančne odgovornosti prenesel z države na občine in bi se državna sredstva namenjala konkretnim projektom in ne skoraj izključno institucionalnemu financiranju kulturnih ustanov.

Stabilno institucionalno financiranje kulturnih ustanov je še kako potrebno in pomembno za kvalitetno, strokovno in nemoteno delo, saj na tem temelji osnovna infrastruktura v kulturi. Hkrati pa to ni dovolj in so nujno potrebna sredstva, ki so namenjena spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti na vseh področjih kulture. To, da občine skupaj ne prevzemajo popolne odgovornosti za financiranje nedržavnih kulturnih institucij v regiji, ter odsotnost državne kulturne politike, ki bi namenjala sredstva konkretnim projektom in na tak način spodbujala inovativnost, ustvarjalnost ter delovanje predvsem majhnih in srednje velikih ustvarjalcev kulturnih vsebin, sta dva največjih problemov slovenske kulturne politike. Namesto da bi napredovala, slovenska kultura stagnira.

Tako, moja draga vlada, se kulture lotevajo v Nemčiji, ki nam je vedno gospodarski zgled. Naj nam bo torej tudi kulturni zgled. Zato ti v prihodnje želim, da podpiraš kreativno in inovativno kulturo in v duhu ustvarjalnosti napraviš spletne strani svojih ministrstev dosti bolj privlačne in informativne za branje. Sredstva iz proračuna bodo koristno uporabljena. Slovenski oblikovalci bodo imeli delo, ti pa končno lepšo vizualno podobo svojih internetnih strani. Konec koncev, živimo v vizualni družbi, kjer videz prodaja vsebino.

Saša Starec, etnologinja in kulturna antropologinja