Delodajalci pravijo, da je dodatek na delovno dobo velik strošek za podjetja, zlasti tista, ki imajo starejšo starostno strukturo, obenem pa opozarjajo, da najbolj škoduje prav skupini, ki naj bi jo varoval - starejšim zaposlenim. Dodatek na delovno dobo, ki znaša v zasebnem sektorju praviloma 0,5 odstotka za vsako leto dela, namreč povzroča, da je npr. delavec z 20 let delovne dobe od novinca dražji za 10 odstotkov, delavec s 40 leti delovne dobe pa za kar 20 odstotkov. Pri povprečni bruto plači v višini 1500 evrov denimo novo zaposleni prejme okoli 1365 evrov bruto, delavec s 40 leti dela pa 1635 evrov, kar pomeni 270 evrov več. Logično je, da so zato starejši delavci pri iskanju zaposlitve bistveno manj konkurenčni od mlajših kandidatov.

"Zaposlovati starejše delavce je zaradi zdravstvenih dejavnikov že tako tvegano, poleg tega pa naj bi jim dajali še dodatek za delovno dobo, ki so jo preživeli nekje drugje. Tega noben delodajalec ne bi hotel storiti," pravi Bogomir Strašek, direktor KLS Ljubno, zlate gazele 2011. Jože Smole iz Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS) ob tem poudarja, da dodatek na delovno dobo onemogoča tudi nagrajevanje. Po njegovem mnenju bi ob njegovi odpravi ali vsaj preoblikovanju v dodatek za stalnost imeli delodajalci več manevrskega prostora za nagrajevanje glede na doprinos podjetju.

Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) se z argumenti delodajalcev ne strinja: "Dodatek na delovno dobo je pri sedanjih izjemno nizkih osnovnih plačah zelo pomemben. Njegova odprava ali zmanjšanje bi bistveno znižala plače zaposlenih." Zato v odpravo dodatka sindikati nikakor ne nameravajo privoliti. Po njegovem mnenju je odprava ali preoblikovanje dodatka nemogoča, dokler ne spremenimo plačnega sistema, ki sedaj temelji na celi vrsti dodatkov, in ki so pogoj, da plače niso še nižje.

Čeprav ZDR določa, da se višina dodatka na delovno dobo določa v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, pa zagotavlja v prehodnih določbah vsaj 0,5-odstoten dodatek vsem, ki so ga imeli ob uveljavitvi zakona (tj. 1. januarja 2003). Do nižjega dodatka bi tako teoretično lahko prišlo le pri novih delavcih.

Že sedaj je dodatek na delovno dobo mogoče spremeniti v dodatek za stalnost, kar kaže kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo iz leta 2005. Po besedah Lidije Jerkič, predsednice Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI) so na ta način spodbudili zvestobo podjetju. Prepričana je, da je takšna rešitev dolgoročno najbolj ustrezna.

Dodatek za stalnost v kovinarski in elektroindustriji sicer znaša 0,6 odstotka na leto, torej 0,1 odstotne točke več kot splošni dodatek na delovno dobo, ob tem pa so delavci, ki so bili zaposleni pred letom 2005, do tedaj pridobljeni dodatek obdržali.

Dodatek za stalnost imajo tudi v podjetju KLS Ljubno. Njegov direktor Strašek meni, da je ustrezen in potreben, saj vsak pravi delodajalec želi dobrega delavca navezati na podjetje in ga nagraditi za zvestobo.

Nekoliko drugačno ureditev imajo v javnem sektorju. Dodatek na delovno dobo se je z reformo, ki je zvišala plače, leta 2008 znižal na 0,33 odstotka, pri čemer se javnim uslužbencem za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let poveča za 0,10 odstotka. To je za Branimirja Štruklja, predsednika Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS), le dokaz več, da so bili javni uslužbenci že v preteklih letih konstruktivni.