Z večletnim garanjem in odrekanjem si je namreč ustvaril dobro ime in si lastnoročno priboril vsako izmed svojih številnih strank. Nato se je posvetil še bolj zahtevni nalogi in z desetletja dolgim predanim družbenim delovanjem je spletel pajkovo mrežo najrazličnejših zvez in poznanstev, ki mu je naposled omogočila, da svoje delo opravlja tako, kot se za pravega obrtnika spodobi. Sproščeno in samozavestno torej, brez najmanjšega strahu pred davčnimi in drugimi inšpektorji, častnimi razsodišči in zbornicami, pred policijo in sodišči.

In ko naš človek v življenju pride do te tako imenovane svete obrtniške točke, nastopi čas, da v posel vpelje svojega naslednika, še najraje, če seveda mati narava dopušča, prvorojenega sina. Tako oče obrtnik sina obrtnika postopoma priuči zdaj že do najmanjše potankosti izurjene obrti in mu, ko za to nastopi pravi čas, eno za drugo prepusti vse svoje stranke. Že od samega začetka pa ga počasi vpleta še v svojo družbeno mrežo, ki mu bo dolga leta prinašala zaslužene privilegije. In to vse v upanju, da bo očetovo ustvarjeno dobro ime s sinovo pomočjo živelo naprej.

Ko se torej mi, družba najrazličnejših obrtnikov, kolektivno zgražamo ob novici, da se je v parlamentu zaposlil neznani sin znanega očeta, zgolj pozabljamo, da so tudi politiki samo ljudje iz mesa in krvi in da si tako kot večina državljanov tudi oni želijo le to, da bi njihovo z leti pridobljeno obrtno znanje in z njimi povezan donosen posel ostala v družini. Zato je naše glasno negodovanje nad preprostim dejstvom, da je lahko tudi brezpredmetno žlobudranje v parlamentarnih klopeh nesmiselno zapravljanje časa in denarja v tamkajšnjih komisijah ter strankarsko orkestrirano pritiskanje na gumbe nekaj, k čemur bi radi naši parlamentarni obrtniki pripustili svoje razvajene obrtniške pamže, povsem nerazumljivo.

Če namreč brezštevilni tukajšnji očetje svojim sinovom brez slabe vesti in še manj vsesplošnega družbenega prezira prepuščajo direktorske stolčke, pisarne na sodiščih ali zdravniške ordinacije, jim pomagajo do mest v napadu nogometne reprezentance, jih povzpenjajo na odre naših gledališč ali jih pač učijo občinskega mešetarjenja z nezazidljivimi parcelami, potem je logično, da bodo predstavniki tega in takšnega ljudstva tudi v parlamentu na podoben način poskrbeli za svoje naslednike, za svoje ime in za svoj politični espe.

To ni nikakršen nepotizem (ta beseda je vse preveč aristokratska za ljudi, o katerih teče beseda), to je povsem navadno obrtništvo. In naj gre pri tem za kulturne ustanove, zasebne gospodarske družbe, javno upravo ali državna podjetja, vsi bi radi prigarano skozi leta, svoj položaj, sloves in vpliv, zapustili družinskim dedičem. Od univerzitetnih profesorjev do hišnikov v domovih za ostarele se je skozi leta razpasel občutek, da jim njihova profesionalna zapuščina osebno pripada in da lahko zatorej z njo počnejo, kar se jim zljubi, ter jo po svoji volji prepustijo v upravljanje najprimernejšemu ponudniku najprimernejšega imena.

(Namenoma ne bom navajal konkretnih primerov, saj sem prepričan, da bi bilo na tem mestu izpostavljanje kogar koli iz množice podobnih zelo krivično početje. Predvsem pa verjamem, da bodo bralci tudi brez moje pomoči neimenovane zlahka poimenovali.)

Zato je množično vihanje slovenskih nosov nad najnovejšim javnim družinskim podjetjem Predalič in sin (podjetjem za politična vprašanja in sprenevedave odgovore) skrajno hinavsko početje, saj gre v večini primerov za nosove ljudi, ki so danes tam, kjer so, prav zaradi svojih staršev, oziroma za ljudi, ki bodo že jutri brez pomisleka svojim otrokom z vsemi močmi pomagali do nezasluženih položajev.

(Zavedam se, da se je ob tem marsikdo med vami namrgodil in mi zdaj v odgovor brunda, da mešam jabolka in hruške, in že slišim tisto oguljeno novinarsko floskulo, da bi morala za politike veljati drugačna, strožja pravila, saj bi morali biti oni vzor bla, bla, bla... A te vrste pripomb bom preslišal, saj argumenta, da je lahko Božo Predalič nekomu vzor, žal ne morem jemati resno.)

Če zatorej v medijih že ni bilo čutiti želje in potrebe, da se problematika primera Predalič in sin razširi na delovanje celotne družbe in se z njegovo pomočjo osvetli enega najbolj zaviralnih elementov v našem družbenem in gospodarskem razvoju, potem bi namesto javnega linča predlagal, da si enkrat za vselej priznamo, da nas je vseh skupaj, od prvega do zadnjega nergača, ena sama starševska ljubezen in da je pokroviteljski in zaščitniški odnos do lastnih otrok ter naša večna skrb zanje in za njihovo uspešno poklicno prihodnost preprosto del naše kulture, ali bolje rečeno naše folklore, ki jo je treba negovati in ohranjati in ne preganjati.

Pa če je pri tem še tako zoprno spoznanje, da bomo imeli v bodoče v parlamentu (pa tudi marsikje drugod) še marsikdaj več kot le enega predaliča preveč.