Prvič: ožja diagnoza

Tipičen primer takšnega razmišljanja je tretji paket Programa ukrepov za spodbujanje gospodarstva, v katerem je zapisano, da je nefleksibilen trg dela ključna šibka točka slovenskega modela razvoja. "Zanimivo" ob tem je dejstvo, da se je indeks varovanja zaposlitve OECD za Slovenijo znižal z vrednosti 3,3 ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja na 2,76 leta 2008 (na lestvici od 0 do 6 pomeni nižja vrednost večjo fleksibilnost in obratno). Kljub opaznemu znižanju tega indikatorja lahko po podatkih s trga dela vidimo, da deregulacija zakonskega okvira trga dela ni niti stroj za ustvarjanje novih delovnih mest niti ni imun za negativne ekonomske trende. Če je bilo prijav prostih delovnih mest med januarjem in avgustom 2008 dobrih 168.000, se je njihovo število v istem času letošnjega leta zmanjšalo za okoli 50.000, na slabih 118.000.

A ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se je kljub tem trendom odločilo, da popolnoma zaupa priporočilom evropske komisije. Dobre tri mesece po njenem priporočilu so objavili spremembe delovne zakonodaje. Te med drugim poskušajo uvesti tako imenovano enotno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (EPZ). Ta naj bi bila po besedah ministra za delo, družino in socialne zadeve Andreja Vizjaka "v interesu mladih in sindikatov". Neverjetno usklajenost priporočil evropske komisije in dejanj Slovenije pa nam tokrat, v obratni perspektivi, razkrivajo besede komisarja EU za zaposlovanje in socialno varnost Laszla Andorja, ki je na mednarodni konferenci o reformi trga dela 17. septembra letos posebej izpostavil naklonjenost ideji EPZ. In sicer z besedami, da EPZ "predstavlja prednost tako za delavca kot za podjetje". Delavcem naj bi "omogočila varnost in ekonomsko stabilnost", medtem ko naj podjetjem "ne bi zviševala stroškov odpuščanja".

Kaj je torej ta domnevna "čarobna palica", s katero je mogoče v enem zamahu izničiti segmentacijo na trgu dela, povečati njegovo fleksibilnost, obenem pa delavcem zagotoviti ekonomsko in socialno varnost? Če podrobneje pogledamo še vedno edini formalni predlog, vidimo, da je to tridelna pogodba, v kateri se v prvih petih mesecih zaposlitve, ki so namenjeni obdobju poskusnega dela, predlaga možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ali delodajalca (brez razloga) ter odpovedni rok 14 dni. Sledi nadaljnje obdobje zaposlitve do 24 mesecev in nato obdobje po 24 mesecih. Temu spet sledi "zanimivost".

Opazno velik del delovnopravne stroke opozarja na negativne vidike EPZ. Tako je bila na četrtem letnem srečanju evropske mreže delovnopravne zakonodaje v Nemčiji konec novembra 2011 v okviru debate o EPZ poudarjena nevarnost negativnega vpliva EPZ na mlade in ženske. Dr. Buklijaš s katedre za delovno pravo na Pravni fakulteti v Splitu je ob uvedbi EPZ na Hrvaškem prav tako jasen: "Po obstoječem sistemu delavci dobijo (morebitno) odpoved po preteku dela za določen čas ali poskusnega dela, po sedanjem predlogu pa bo delavec lahko dobil odpoved že prvi, peti ali 25. dan. Delodajalci bodo lahko takšno pogodbo odpovedali kadar koli." (SSSH, 13. septembra 2012)

Kaj pa ekonomski vidik uvedbe EPZ? Španija je v okviru reform trga dela v začetku tega leta, natančneje 13. februarja 2012, med drugim uvedla nov tip pogodbe o zaposlitvi - tako imenovano pogodbo za podporo podjetnikom. Pogodba je za nedoločen čas in  ima enoletno poskusno obdobje, v katerem lahko delodajalec iz kakršnega koli razloga odpusti delavca. In kakšni so trenutni podatki Španije o obsegu brezposelnosti? Po najnovejših podatkih Eurostata (31. avgusta 2012) je bila marca 2012 v Španiji 24,1-odstotna stopnja brezposelnosti (51,2-odstotna za mlade v starosti do 25 let). Julija 2012 je bila ta stopnja 25,1 oziroma 52,9-odstotna. Z drugimi besedami: stopnje brezposelnosti v Španiji so še vedno rekordno visoke.

Drugič: širša diagnoza

Če torej EPZ ni rešitev segmentacije trga dela, kaj potem je? Odgovor je naslednji: vprašanje je zastavljeno preozko. Če si namreč to vprašanje zastavimo v okviru širšega koncepta varne prožnosti, se moramo ustaviti pri izjavi generalne sekretarke Evropske konfederacije sindikatov Bernadette Ségol v intervjuju za Euractiv 19. avgusta 2011. Ségolova namreč vztraja, da model varne prožnosti učinkovito deluje le pod pogojem zadostnega reinvestiranja v usposabljanje delavcev, ki so ostali brez zaposlitve. Temu posredno pritrjuje tudi komisar Andor, ki je v govoru v Berlinu 24. septembra letos povedal, da je prvi pogoj za dosego cilja 75-odstotne zaposlenosti do leta 2020 v Evropi znižanje strukturnega neskladja v veščinah.

