Skoraj dvakrat hitreje naj bi se inteligenca otrok povečevala v hitro rastočih gospodarstvih, kot so Turčija, Brazilija in Kitajska, ne pa tudi na primer v Savdski Arabiji, kjer naftni dolarji očitno ne spodbujajo k učenju. V Keniji je sicer povprečni inteligenčni količnik otrok trenutno 72, a se vsako leto poveča za eno točko. Tudi v ZDA se temnopolti otroci odrežejo slabše, vendar samo če živijo v slabših pogojih. Na primer otroci temnopoltih, ki so kot ameriški vojaki v Nemčiji, niso prav nič slabši od drugih otrok.

Vse te podatke in dejstva je zbral ameriški politolog James Flynn, ki zdaj živi na Novi Zelandiji in že več desetletij trdi, da se inteligenca ljudi povečuje iz generacijo v generacijo, kar je danes znano kot Flynnov učinek. Vsaki generaciji otrok je tako lažje kot prejšnji razporejati simbole, oblikovati kategorije in abstraktno razmišljati.

Novi mediji ne poneumljajo

Ta sedanji trend povečanja inteligence med otroki je nekoliko presenetljiv, saj je vse pogosteje slišati, da se človeštvo ob tem, ko naj bi "dejanski svet" prekrili ekrani - televizija, računalniki, mobilni telefoni - poneumlja. Toda po drugi strani nam vsakodnevna praksa kaže, da je do prave, konkretne resnice mogoče priti ravno prek medijev in ne toliko prek neposredne izkušnje sveta. Posameznik, ki bo na cesti na lastne oči videl hudo prometno nesrečo, bo hitel domov, da bi prek medijev, torej iz televizijskih poročil ali spletnih novic, izvedel, kaj se je dejansko zgodilo.

Kakor koli že, v zadnjih mesecih je ena najbolj prodajanih knjig delo psihiatra Manfreda Spitzerja iz Baden-Württemberga z naslovom Digitalna demenca. Avtor v njem med drugim trdi, da sodobni mediji, kot so splet, televizija in rumeni tisk, človeka delajo "neumnega, agresivnega, osamljenega, bolnega in nesrečnega". Kot dokaz "digitalne demence" navaja vsebino televizijskega programa in rumenega tiska.

V resnici se je v 90. letih prejšnjega stoletja, ravno s pojavom spleta, zdelo, da je konec Flynnovega učinka, torej da inteligenca otrok in ljudi ne napreduje več. A v zadnjem času Flynn in drugi znanstveniki ugotavljajo, da to ni res in da ljudje še naprej iz generacije v generacijo izboljšujejo inteligenco.

Slabše verbalno izražanje

Če so otroci vse bolj uspešni v vizualnih in logičnih nalogah, pa to ne velja za besedni zaklad in izražanje misli. Flynn ugotavlja, da današnji otroci in mladi sicer zelo dobro razumejo svoje starše, vendar jim niso kos v verbalnem izražanju. Pred desetletji je bila situacija ravno nasprotna, ko so starši pogosto strmeli nad odličnim govorništvom in pisanjem svojih otrok. Verjetno je ta sodoben negativni trend pri govorjenju in pisanju posledica dejstva, da mladi predvsem veliko komunicirajo prek SMS-sporočil in Facebooka, ne berejo pa več toliko knjig. Flynn to obžaluje, a hkrati poudarja, da gre tudi za prilagajanje otrok in mladih današnjemu svetu hitrih digitalnih medijev, nikakor pa ne za digitalno demenco. Sicer pa je človeštvo vse bolj razdeljeno na tiste, ki znajo nove medije dobro uporabljati, in tiste, ki so tu manj spretni in zaradi tega potisnjeni na obrobje.

Postavlja se tudi vprašanje, ali ni današnji otrok manj primeren za tradicionalni način učenja kot starejše generacije. Pri današnjih otrocih je namreč predvsem zaradi novih tehnologij prisotna želja po takojšnjem odgovoru na vsako vprašanje, poleg tega hitro prehaja s teme na temo in se težko koncentrira. Vendar pa to ne pomeni, da čez 10 ali 20 let ti posamezniki ne bodo dobro funkcionirali na delovnem mestu. Nekateri psihologi dela tako opozarjajo na pojav, da se mladi zaposleni pogosto ne osredotočajo na eno samo nalogo, temveč stalno prehajajo z ene na drugo, tako da jih rešujejo vse hkrati, torej vzporedno in ne zaporedno. Za zaposlene iz starejših generacij je to najbrž nenavadno in morda celo nesprejemljivo. Toda mladi zaradi tega svojega dela ne opravljajo slabše kot starejši, čeprav se zdi, da bi bilo treba vsako nalogo rešiti drugo za drugo.

Tudi knjiga ni poneumila ljudi

Vsekakor videoigrice in vse večji pomen socialnih omrežij spreminjajo razmerje, ki ga ima posameznik do prostora in časa. Tudi oblikovanje identitete prek vzorov poteka drugače kot nekoč.

Vendar so se takšne revolucije že dogajale, na primer s širitvijo knjige po izumu tiskarstva v 15. stoletju. Tudi pojav televizije pred desetletji je pomenil v tem smislu radikalno spreminjanje našega sveta. Ko pa zdaj kultura ekrana počasi zamenjuje kulturo knjige, se zaradi tega odstotek otrok z duševnimi motnjami ni povečal.

Po mnenju francoskega psihologa Serga Tisserona je predvsem pomembno, da v družini obstajajo trenutki, ko vsak lahko spregovori o času, ki ga je prebil pred ekrani. Za tovrsten pogovor o ekranih, ki naj poteka brez ekranov, predlaga čas kosila ali večerje.