Čas je bil za Indokitajsko in navsezadnje se mi niti po naključju ni mudilo v novembrsko deževno Ljubljano. Vietnam je na pragu novega tisočletja postal nova popotniška točka na zemljevidu. "Odštekana" država z eksotičnim azijskim komunizmom je hitro postala številka ena na moji listi azijskih dežel. Moje desetletno vračanje v Vietnam se je po navadi vedno začelo v starem Hanoju, na enem izmed številnih vogalov Bia-Hoi, kjer ti na majhnih cenenih plastičnih stolih postrežejo sveže zvarjeno pivo. To je baza, prostor, kjer načrtuješ potovanje. Le korak stran drvijo kolesarji in motoristi, iz zvočnikov škripajo melodije vietnamske popevke in ob sosednji mizi ostareli revolucionarji vlečejo partijo kart. 

Tu sva pred leti z Matijo začela kolesarsko potovanje po severnih hribih, tu sva pred mnogo leti z Romanom zapila začetek najinega prijateljstva in tu smo se po navadi dodobra spoznali z dosedanjimi sopotniki.

Hanoj je dobil vzdevek Pariz Orienta

Ne povsem zastonj, mesto ima odlično ohranjeno kolonialno arhitekturo in hrana je božansko dobra. Moja mati prisega na sveže škampove zavitke in vegetarijanske zvitke, še bolj kot to pa imam občutek, da jo je navdušilo nakupovanje. Mhm, to je prostor, kamor pelješ punco, bodočo ženo, mamo..., da imaš nekaj ur miru. Naj se samo spomnim polnih potovalk umetelno pobarvanih bambusovih krožnikov, srebrnih zapestnic, svilenih oblek, tekstila gorskih plemen (njihovo oblikovanje "šiba" menda tudi v Milano), pa vrhunske vietnamske kave in tako naprej do neskončnosti. Sam prisegam na imenitno jutranjo kavo Ca Phe Sua   v stari četrti Hanoja. Še rahlo mačkast od pretekle noči sediš na leseni pručki in počasi srkaš opojni napitek. V jutranjih meglicah pa mimo tebe po ulici hitijo prodajalke rož, na bližnjem vogalu ostareli revolucionarji rišejo po zraku gibe taj čija in mesto se počasi prebuja...

Sever Vietnama je zgodba zase

To je pokrajina visokogorske džungle Tonkijskih "Alp", v kateri živijo številna gorska plemena. Pred davnimi stoletji so se sem priselila z obronkov Himalaje. Najbolj številni so Črni Hmongi, Dzao in Cvetlični Hmongi. Ponosno ohranjajo svojo plemensko kulturo, kar se kaže tudi v njihovih slikovitih oblačilih iz konoplje in indiga ter umetelno narejenem srebnem nakitu. Poseben status prinesejo z zlatom obloženi zobje, ki jih za manjše bogastvo uredi kitajski zdravilec v dolini.

Hmongi so nekoč za Francoze gojili opij, danes pa se večinoma preživljajo z obdelavo riževih teras in izdelovanjem eksotičnih naravnih tkanin. Pred leti sva z Matijo preživela kar nekaj časa na kolesu v teh hribih. Tam smo tudi spoznali našo Chai, iskrivo plemensko vodnico, s katero odkrivamo nove poti. Njen nasmeh je nalezljiv in kot se spodobi, se ji v soncu zasveti zlati zob. Očarala nas je na prvi pogled in zadnjih osem let je naša neločljiva sopotnica. Nezmotljivo nas vodi po stezah med hribovskimi vasicami in gostoljubno povabi k sebi domov.

Kosilo pri njih v bambusovi koči je že tradicija. V Sapi po navadi kupim vrečo riža in nekaj mestnih dobrot za njene brate in sestre. Chai doma na odprtem ognjišču skuha odlično kosilo, medtem ko nam njen oče že nazdravlja s steklenico riževega zganja. Ne manjka niti babica, ki si s tobakom baše tvojo bambusovo pipo.

Tropska poslastica z več kot 3000 otočki

Zaliv Hong predstavlja eno najlepših pokrajin tropskega krasa. Tu najamemo svojo leseno jadrnico - barkačo in zaplujemo v Unescov zaliv. S seboj imamo tudi morske kajake, s katerimi odkrivamo majhne skrivne prehode v labirintu zelenih otokov z mogočnimi visokimi stenami. Za eno noč zapustimo jadrnico in po robinzonsko prespimo na odmaknjenem otoku. Halong je uživanje ob polnih krožnikih rib in škampov ter v objemu toplega Južnokitajskega morja. Prav posebna romantika je kopanje v temni noči in potop pod vodo, kjer se lesketajo fluorescentni obrisi drugih plavalcev. To povzroča s planktonom bogata voda. Tu pa so še deklice z biseri, ki z majhnimi lesenimi čolni plujejo po zalivu in prodajajo svoje imenitne morske bisere.

Že legendarni pisatelj Theroux je rekel, da pri pravi popotniški pustolovščini šteje le pot z vlakom. Ko se peljem z vlakom po Ho Ši Minhovi železnici med Hanojem in Sajgonom, se temu mnenju pridržujem. Vlak ima poseben čar in zato na drugi konec Vietnama precej raje potujem z njim kot s hitrim letalom. V prehranjevalnem vagonu se ob lokalnih karaokah in domačem pivu mešajo različni ljudje. Okna so odprta in v vedno bolj pozni noči je čutiti vonj po vlažnem tropskem zraku, ki prihaja z juga. Sprevodnik ponudi instant rezance, prelite z vrelo vodo, in v kotu se nam nasmihajo mlade vietnamske študentke. Za trenutek se zliješ v eno z Orientom.

Kolonialna mesta, ki osupnejo

Hanoj, Hoi-an, Luang Prabang, Pnom Pen... Indokitajska!  Kolonialna mesta, ki osupnejo. Vsem je skupen neizbrisen pečat, ki so ga pustili Francozi. Imenitne rumene hiše z lesenimi detajli, verande z gugalniki, jazz in neskončne mešanice azijsko-francoskih okusov.

Hojan je najbrž eno najlepše ohranjenih kolonialnih mest v Indokitajski, hkrati pa tudi edino, kjer v središču ni prometa. Idila sredi kaotične, hektične Azije je neizmerna. Premakneš se v drug čas. Po reki plujejo čolni, po ulicah se vozijo s kolesi. V poznem popoldnevu se usedeš na teraso kolonialne vile in si privoščiš koktajl. Ja, tudi to je Vietnam. In prav zaradi te raznolikosti in slikovitosti se jeseni vračam. Greste z nami? S potovalno ekipo TrekTrek iz Ljubljane lahko doživite Vietnam že oktobra letos. Več informacij na www.trektrek.si.