Prav to pa postaja v Sloveniji vse večji problem, kar se lepo vidi predvsem skozi izrazito naraščanje števila dolgotrajno brezposelnih in starejših brezposelnih. Avgusta 2008 je bilo med registrirano brezposelnimi skoraj 32.000 dolgotrajno brezposelnih. Avgusta 2012 jih je bilo že dobrih 54.500. V istem času pa se je število registrirano brezposelnih, starih nad 50 let, povečalo za 71,9 odstotka (!). Ko združimo ta dva izrazito negativna trenda, pridemo do odgovora na vprašanje o možni alternativi EPZ. To je predvsem pravilno prepoznavanje osnovnih razvojnih problemov slovenskega trga dela. In eden najpomembnejših je razvojna stagnacija delodajalcev, kar je posredno razvidno iz zgoraj predstavljenih podatkov.

Delodajalci v veliki večini preprosto ne investirajo v znanje zaposlenih, kar v najbolj negativni končni točki lahko pomeni stečaj podjetja in brezposelno starejšo osebo z izjemno ozkimi zaposlitvenimi možnostmi ter s tem povečanje obsega strukturne brezposelnosti. In kaj pravijo številke? Po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) iz leta 2010 je bil razkorak v vključenosti najmlajše in najstarejše starostne skupine v vseživljenjsko učenje med največjimi med državami EU27. Po podatkih iz Poročila o usposabljanju in zaposlovanju zaposlenih v letih 2003-2008 (MDDSZ, 2009) je bilo v letih 2003-2008 za usposabljanje in izobraževanje zaposlenih namenjenih 30 milijonov evrov. Sredstva so bila namenjena izključno delodajalcem. Neporabljenih sredstev je bilo skoraj 20 milijonov evrov.

Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije imamo 7200 proizvodnih podjetij, med katerimi ima po raziskavi SURS samo slaba desetina (450) svoj stalni raziskovalno-razvojni oddelek (Marko Kos, 2011). Po podatkih Poročila o usposabljanju zaposlenih na začasnem čakanju na delo (ZRSZ, februar 2011) so delodajalci porabili 6,9 odstotka razpoložljivih sredstev za delno povračilo stroškov usposabljanja. Na sistemski ravni pa se ta razvojna stagnacija delodajalcev preslikava v redno ponavljanje administrativno-stroškovnih argumentov po nižjih odpravninah, krajših odpovednih rokih, ukinitvi dodatka na delovno dobo in plačanega odmora za malico, ki se v rednih intervalih pojavljajo na meniju njihovih zahtev.

Žalostno dejstvo je, da je vlada tudi s poskusom vpeljave EPZ sprejela to spin-off igro delodajalcev, s katero prikrivajo lastno razvojno stagnacijo. Sprejetje te igre s strani vlade pa pomeni, da se bo problem strukturne oziroma dolgotrajne brezposelnosti le še povečeval. Še več, vlada to razvojno stagnacijo delodajalcev celo izdatno podpira z različnimi sistemskimi subvencijami, nazadnje v obliki znižanega davka na dobiček in dohodnine, kar naj bi privabilo tuje investicije, v realnosti pa je po besedah dr. Velimira Boleta z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete Univerze v Ljubljani privedlo do javnofinančnega izpada dohodkov v višini skoraj 200 milijonov evrov. Po drugi strani se krčijo javna sredstva za program formalnega izobraževanja brezposelnih oseb…

Naj končam s primerom dobre prakse, ki nazorno prikaže pozitivne učinke investiranja v zaposlene. V Steklarni Hrastnik se je vrednost naložbe v zaposlene med letoma 2009 in 2011 podeseterila, s 17.000 na 255.000 evrov. Bolniška odsotnost do 30 dni je bila v prvih štirih mesecih letos za dobrih 37 odstotkov nižja kot v enakem obdobju leta 2009, znižala se je tudi fluktuacija zaposlenih. Hkrati so imeli v prvih sedmih mesecih letos že dva milijona evrov čistega dobička. "Kljub" temu, da so v matičnem podjetju v zadnjih dveh letih v povprečju zvišali plače za 17 odstotkov. In da - kljub "nefleksibilni" delovni zakonodaji.

Tretjič: ali si upate?

Zato sprašujem predstavnike vlade in delodajalcev: ali si upate? Ali si upate nadomestiti oziroma, bolje rečeno, razširiti ožjo stroškovno-administrativno diagnozo trga dela z razvojno investicijsko diagnozo? Za lažjo odločitev in hitrejši odgovor vam ponujam naslednji podatek: po eni od raziskav (Coller, W., Green, F., Young Bae, K., 2007) imajo podjetja, ki stalno vlagajo v znanje zaposlenih, 2,5-krat nižjo verjetnost stečaja v primerjavi s podjetji, ki tega ne počnejo.