"Kdor je bil priden in denarja ni zapravljal za gostilniškim pultom, si je lahko marsikaj skupaj spravil. Kakšne so danes rudarske plače, ne vem, toda mi smo dobro zaslužili. Nikoli ne bom pozabil, kako navdušen sem bil, ko sem dobil svojo prvo plačo. To je bilo leta 1960, ko sem se redno zaposlil. Moja plača je takrat znašala 61.000 dinarjev! Za primerjavo lahko povem, da je bil moj oče čevljar, da je imel takrat samo še tri leta do upokojitve in da je na mesec zaslužil 13.000 dinarjev."

Svojo poklicno pot je začel v Zasavju, kjer se je tudi izšolal za rudarja, ker v tistih časih v Velenju še ni bilo rudarske šole. "Spominjam se, da so leta 1958 rudarji prvič štrajkali in da smo takrat sodelovali tudi dijaki poklicne šole. Tako smo dobili pogum, da smo se istega leta tudi sami odločili za stavko zaradi slabih malic. Vsak dan so nam dali kruh s sirom, ki smo ga imeli že vrh glave."

Leta so minevala in zlasti čas, ki ga je preživel kot jamski reševalec, mu je vtisnil neizbrisen pečat. Mrtvi rudarji in vse nesreče, ki so se zgodile v njegovi poklicni karieri, so mu spremenile pogled na življenje. "Dvajset let sem bil jamski reševalec. Leto in pol sem sodeloval tudi pri ustanavljanju Jamske reševalne službe Slovenije. Vedno sem poudarjal, da morajo biti v skupini reševalci, ki so psihološko in fizično kar najbolje usposobljeni. Šibkega člena ne sme biti. Ko gre zares, je treba dati vse od sebe. Delo jamskega reševalca je namreč izjemno težko," pravi Gradišnik, ki nikoli ne bo pozabil, kako hudo je bilo, ko je v reševalnih akcijah iz jame nosil mrtve rudarje. Samo po eksploziji metana v preloškem jašku je z drugimi reševalci potegnil na svetlo štiri ljudi, ki so bili še živi. "Ta dogodek me je od vseh najbolj pretresel. Bilo je grozljivo. Po eksploziji je bilo vse razmetano. Vročina je bila neznosna, viseli smo nekje v zraku in nič nismo videli pred sabo. Pod nami so ležali štirje opečeni rudarji, ki so kričali od neznosnih bolečin. Bili so pri zavesti. Dva sta preživela, dva pa sta pozneje v bolnišnici zaradi opeklin umrla. O podrobnostih zaradi spoštovanja do njih in njihovih svojcev ne želim govoriti, povem lahko samo to, da je bilo tudi nam, ki smo bili vsega vajeni, izredno hudo."

Tudi zasebno Gradišniku življenje ni prizanašalo. Pred mnogimi leti mu je umrla žena in takrat se mu je zdelo, da je vsega konec. Ko je čas nekoliko omilil bolečino, se je ponovno zaljubil in poročil. Ravno druga žena je bila tista, ki mu je pomagala preboleti njegovo največje razočaranje. Gradišnik je namreč leta 1979 ustanovil Rudarski oktet Velenje. Bil je pevec, organizacijski vodja in bil je prepričan, da bodo skupaj dočakali tridesetletnico. Toda medsebojni odnosi so se skrhali.

"Ves čas sem vztrajal, da moramo tisto, kar zaslužimo, skupaj zapraviti. Da torej nihče ne sme dati nič v svoj žep. Ker ni bilo tako, sem odšel. Dve leti me je zelo bolelo, vendar sem kljub vsemu odšel na slovesnost, ki so jo pripravili ob tridesetletnici. Med govori me ni nihče niti omenil. Pozneje so se izgovarjali, da me niso omenili zato, ker niso vedeli, da sem v dvorani. Kako žalostno! Še danes mi ni vseeno, pa je od tega že nekaj let," prizna Gradišnik. Zato je bil letos toliko bolj prijetno presenečen, ker so ga v Premogovniku Velenje izbrali za častnega skakača čez kožo na rudarskem prazniku. "Priznam, da sem doživel pravi šok, ko sem izvedel to novico. Z veseljem sem se odzval. Bilo mi je v čast in v neizmerno veselje, da sem lahko knapom stisnil roko in z njimi obujal spomine. Ko si enkrat knap, si v srcu knap za vse življenje in tega se pač ne da spremeniti."