Naj o Šanghaju, filmu režiserja Marka Naberšnika (nastal je sicer po romanu Ferija Lainščka Nedotakljivi), zadostuje le nekaj deskriptivnih besed - kritiške pa bodo sledile, ko bo film prihodnji teden prišel na redni spored. Šanghaj je neke vrste epopeja o romski družini Mirga, katere član (in filmski protagonist) Lutvija, z vzdevkom Belmondo (očaral ga je plakat s tem igralcem), si s svojo tihotapsko dejavnostjo res ustvari svoj "bel mondo", namreč romsko vas nekje v Prekmurju, v kateri kraljuje, dokler se ne zaplete v veliko resnejše stvari, kot je denimo tihotapljenje italijanske robe, namreč v jugoslovansko trgovino z orožjem.
V epopejah se običajno dogodi veliko stvari, hkrati pa dajejo vtis, kot da so ti dogodki pač nekaj, kar se naplavi in potone "v reki življenja". Ta vtis je, sicer s precejšnjim deležem nostalgije, navzoč tudi v Šanghaju, kjer pa včasih deluje tudi razvlečeno, še posebej, kadar njegove "anekdote" ne naredijo "večjega vtisa". Če pa Šanghaj vendarle kaj prepričljivo pokaže, je to narava nekdanje jugoslovanske družbe, ki je v "harmoniji" oblasti (bolj ali manj lokalne) in drobnega kriminala še čisto dobro funkcionirala (v tem pogledu je "simptomatična" epizoda z novinarjem, h kateri se bo treba še vrniti).
Drugi sinočnji film pa je bil češko-slovenska koprodukcija Mlada noč, s katero je debitiral diplomant praške Famu Olmo Omerzu. Zgodba filma Mlada noč se dogaja okoli novega leta, ko bi se vsi ali vsaj ti trije, dva moška in ženska, še kar naprej zabavali, toda to je precej nelagoden film, ki želi bolj vznemirjati kot ugajati. Ženska bi rada ostala sama s svojim tipom (svetlolascem, ki malo spominja na Williama Hurta), toda temu ni prav veliko do tega, s prijateljem bi raje šel v gostilno in celo še več, tudi "svojo" žensko bi mu najraje prepustil. Razmerje je torej vse prej kot idealno, a je še vedno dovolj banalno. Vendar tudi to neha biti, ko se v stanovanju te trojice pojavita otroka, 12- ali 13-letna dečka, ki sta jim po njihovem naročilu prinesla steklenico vodke. Potem pa fanta kar ostaneta čez noč oziroma postaneta nemi priči "čudnih" stvari, ki se dogajajo med odraslimi, pri čemer so te stvari kajpada še bolj "čudne" prav zaradi njune, torej otroške navzočnosti. Toda neki prizor je vendarle treba posebej omeniti, ker se mi zdi antološki v svoji dvoumnosti. Mlada ženska, ki smo jo v eni prejšnjih scen (izraz scena je treba ohraniti predvsem zaradi potenciala histerične teatralizacije) videli v postelji s policistom (tudi njegov nočni obisk, naj je še tako rutinski, postane malce "kafkovski"), je po daljši zatemnitvi (ali časovni elipsi) prikazana v postelji z enim izmed obeh dečkov, ki leži na njej, z glavo pri njenem vratu, ona pa ga poljublja in blaženo žari. To seveda tako je kot ni pedofilski prizor, in če bolj ni kot je, tedaj prav in samo zato, ker spominja na krščansko ikono Marije z otrokom. Vendar se motite, če mislite, da so poanta Mlade noči takšni "delikatni" prizori: ne toliko kakšna poanta kot "bizarna" privlačnost tega filma je v tem, da uprizarja prav osupljivo otroško iniciacijo v svet odraslih, za katerega je sicer videti, kot da je na stopnji regresije.
